Hotelske prigode: Fleming’s Deluxe Hotel Frankfurt City

Občutek imam, da je kategorizacija hotela vezana na količino dela, ki ga mora opraviti sobarica. Pravzaprav to ni moj občutek, ampak hotelske prigode pravijo, da je to dejstvo. Kategorizacija, ki se sicer od države do države razlikuje celo znotraj Evropske unije, je med drugim vezana na število brisač, blazin, umivalnikov oziroma na velikost tuš kabine in podobno. V petzvezdičnem superior hotelu Ritz Carlton v Wolfsburgu sem že doživel, da je sobarica brisače zamenjala sredi dneva, čeprav jih s kolegom niti nisva pometala na tla, zamenjala pa je tudi rolo straniščnega papirja, čeprav sem ga porabil samo za eno seanso. Upam, da je ostanek vsaj odnesla domov.

Dvigalo paternoster

Morda mi bo kdo zavidal, priložnosti nočitev v takšnih hotelih, a sčasoma, ko se jih navadiš, niso več atrakcija. Res je, da sem se razvadil in se včasih v hotelih s tremi zvezdicami počutim nekoliko utesnjenega, zato pa imajo hoteli s štirimi zvezdicami vse oziroma še bistveno več, kot potrebujem. Tisti s petimi zvezdicami so mi nekoliko v breme, ker kar naprej vsi preveč vljudno pozdravljajo, odpirajo vrata, vsako figo zaračunajo in me narobe naslavljajo s herr Calar.

V Frankfurtu so me namestili v Fleming’s Deluxe Hotel Frankfurt City, ki naj bi imel pet zvezdic, a je izpadel precej normalno. Internet je bil celo vključen v ceno, a nisem prepričan, če ga niso morda doplačali gostitelji. Takoj me je presenetilo dvigalo, ki deluje po krožnem principu. Najprej sem mislil, da z njim prevažajo kovčke, ampak …

paternosterdvigalodvigalodvigalo

Da je to možno v svetu, kjer vladajo bizarni evropski standardi in bom moral vsak čas nositi čelado celo med vožnjo s skirojem, se mi zdi naravnost neverjetno. Je pa res, da je prepovedano vstopati s prtljago. Nasproti imajo klasičen lift, ki pa je bistveno počasnejši. Oče mi je povedal, da tovrstni lift, ki kroži, imenujemo paternoster. Niti on pa ne ve, zakaj je dobil to ime. Sicer pa ima zgodovinsko vrednost. V vsakem primeru mi je všeč tudi zato, ker je hitrejši.

Ena postelja, štiri nočne luči

Drugo presenečenje me je čakalo v sobi. Kopalnica stoji kar sredi prostora. Nekaj takega sem pred leti že doživel v Švici, ampak tisti penzion je bil nekakšna mišja luknja.

Hotelske prigode

Stranišče je k sreči ločeno, sicer bi verjetno soba spominjala na malo bolj nobel zapor. Tudi razgled iz sobe je spominjal na zapor, samo da ni bilo rešetk.

PosteljaNajveč težav sem imel zvečer. Priprave na spanje so se začele z desetminutnim procesom strateškega iskanja stikal. Ugasniti sem moral vsaj deset različnih svetilk. Poglejte fotografijo: postelja je namenjena eni osebi, vseeno pa je opremljena s štirimi svetilkami. Dve ambientalni in dve usmerjeni za branje. Seveda bi lahko tudi preprosto izvlekel kartico, ampak če bi me ponoči pritisnilo na stran, bi si lahko, nevajen nove razporeditve pohištva, zlomil prst na nogi. Potem sem moral zagrniti težke zavese. Pospraviti vso nefunkcionalno kramo, kot so katalogi, vljudnostna pisma za goste, vljudnostna pisma za novinarje, press mape, hišni redi, prevelike blazine in pregrinjala za posteljo. Potem sem moral v omari poiskati srednje veliko blazino. Nazadnje sem moral ugasniti televizor, ker me je motila rdeča lučka.

Zajtrk, če ni vključen v ceno nočitve, stane v tem hotelu devetnajst evrov. To ni najhujše oderuštvo, saj sem najdražjega videl za 35 evrov. Zajtrki so tudi edina prednost hotelov s petimi zvezdicami, je pa res, da izbira med desetinami vrst sadja z Madagaskarja, Karibov in Polinezije ni nuja, ampak norčevanje iz smernic trajnostnega turizma. Smo v fazi, ko nam cele dneve plozajo o eko turizmu, v hotelu pa vsak dan postrežejo za ladijski kontejner eksotičnega sadja, da ne govorim o plastični embalaži in čistilnih sredstvih.

Hotelske prigode so kul: razgled za šest zvezdic

Moram pa pohvaliti razgled s terase v sedmem nadstropju. Eschenheimer Turm je tako rekoč na dlani, v ozadju pa nebotičniki finančne četrti … Top!

Eschenheimer Turm

Pravzaprav mi prenočevanje v hotelih postaja kar všeč. Hotelske prigode so kul. Verjetno vas nihče ne more presenetiti tako, kot vas lahko hotelir.

Prejšnja objava Naslednja objava

21 komentarjev

  • Odgovori seamus 29. 5. 2012 at 19:55

    Tale hotelska soba me pa neverjetno spominja na predzadnji obisk Tajvana, s to razliko, da je bila pri meni WC in kopalnica v enem prostoru, ločena s stekleno predelno steno po celotni širini sobe. Vse ostalo je praktično identično (stikala ipd.). Sodelove v sosednji sobi je obupal nad stikali in žarnice dobesedno odšraufal. In še to – po tleh kopalnice in WCja sem imel pesek in kamenje s tlakovci po sredini. Si raje ne predstavljam kaj vse uporabijo, da to očistijo. Je bil pa pesek vsak dan moker.
    že poštimana stikala v sobi in kopalnica</a

  • Odgovori blitz 29. 5. 2012 at 20:56

    Totalno zanimiv hotel, sploh dvigalo.

    Se kar strinjam, da se na dober standard človek kar navadi. Na službenih poteh ponavadi prenočujem v štirizvezdičnikih, vsaj v Evropi. In imam zaradi tega vse več težav denimo na hrvaški obali, ker me bolj motijo stvari, ki me včasih niso.

    Res je, da so razlike med državami kar velike. V Avstriji ali v Nemčiji so že trizvezdični v redu, še zlasti v turističnih krajih. V Švici pa so včasih tudi štiri zvezdice povprečne, še zlasti v mestih.

    Je pa zanimivo tole z menjavanjem brisač – v večini hotelov, še zlasti boljših, posebej opozarjajo, da lahko prispevaš k čistejšemu okolju, če brisačo večkrat uporabiš…

  • Odgovori blitz 29. 5. 2012 at 20:59

    Hja, še tole prigodo sem pozabil. Prejšnji teden sem prenočeval v hotelu, seveda 4*, v Portorožu. Super lepa sobica, s pogledom na morje. Ko sem se ponoči vrnil v sobo, sem hotel noter spustiti malo svežega zraka – odprem vrata na balkon, tam pa, fuj, morje ščurkov … Kar zaprl sem in ne vem, če bom še kdaj kje spal pri odprtih vratih na balkon

  • Odgovori chef 29. 5. 2012 at 21:25

    Upam, da si jih prijavil. Ali vsaj izsilil kakšen vikend za vso družino. Jebenti, to je res noro. Jaz bi ščurke odpustil kakšnemu zasebniku ali kmetu z natanitvijo, ne pa hotelu, ki sobe prodaja po, kaj vem, 80, 100 evrov.

    Finta z brisačami je seveda čisto ekonomske logike. Baš njih briga za okolje. Če bi ti vedel, koliko vode en hotel porabi vsak dan samo zate – če se deset minut tuširaš, je to pljunek v morje.

    @seamus: Od nekdaj sem razmišljal o taki kopalnici, haha. Ja nič, spodaj moraš imet odtok, da svinjarijo s kamnov enostavno spereš. Seveda bi bila potem notri svinjska vlaga.

  • Odgovori bubašvabe 30. 5. 2012 at 9:42

    Tole s stikali me spominja na novogoriško Perlo, kjer sem bil enkrat na neki konferenci. Kakih deset lučk in stikala, kot bi jih nekdo naključno raztrosil po sobi. Drugače pa tak luksuz, da je živo preseravanje. In obstajajo celo ljudje, ki se jim to zdi popolnoma normalno in so zgroženi ob ideji, da bi stanovali kje s pikico manj razkošja.

  • Odgovori opazovalec 30. 5. 2012 at 11:23

    Ma jebala te rdeča lučka!

  • Odgovori Manja 30. 5. 2012 at 11:24

    Ja, ampak potem greš na hrvaško obalo in tudi 4 zvezdice so včasih porazne, da o apartmajih niti ne govorim. Zdi se jim popolnoma normalno da se skoraj tuširaš nad wc školjko, potem ti pa ta luksuz neverjetno zaračunajo. Bolano, res, kje je še ta država…

  • Odgovori Janez 30. 5. 2012 at 11:59

    “Pater noster, qui es in caelis: sanctificetur Nomen Tuum” so so verjetno mrmrali potniki preden so vstopili na to čudo od dvigala.

  • Odgovori Spam 30. 5. 2012 at 12:09

    Saj je že pri nas veliko razlik. Na obali je samo en hotel, ki ima “pravih” 5 zvezdic in to je Kempinski. Bernardin (tudi 5 zvezdic) pogrne npr. že pri postelji, ker so dimenzije premajhne.

  • Odgovori nadinka 30. 5. 2012 at 13:56

    idealen lift za klaustrofobike (torej zame)

  • Odgovori chef 30. 5. 2012 at 15:20

    @bubašvabe: Hecno je, da doma nihče nima niti polovice tega luksuza, pa je vse v redu.

    @Manja. Na Hrvaškem še nisem spal v slabem štirizvezdičnem hotelu.

    @Janez: Haha, ja.

  • Odgovori Maj 30. 5. 2012 at 20:09

    Oh kje so dobri časi romantike in šotorov 😉

  • Odgovori seamus 31. 5. 2012 at 8:23

    @Maj – a ti s šotorom hodiš na poslovne zadeve 😯 In kaj, kampiraš v grmovju pred vratarnico kakšnega podjetja???

  • Odgovori chef 31. 5. 2012 at 11:10

    Jaz komaj čakam, da grem kampirat. In to tja, kjer ni kampa.

  • Odgovori Simona Rebolj 1. 6. 2012 at 16:43

    Obupen lift. Nikoli ne bi šla izzivat “panic attack”.

    Sicer sem pa po prigodah v hotelu nepremagljiva. Nazadnje sem zjutraj na stranišču našla tipa. V gatah in spečega na sekretu. Nepozabno doživetje na robu infarkta. Ker se ni dalo z njim nič zmenit, v tako zabavnem stanju je bil, jaz pa smao pol urice na voljo, da se uredim in odpeketam na delo, sem poklicala pomoč. In priletele so tri babnice. Snažilka, receptorka, vodja osebja. In vnel se je prepir, saj je mladenič vztrajal, da je v moji sobi preživel noč in začel kričat, kaj neki jaz počnem tam (v pižami) … hoho in kje so njegove stvari. Burka za dol past. Kako neki je prišel noter, očitno sredi noči, je ostala neznanka. Vrata sem namreč zaprla, ko sem prišla, in jih tudi odprla, ko sem šla po pomoč. Da ni prišel vsaj dec, da bi se po moško in čim hitreje pomenila, me je seveda razkurilo do konca. Pa so gospe dejale, da ni bilo potrebe. Pet zvezdic po slovensko. Na delo sem zamudila pol ure.

  • Odgovori blitz 2. 6. 2012 at 21:33

    Simona, tale je pa svetska. Si prepričana, da si sama prišla v sobo? Ali pa si tudi ti bila v zabavnem stanju?

    Brez zamere, ampak nekako se to zdi še najverjetnejša razlaga 😆

  • Odgovori Maj 2. 6. 2012 at 22:33

    Ta bi bila pa huda-najprej bi te povabila v sobo, potem bi te pa zjutraj takole grdo odslovila 😉

  • Odgovori Simona Rebolj 2. 6. 2012 at 23:23

    @blitz:

    Ja, seveda sem ostala vsaj malo sumljiva. Po krivici. Jaz še pijana nisem uspela bit nikoli tako, da bi me zapustila prisebnost. Bi se prej pobruhala. V tem primeru pa ja, sem šla popolnoma trezna spat. Na moji strani so bila dejstva, da je bila tisto moja soba, medtem ko je bil mladenič dejansko zabeležen in imel svoje stvari v drugi sobi, ki je bila v istem nadstropju, a niti približno blizu. V mojo sobo je uspel prilomastit v gatah in majčki. Zakaj se je sprehajal naokrog, se ni spomnil. In na tem mestu sem ostala sumljiva, češ, zabava se je začela v drugi sobi, pa sem ga v gatah zvlekla v svojo. No, očitno je blodil naokrog in morda kar kljukal in pri meni mu je uspelo. Bojda je možno, da nisem dovolj pritisnila vrat in so v bistvu ostala odprta, če je kdo kljukal, čeprav sem mislila, da so zaprta. Zato sem še dodatno zasovražila veletehnološko kartičarsko naprednost. Poleg tega, da luči na kartico brnijo in bzzzzzajo, se dogajajo lahko še take bedarije, ki se s starim dobri ključem ne morejo zgodit.

    Zgodbica je sicer na koncu koncev ljubka, čeprav sem pretrpela v delovni ekipi veliko izživljanja in krohotov na moj račun. Res imam srečo s tipi, a ne. Nekatere iščejo, mene pa kar najdejo:):) S tem mladeničem sva se nekaj mesecev zatem celo srečala na ulici. Pred seboj je porival voziček, torej mladi očka. Bil je zelo prijazen, opravičil se je itd. … kar se tiče zgodbice, je imel pa še vedno amnezijo, kako se je znašel pri meni.

    Skratka, blitz. Ti si v štirih zvezdicah na naši obali našel ščurke. Predlagam, da presedlaš na pet zvezdic, boš morda našel bejbo … no, ali pa tipa:)

  • Odgovori chef 3. 6. 2012 at 19:21

    Haha, ta je res dobra.
    Nekaj podobnega se ja zadnjič zgodilo kolegici že takoj, ko se je čekirala. Pride v sobo in na njeni postelji spi en tip. Saj če bi bil v redu, bi bila verjetno celo tiho.

  • Odgovori darja 3. 6. 2012 at 22:03

    Pa ne da si bil ta……..

    In kaj si pol naredu?

  • Odgovori darja 4. 6. 2012 at 22:28

    To sem se hecala!
    Tak razgovor bi se meni zdel zabavljaški, če bi si gledali v oči, za mizo, s prijatelji.
    In bi se smejali.
    Oprosti, če sem bila prostaška. Ni bil to moj namen.

  • Komentiraj