Il Lombardia 2018

Če misliš, da se je sezona World Toura končala včeraj z Dirko po Lombardiji oziroma danes z dirko za Veliko nagrado Avtomojster, nimaš pojma ali pa si ignorant, ki kolesarstvo enačiš z dirkami v Evropi. Ne, v torek se začenja Tour of Guanxi, dirka tako nenavadnega imena, da jo lektorji imenujejo kar dirka Guanxi, ker tega nihče ne zna sklanjati. In še manj izgovoriti.

Utrujeni mož v mavričnem

Ampak v bistvu je Dirka po Lombardiji res zadnja dirka v sezoni. Zadnja dirka, kjer se veliki fantje zares potrudijo. Obenem je to tudi moj najljubši spomenik. Dirka po Flandriji in Pariz–Roubaix sta precej nepredvidljivi in kaj lahko se zgodi, da imajo glavni favoriti smolo, zmaga pa outdiser. V Como pa vedno prvi pripelje eden od favoritov. Presenečenj tam ni. Obenem pa se ne zgodi vse v zadnjih desetih ali dvajsetih kilometrih, kot na ardenskih klasikah. Lombardijo se splača gledati od začetka prenosa. Če ne zaradi drugega, pa zaradi scenografije.

Alejandro ValverdeTokrat je bila Dirka padajočega listja tudi priložnost za lizanje ran tistih, ki so zamočili na svetovnem prvenstvu, kot na primer Primož Roglič, oziroma so tam igrali vloge pomočnikov v reprezentanci, kot na primer Thibaut Pinot. Obenem je bila, kot vedno, tudi priložnost za dobro tolažbo po slabi sezoni, kot za Vincenza Nibalija – ki niti ni imel tako slabe sezone, če se spomnimo dirke Milano–Sanremo, kjer je izpolnil mojo lansko napoved in zmagal.

Še najmanj možnosti sem pred dirko pripisoval svetovnemu prvaku. Zmagati svetovno prvenstvo ni kar tako in verjetno je težko čez štirinajst dni spet blesteti na cesti. Na fotografijah pač. Alejandro Valverde v mavričnem blesti. Barva kolesa je morda res nekoliko pretenciozna – mavrični napis Bora Ultra je celo izrazito grd –, kot bi delal reklamo za LGBT, a človek je vendarle svetovni prvak. Majico zna nositi, kot se spodobi. Ne da Peter Sagan ne bi bil videti dobro, ampak on je s tistimi ogromnimi meči kot drvar, Valverde pa je pojem kolesarske elegance. In dobro, da je moda belih hlač že zdavnaj minila.

Spektakel je odprl Primož Roglič

Ne samo napade slovenskih kolesarjev, lepo je opazovati tudi postroje ekip, ki delajo za slovenske kolesarje. Ni več tarnanja kako težko je Slovencem v tujih ekipah, kot še pred desetletjem. Bahrain Merida je tako ali tako skoraj slovenska ekipa. V Lotto NL-Jumbo pa si je Primož Roglič izboril mesto vodje, kar je bilo jasno tudi včeraj na vznožju Sormana.

Napad na enem najbolj mitskih klancev ni kar tako in to Rogličevo vožnjo si bomo dobro zapomnili, ker je Slovenec prvič krojil razplet kakega spomenika. Verjetno bi bilo bolje, če bi malo počakal, a tak je pač Primož Roglič. Mislili smo tudi, da bi bilo bolje, če ne bi napadel na vznožju Galibierja. Takrat je zmagal. Morda bi bil letos na Touru generalno tretji, če ne bi praznil zalog v zadnji gorski etapi.

A to so neumna paberkovanja. Rogla je med tistimi, ki jih je k sreči spet vse več, med tistimi, ki vnašajo v kolesarstvo spektakel. Ne z nenavadnimi frizurami in z vožnjo po zadnjem kolesu, temveč z neizprosnimi napadi. A imel sem tudi občutek, da je Roglič vozil s pretežkimi prenosi za ta vzpon. Morda je to tisto kar se mora še naučiti, kot je izjavil po dirki. In to, da se mora še marsikaj naučiti, ni izgovor. To je dejstvo. Fant se spušča v boj z mnogo bolj prekaljenimi lisjaki.

Častni ugriz

Vincenzo Nibali in Thibaut Pinot sta bila lačna zmage, zato sta tudi z lahkoto premostila zaostanek na Sormanu. Bolj neverjetno se mi zdi, da ju je Roglič uspel ujeti na spustu! Sumim sicer, da Nibali tokrat ni šel na glavo, potem ko ga je na začetku spusta že odneslo, a vendarle je to mali Rogličev dosežek, ki si ga bomo zapomnili – tako kot tudi spust Egana Bernala, ki se je v ospredju pojavil od nikoder.

Škoda, da nisem stavil, ker bi tokrat zaslužil nekaj evrov. Na Civigliu smo lahko spet gledali skoke, dirkanje stare šole, tisto, ki pravo dirkanje loči od rekreativnega, kjer gremo vsi na polno, dokler pač moremo. Gledali smo boj mož na moža, s temeljitimi in dobro merjenimi udarci, brez dolgočasnega izčrpavanja v klinču. Tudi zato imamo radi enodnevne dirke. Na etapni bi verjetno tudi kolesar kot je Nibali v neki točki ugotovil, da je bolje izgubiti bitko in bi v svojem tempu skušal do cilja izgubiti čim manj. Na enodnevnih dirkah pač šteje samo zmaga.

Ampak, v resnici šteje tudi drugo mesto, kot je dokazal Italijan. Dirkal je do konca in dirkal je pametno. Ko smo že mislili, da bo moral čast ekipe reševati Domenico Pozzovivo, je Morski pes ugriznil še zadnjič. Častno. Kaj takega vidimo redko. Kar se tiče Pinota, pa sem na to samo čakal. Vrh se širi. Francozi – in to v francoskih ekipah! – postajajo spet resnejši igralci, kar je bilo opazno tudi v Innsbrucku.

Sezona na kratko

Verjetno je bila sezona 2018 ena najbolj norih odkar so nehali dirkati ljudje z drugega planeta. Naštel bom samo največje dogodke med tistimi, ki se jih spomnim.

Alejandro Valverde se je vrnil po hudi poškodbi in je spomladi serijsko zmagoval, ostal v boju za zmago na Vuelti skoraj do konca, na koncu pa zmagal še na svetovnem prvenstvu. Strade Bianche je bila ena najbolj epskih letošnjih enodnevnih dirk in ob tem ne morem mimo omembe Wouta van Aerta. V Sanremu ni bilo sprinta, ampak je Nibali presenetil skoraj vse.

Peter Sagan je končno zmagal na Pariz–Roubaix. Chris Froome se je na Giru vrnil iz izgubljenega položaja. Julian Alaphilippe se je z zmagami na Valonski puščici – kjer je moral streti Valverdeja! –, dvema etapnima zmagama na Touru, pikčasto majico in zmago v San Sebastianu vpisal med največje. Geraint Thomas je pokazal, da v ekipi Sky ne gre samo za Froomea. Simon Yates je na Vuelti dokazal, da je sposoben zmagati na tritedenski dirki. Kolesarji Velike Britanije so zmagali na vseh treh etapnih dirkah oziroma na zadnjih petih.

Primož Roglič je spet presegel samega sebe in je trenutno 11. na lestvici World Toura in 12. na lestvici UCI. Matej Mohorič je v skupnem seštevku zmagal na Binck Bank Touru, še pomembneje pa je, da je eden najbolj atraktivnih kolesarjev na svetu. Nisem pozabil Mohoričeve etapne zmago na Giru, na primer. Ampak teh zmag smo se že skoraj navadili. Slovenija je trenutno 11. najboljša država na lestvici UCI in reprezentanca je na svetovnem prvenstvu prvič nastopila z osemčlansko ekipo.

Mladi kolesarji so spet zmagali v Pokalu narodov, Izidor Penko je bil drugi na evropskem prvenstvu v kronometru in enostavno mora nadaljevati s kariero. Tadej Pogačar se seli v World Tour, Jan Tratnik tudi. Dirka Po Sloveniji je imela letos pet etap in je uspela kot še nikoli, naslednje leto se seli kategorijo više. In letos bodo odprli pokriti velodrom v Češči vasi.

Komaj čakam, da bomo naslednje leto spet izgubljali čas pred zasloni!

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori Paternina 15. 10. 2018 at 8:05

    Lep povzetek.

    Mogoče manjka še omemba dirke po Sloveniji in Rogličeva zmaga ter zmaga Mohoriča na dirki po Nemčiji.
    Ampak ja, sezona (slovenskih) presežkov, ki si je zaslužila tudi kar nekaj (kot vedno dobrih) zapisov na tvojem blogu.

  • Odgovori Uroš 15. 10. 2018 at 10:20

    Tvoje komentarje kolesarstva berem res z veseljem, ker vedno zvem kaj novega ali pa pogled z druge perspektive. No, pa ostale teme so tudi zanimive 🙂
    Malo se bojim, kaj bo z velodromom. Slišal sem govorice, da so ga sicer pokrili, vendar niso pomislili na izolacijo.
    Tako se je pod streho nabral kondenz in kapljal na progo. Upam, da so (bodo) to uredili, ker bi bilo res škoda da velodroma ne bi imeli.

  • Odgovori ZigaK 15. 10. 2018 at 12:47

    Pošteno povedano sem že pozabil, ampak me je tvoj stavek “je Slovenec prvič krojil razplet kakega spomenika” spomnil na drugo mesto Janija Brajkoviča iz leta 2008.

  • Odgovori Matej Zalar 15. 10. 2018 at 13:11

    @Paternina: Seveda, tudi Jan Tratnik je recimo dosegel nekaj odličnih rezultatov … ampak letos jih je bilo toliko, da enostavni ni prostora za vse 🙂 In da nekateri tudi uidejo iz glave.

    @Uroš: Če ni izoliran, potem Duolova roba očitno ni dobra 🙂

    @ŽigaK: Da, Brajkovičevega uspeha ne smemo pozabiti, je pa res, da ni ravno krojil razpleta za zmago, ampak mislim, da je takrat z Uranom skočil iz zasledovalne grupe, šele ko je bil zmagovalec tako rekoč znan.

  • Odgovori ZigaK 16. 10. 2018 at 9:32

    Če se prav spomnim njegovega prihoda v cilj, ne vem če je vedel da je Cunego že v cilju 🙂

  • Odgovori Boki 16. 10. 2018 at 15:25

    Se pravilno spomnis: https://youtu.be/f4GfgjbyxZg?t=496

    In to z odprto majico. Oktobra. Na cilju v dolini.

  • Odgovori Matej Zalar 16. 10. 2018 at 21:37

    Ne vem ali je vedel ali je bil tako vesel drugega mesta, dejstvo pa je, da je dirkal s samim seboj in da težko rečemo, da je krojil razplet, čeprav je pač res, da ima najboljšo slovensko uvrstitev na spomeniku.

  • Komentiraj