Hrana in bicikel sta mi v užitek

Deset let nazaj sem na pragu polnoletnosti, ko sem se začel tekmovalno ukvarjati z gorskim kolesarstvom, tehtal dobrih šestdeset kilogramov. Pri višini 171 centimetrov. Čez nekaj mesecev sem jih na poletnih pripravah na Korziki slišal, da sem debel. Poln kozarec čokoladnega namaza je v loku poletel v koš za smeti. V naslednjih letih sem bil težek od 59 kilogramov poleti do 63 pozimi. Pri tem poudarjam, da nikoli nisem namensko hujšal. Nasprotno, jedel sem več kot zdaj. Na pripravah so nam pri sosednji mizi po zajtrku nekoč ploskali. Ko smo šli k nekemu Kitajcu s ponudbo pojej, kolikor moreš, si je revež pulil lase. Je pa res, da sem na splošno pazil na zdravo prehrano.

Ko sem se spametoval in se nehal udinjati za polprofesionalca, je teža takoj poskočila na 64 kilogramov, čeprav sem bil še vedno zelo aktiven. In takrat se je zgodilo nekaj zanimivega. Ugotovil sem, da smo vsa ta leta delali napako. Seveda na vzponih nisem bil več suveren kot prej, zato pa sem postal bolj vsestranski kolesar, ki je dobro sprintal, vzdržal visoke hitrosti na ravnini in bil na splošno bolj vzdržljiv. Na gorskem kolesu bi bil s kakšnim kilogramom več brez dvoma boljši. Ruski sistem treninga brez uporabe zdrave pameti se je izkazal za neumnost. Seveda ne trdim, da je 64 kilogramov za kolesarja, visokega 171 centimetrov, idealna teža – nasprotno. A ugotovil sem, da bolje funkcioniram s kilogramom več kot s kakšnim premalo, vsaj za način dirkanja, kakršnega zahteva olimpijski kros.

Kasneje, ko sem se zaposlil, sem se popolnoma zapustil do rekordnih 77,5 kilogramov. Bil sem grd. Nisem narcis, kolikor je to za kolesarja seveda sploh mogoče trditi, ampak pogled na obroč okoli trebuha me je žalostil. Še bolj kot to, da sem pri petindvajsetih letih zanemarjen, me je grizla katastrofalna telesna pripravljenost. Zadihal sem se že na stopnicah. Vsak pohod v gore je postal projekt.

Pa vendar so mi vsi, razen kolesarjev, seveda, zagotavljali, da sem suh.

In to me skrbi.

Ko sem imel skoraj dvajset kilogramov manj, sem bil telesno pripravljen na večurne napore, ki si jih slehernik niti predstavljati ne more, bil sem bolj vzdržljiv, močnejši, hitrejši, bolj odziven, psihično stabilnejši, že skoraj preveč samozavesten in predvsem s samim seboj zadovoljen.

Problematično je, da sem kot po indeksu telesne mase prekomerno težka oseba vseeno veljal za suhca! Še zdravniki me niso kregali, saj je bil trebuh v ležečem položaju še vedno pod nivojem prsnega koša. Ja, bil sem predebel, ljudje okoli mene pa so trdili, da sem suh! In kar je še bolj zaskrbljujoče: verjetno sem bil v zgornjih treh odstotkih fizično najbolje pripravljenih oseb moje starostne skupine!

Ker je moja lenoba presegla vse meje dobrega okusa, sem začel načrtno hujšati, prvič v življenju. Imam sicer problem, da po poklicni dolžnosti tako rekoč moram dobro jesti in dobro piti, zato se krvavicam in svinjski pečenki nisem odrekel. Sem pa ob povečani telesni aktivnosti približno za četrtino zmanjšal vnos hrane … in, jasno: funkcioniram bolje! Čeprav me babica vsakič krega, da sem presuh. No, ampak ona je, razen seveda mene, edina, ki misli tudi, da sem najpametnejši na svetu (takoj za njo, seveda).

Bolj kot tokrat se na tem mestu ne bom nikoli več izpovedal. Kar hočem povedati je, da smo bralci te revije verjetno v zgornjih treh odstotkih fizično najbolje pripravljene populacije, zato je sekiranje glede kilograma gor ali dol povsem odveč. Na prvem mestu je vendarle užitek.

Revija Bicikel

Prejšnja objava Naslednja objava

10 komentarjev

  • Odgovori BigBoss 23. 3. 2012 at 18:25

    Trenutno sem v podobni situaciji oziroma se ubadam spodobnimi težavami. Samo let in kilogrami so cca tvoji + 30.
    Ugotavljam, da odkar jem 5x na dan malo manj in se prisilim, da dam prednost sebi pred službo, ko gre za tisto uro bicikla na dan – če je vreme lepo,veliko bolje funkcioniram.
    Sicer pa sploh ni pomembna teža – bistveno je razmerje špeha proti mišicam. Špeha mora bit čim manj. Če je mišic več bolje funkcioniraš in tu si imel po mojem prav, svojimi ugotovitvami glede teže. Gledati samo na težo je neumno. Potrebno je upoštevati strukturo te teže-

  • Odgovori darja 24. 3. 2012 at 1:06

    Haha. 171 cm.

    Kako najdemo tiste cm, samo da ni slučajno 169 cm.

    Ker to je pa res grozljivka.
    Jaz imam uradno 168 cm. Ampak če hočem, se ‘nategnem’ tudi na 170 cm. Pa za ven obujem petke in sem v ‘špici’.

    Hahaha, glih sem domov prišla… ne mi zamerit. Zdaj grem pa naprej brat. Ker sem prebrala šele prvi odstavek.

  • Odgovori darja 24. 3. 2012 at 1:32

    Jap, pri kilah me pa neseš. Imam sodelavce, ki imajo po 20 kil preveč, glede na višino. Taka je ena lestvica in tako nam povedo na rednih zdravniških pregledih. SHUJŠAT!! Pa so dečki videti res fit, nabiti – k men eni suhci – meni niso všeč suhi ljudje.
    Jaz imam poleti (konec poletja) 55 kil, čez zimo jih pa obvezno dodam še 5, 6….

    Ne morem se upret pariškim zrezkom. In si jih pečem lahko non-stop. Že za zajtrk, ob 11.uri.
    In za večerjo zdele.

    Pa kolikokrat sem si že prisegla, da bom nehala. Res nisem en karakter. Klinc, samo 1 x živimo.

  • Odgovori David 24. 3. 2012 at 7:42

    Jaz sem do svojega 27 leta starosti imel 67 kg. In sem 178 visok. Zdaj imam pa …….. kg (raje ne napišem)

  • Odgovori Lenna 24. 3. 2012 at 9:26

    Dokler nisem prvič prišla na fitnes, nisem imela pojma o ničemer ali bolje: moja okupacija so bile kalorije, teža, ITM in podobne bedarije. Danes sem pametnejša in ignoriram vse ITM, kalorične vrednosti hrane in podobno. Zakaj? Ker ima lahko 50 kg pri 1,70 m višine komaj kakšen “kilogramček” (malo pretiravam!) mišične mase; 70 kg težko telo pri 1,70 m višine pa komaj kakšen kilogramček maščobe. Struktura (mišična masa, maščobe, voda) je najbolj pomemben kriterij. Ja, vode, ker je tudi voda pomembna, če hočemo biti “optimalni”. Vse življenje se učimo. Če sem včasih “pridno” jedla probiotične jogurte z najmanjšim možnim % maščobe, danes samo pogledam, koliko ogljikovih hidratov imajo in koliko je od tega sladkorja. V glavnem so vsi OH sladkor. Totalni džank! A jih tako zelo reklamirajo! Tako je to, s hrano in kilogrami. Vsak si pač vzpostavi svoj način, kako biti optimalen. V estetskem in ostalih pogledih!Če je celotno življenje preokupacija s tem, potem k vragu takšno življenje. Če pa človek polno živi in uživa, pa nima nobenih problemov več. Preprosto… izginejo!

  • Odgovori Pepi 24. 3. 2012 at 13:19

    Jaz indeks tko računam; težo delim z višino in če je rezultat manj kot 1, potem je OK.

  • Odgovori Maja 26. 3. 2012 at 8:39

    Navkljub vsemu temu si se včeraj dobro držal, nasmejan skozi ciljno ravnino 🙂 bravo

  • Odgovori chef 26. 3. 2012 at 9:45

    @darja: Jaz sem po različnih merjenjih visok od 170 do 171 cm, nikoli pa manj. Tudi če bi bil, mi ne bi bilo nerodno.

    Kar se tiče pariških zrezkov … nič ne povabiš, madona!

    @Pepi: Fajn si me nasmejal, ja.

    @Maja: Ciljna ravnina ni merodajna, tam sem zaradi publike občutno izboljšal tehniko.

  • Odgovori disketa 26. 3. 2012 at 11:30

    Zadnjič enkrat iz avta na prehodu pri Gim.Vič prepoznam najprej Pippo, zraven pa en Über suhec… 🙂 Moja predstava Chefa je bila do takrat malo drugačna. Za moje pojme ima tvoja babica prav…

  • Odgovori chef 26. 3. 2012 at 12:15

    Zelo možno je, da si v resnici videla soseda – ima skoraj enako bokserko kot jaz.

  • Komentiraj