Hostel Celica naprodaj: menedžer Zoran bo poskrbel za Ljubljano

Zoran Janković je ljubljanske volivce že štirikrat – vključujoč parlamentarne volitve petkrat – prepričal z balkanskim nasmeškom in … obljubo, da ne bo deloval kot politik, ampak kot menedžer. To se je zdelo volivcem v redu. Dobro se jim je zdelo, da se bodo stvari končno premaknile. Da bo končno nekdo naredil red. Tako razmišljanje je normalno za skrajno desne volivce. Ampak Jankovića so izvolili levo usmerjeni volivci. Zdaj se pa čudijo, ker je na Hostel Celica naprodaj.

Menedžerska demokracija

Zakaj pa ne? Saj smo vendar izvolili menedžerja, v mestni nadzorni svet pa njegove kadre. Začelo se je lani z neizvršeno deložacijo Rogovcev in niti malo se ne čudim, da se nadaljuje z Metelkovo. Primer Rog je sicer drugačen, ker podrtijo praktično zasedajo skvoterji, sicer v dogovoru z občino, a začasno. Dejansko pa so objekt nekako prihvatizirali v družbeno dobro z argumentom, da so tam že deset let in si želijo biti do smrti – ne da bi za to sprejeli kakršnokoli odgovornost, ampak terjajo le pravice.

Drugače je s privatizacijo Hostla Celica. Parole, kot Protest proti napadu na Metelkovo ali sovražni napad na AKC Metelkovo, se mi zdijo smešne, če že ne bizarne. A vseeno ob novici, da je Hostel Celica naprodaj, privzdignem obrvi. Ne vem sicer kakšen je status drugih objektov na tej lokaciji, a za hostel najemnik plačuje najemnino in organizira kulturni program. Obenem z edinstveno ureditvijo v mesto privablja turiste, ki so pripravljeni plačati za tak tip namestitve precej zasoljeno ceno. Kaj bi si boljšega želeli, sploh, ker so zaposleni v hostlu zadovoljni s pogoji dela, kar je v turistični in gostinski dejavnosti prej izjema kot pravilo.

Hostel celica naprodaj, državna železnina pač ne

S privatizacijo tako imenovane družbene srebrnine se mi ne zdi nič narobe. Ne razumem zakaj bi se država – ali občina – vtikala v kemično industrijo. Ali v trgovino. Ali v turizem, če hočete. Ampak MOL v tem primeru, če prav razumem, ni lastnik hostla, ampak le objekta. Tako kot država ni prodala Postojnske jame, ampak jo je dala v upravljanje zasebniku, lahko pod določenimi pogoji isto naredi občina z nekim objektom. Ne samo s Celico, ampak zaradi mene tudi s Tovarno Rog. Samo da je red.

Če civilna družba meni, da se mora na Metelkovi ohraniti spomin na zapore in da je objekt pomemben za kulturno ustvarjanje,  bi od politika pričakoval normalen dogovor. Ampak Janković ni politik. On je menedžer. Zato je Hostel Celica naprodaj in kupil ga bo tisti, ki bo ponudil več denarja. Je pa simpatično, da Janković vztrajno podpira zadrževanje državne srebrnine v državni lasti, ko gre za občinske nepremičnine, se mu pa privatizacija ne zdi sporna, četudi praktično nismo slišali glasu za prodajo, ampak samo proti.

Evo vam menedžerja!

Nekako je treba preživeti. Ljudem se ni zdelo sumljivo, da je bil Janković pripravljen opravljati svojo menedžersko funkcijo praktično brezplačno oziroma glede na učinek, merjen z anketo o zadovoljstvu ljudstva z njegovim menedžeriranjem. Ena izmed funkcij visoke plače – ki je župani seveda nimajo – je, da prejemnika odvrača od korupcije, ker se mu to ne splača. Tako pa je treba za pokrivanje nasedlih družinskih poslov pobirati desetino tu in desetino tam. Sodni postopki propadajo še preden se začnejo, kar mediji večinoma izpostavljajo kvečjemu kot zanimivost in ne kot problem, da ne rečem škandal.

Hipokrizija slovenske tako imenovane levice je ob tem že skoraj neverjetna. Iz kože skačejo od jeze, ker je po pričevanju neke vratarice Donald Trump pred desetimi leti buljil v njene joške in ker je pred desetimi leti tekmovalke za miss ne vem česa ocenjeval kot kose mesa – ja kaj so pa pričakovale? – in to pojmujejo malodane kot posilstvo. Če Zoran Janković s pozicije moči od mame samohranilke v stanovanjski stiski zahteva fuk v zameno za službo v javnem zavodu, kar gospodična prizna in to postane javne tajna, se pa o tem ne govori.

Tudi v primeru prodaje državnega železja besni vsa država, ob prodaji poslovno uspešnega hostla pa salonski levičarji ostanejo doma in mediji to izpostavljajo kvečjemu kot zanimivost in ne kot problem.

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori De 14. 12. 2017 at 22:31

    Čist tko me zanima, če si bral Jankovićev odgovor na odprto pismo in ti po tistem še vedno ni jasno kaj se dogaja?

  • Odgovori Matej Zalar 15. 12. 2017 at 10:53

    Ja. Imamo objekt v družbeni lasti in precejšnje število ljudi meni, da ima nek nacionalen pomen. Najemnik oblikuje nek zavod in začne služiti denar, pri tem pa plačuje najemnino. Župan meni, da bi morala občina imeti odločevalsko vlogo v zavodu, ki je najemnik prostora. A je nima in zaradi tega je razpizden, ker nek vrtiček v tem mestu ni pod njegovim nadzorom. V nos mu gre tudi, da najemnik dobička ne vlaga v vzdrževanje nepremičnine. Tega ne razumem. Če za svojo dejavnost najemam prostore, ki po desetih letih terjajo obnovitvena dela, menda nisem dolžan dobička od svoje dejavnosti vlagati v prostor, katerega lastnik nisem?

    A pustiva to … recimo, da upravitelj res zmanjšuje sofinanciranje kulturnih programov, kar naj sicer bi počel. Recimo, da upravitelj/najemnik sploh več ne dela dobro, da izigrava sistem in da skuša zaslužiti na način, na kakršnega midva ne bova nikoli. Iz pisma: “Mestna občina Ljubljana ima kot edina lastnica več možnosti glede Celice: odprodajo, upravljanje s strani javnega zavoda MOL, ali pa poišče novega, odgovornega najemnika, ki bo spoštoval tako dediščino stavbe, podpiral kulturni program v Celici in sobival z AKC Metelkova.”

    In najprej so se odločili za odprodajo (zgradbe). Pri čemer naj bi se tudi trenutni najemnik zanimal za nakup, a je ponudil premalo. To niti ni bistveno. Ampak če je za MOL smiselna prodaja objekta, pri čemer seveda ne morejo vedeti kaj bo tam počel novi lastnik – čemu je potem sploh problematično obstoječe stanje, mislim z vidika funkcioniranja Celice.

    Nekako bi pričakoval, da bi občina pritisnila na najemnika s pogodbo, ki bi določala obseg financiranja kulturnih vsebin. Če tega najemnik ne more zagotoviti (pri tem se pa izgovarja na zaostreno konkurenco), bo pač treba poiskati novega najemnika, ki bo pod temi pogoji sposoben delovati. Če tega ne bo sposoben, potem pa ne vem … potem je morda res najboljša varianta odprodaja in upanje, da novi lastnik ne bo v stavbi organiziral, kaj vem, kupleraja.

    Občutek imam, da gre za kazanje mišic. Sedanji najemnik izigrava sistem, česar šerif ne more dopustiti.

  • Odgovori Disguy 16. 12. 2017 at 19:40

    Zdej pa roke gor vsi ”aktivisti” ki so v življenju vsak enkrat volili Jankovića

  • Odgovori Matej Zalar 16. 12. 2017 at 19:56

    Hehe, spomnim se ga kako je kakšnih pet, morda osem let nazaj paradiral po Metelkovi, z nasmeškom do ušes, in ljudje so ga imeli radi.

  • Odgovori Disguy 17. 12. 2017 at 0:06

    Kakšnih 5 let nazaj sem poskušal nekemu znancu, ki je precej levo usmerjen, metelkova entuziast ampak izvzemši to zelo inteligenten človek, pojasniti, da Janković povzroča Ljubljani in prebivalcem škodo zaradi svojega koristoljubja in brezobzirnosti. Odgovoril mi je, da je zanj Jankovićev balkanski odnos do županskega dela nekaj pozitivnega, ker tip pač izvede to, česar loti, in se požvižga na mnenja meščanov.

    Za nazaj ni težko biti pameten, ampak bil je obupno naiven, če je mislil, da bo Janković pustil pri miru tudi interese nekaterih, ki so mu pomagali povzpeti se na oblast v Ljubljani. Osebno sem mnenja, da je treba stvari glede Metelkove in Roga urediti in da so mnogi ”uporabniki” obeh lokacij hipokritični debili, ki jim visi dol za dolžnosti in zahtevajo nerazumne pravice, zato jim del mene privošči, da pojejo godljo, ki so jo delno zakuhali. Obenem tudi menim, da imata obe lokaciji potencial biti nekaj več kot parcela, na kateri bi postavili nakupovalni center ali pa parkirno hišo, zato bi raje videl, da bi se urejanja te zadeve lotil nekdo z več vizije in manj primitivizma.

  • Odgovori Matej Zalar 17. 12. 2017 at 21:52

    Kaj pa misliš 🙂

    Ko so nacisti prišli po komuniste,
    sem ostal tiho;
    nisem bil komunist.
    Ko so zaprli socialne demokrate,
    sem ostal tiho;
    nisem bil socialni demokrat.
    Ko so prišli po sindikaliste,
    nisem spregovoril;
    nisem bil član sindikalistov.
    Ko so prišli po jude,
    sem ostal tiho;
    nisem bil jud.

    Ko so prišli po mene,
    ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

  • Odgovori Disguy 17. 12. 2017 at 22:18

    V Lj pa so se zgodile Stožice, zemljišča na Rudniku in gospa farmacevtka.

  • Komentiraj