Inovativen naj bo!

Sam sem še imel to srečo, da sem bil štiri leta redno zaposlen za nedoločen čas. Delodajalec je potem neizogibno propadel, a sem ga še pravočasno zapustil in se samozaposlil, češ da bo tako bolje za vse. Tako rekoč gotov posel se je seveda izjalovil že v nekaj mesecih in hitro sem ugotovil, kako zelo izkušen in moder mož je moj oče, ki je točno napovedal, kako funkcionira biznis: en naročnik plačuje slabo, a zanj delam veliko, drugi plačuje še kar dobro, a zanj delam malo, tretji pa sploh nič ne plačuje. Sem ter tja mi v prostem času uspe dobit še kakšen dodaten posel, s katerim se nekako izvlečem. Mnogim gre seveda dosti slabše in včasih mi sploh ni jasno, kako preživijo. Kot opažam, pa starejša generacija z bolj ali manj varnimi službami sploh ne razume, kaj se v resnici dogaja. Zato bom opisal tipičen primer.

Novinarka Meta bi rada konec meseca za življenjske stroške, zabavo ter kredit zapravila 1200 evrov, kar je recimo malo več kot povprečna plača. V poštenem svetu bi to pomenilo, da mora naročniku/delodajalcu zaračunat še dodatek za malico, prevoz na delo, letni regres in dvajset plačanih dni dopusta, nekaj pa si mora vzet tudi za rezervo, če slučajno zboli za levkemijo ali pa bi si morda želela imeti otroka ali tri. Skratka, zaslužit mora enako, kot če bi bila redno zaposlena, pri čemer delodajalec/naročnik še vedno profitira, saj ga ne zavezuje nenormalno zajebana socialistična delovnopravna zakonodaja.

Če novinarka Meta to predlaga naročniku/delodajalcu, se ji bo seveda samo nasmehnil, saj v vrsti stoji vsaj deset samozaposlenih novinarjev, ki komaj čakajo, da bodo delali za 1200 evrov bruto (po možnosti jim potem v pogodbo napišejo še konkurenčno klavzulo), hkrati pa po kafičih jamrajo, da so prekarni delavci in komaj preživijo. Na koncu še v nekem poslovnem imeniku piše, da so v enem letu zaslužili 14.400 evrov, kar je znesek, ob katerem povprečnega Slovenca vrže na rit, češ, malo pišeš in zaslužiš več kot jaz. Seveda pa se povprečnež ne zaveda, da novinarki Meti po plačilu minimalnih prispevkov, stroškov za računovodstvo pa za Ajpes in za ostale klince palce ostane v najboljšem primeru nekaj manj kot 10 jurjev, kar je dobrih 800 evrov mesečno, seveda brez dodatkov za malico in prevoz, morda pa ji bodo avgusta, ko je skočila na dopust, plačali samo polovico. Potem so tukaj še kave, ki jih plačuje intervjuvancem, telefoniranje s svojim zasebnim telefonom, kulturni evro, ko gre službeno na koncert, po možnosti pa dela še s svojim lastnim računalnikom. In tako naprej.

Bizarno je pa to, da novinarka Meta za komaj kaj več kot minimalno plačo dela v kolektivu skupaj s 55-letnim novinarjem Poldetom, ki je v redakciji za nedoločen čas zaposlen že trideset let, njegov neto prihodek je trikrat ali štirikrat višji, razen tega da bulji v Metine joške in stresa pokvarjene vice, pa ne dela skoraj nič. Za razliko od Mete, ki mora vsak dan oddat pet brezveznih člankov, se Polde grebe samo za tisto, kar mu prinese nekaj dnevnic.

Seveda se podobne anomalije dogajajo tudi v drugih branžah, tisti, ki so za to med drugim odgovorni, pa razlagajo, da bi morali biti mladi bolj podjetni in inovativni – česar pa jih ta šolski sistem žal ni naučil. Mladi, rojeni po letu 1980, so seveda sami krivi, da v državi ni pogojev za dovolj delovnih mest. Naj začnejo peči hamburgerje, prodajat domače pasje piškote in štrikat šale za mačke, konec koncev pa lahko tudi poberejo šila in kopita ter priložnost poiščejo v belem svetu! In take ideje dajejo tisti, ki so imeli vedno bolj ali majn varne službe in zaradi katerih bolj ali manj varnih služb nima mladina – kar pa jih ne ustavi, da ob tem ne bi pametovali o socialni državi in solidarnosti. Kot da je preprosto oditi od doma. In kot da je v tej državi preprosto prodajati hamburgerje, domačo pasjo hrano in šale za mačke. Ni preprosto. Pa tudi obogateti je težko.

Prejšnja objava Naslednja objava

33 komentarjev

  • Odgovori Kalimero 1. 5. 2014 at 18:55

    Vpašanje, katera stara generacija nič ne šteka? Generacija mojih že dolgo upokojenih staršev verjetno res ne razume današnjih poslovnih praks, po katerih si ustvarjaš presežno vrednost s plačilno nedisciplino. Tastari so si blago in storitve še plačevali. Tisti 55-letni Poldeti so se pa obrti natega izučili kot tridesetletni Poldki, nova nadebudna podjetna generacija, ki bo Slovenijo popeljala v trčenje s taprvo Švico. Devetdesetega leta, ko so zakonsko sprostili ustanavljanje malih zasebnih trgovin se je namnožilo takih podjetnih Poldetov, ki so prihajali s kamioni v firme po robo, da jo bodo prodali prek svoje trgovine ali posredniške firme, proizvodna podjetja so jim pa dajala vse na lepe oči in ustni dogovor, ker so bila tega poštenja navajena še v desetletjih socializma grdega. Seveda nobenega plačila kasneje ni bilo kot tudi nobenih papirjev. Skoraj nemogoča situacija tudi za organe pregona. Zdaj bodo seveda mnogi rekli, kako butaste so bile komunajzarske firme, da se niso znale zaščititi pred takimi jebivetri z mnogimi pogodbami, klavzulami in deklaracijami. In to bodo govorili isti, ki imajo za odgovor na današnjo plačilno nedisciplino navkljub vsem pogodbam, klavzulam in deklaracijam prakso resnega globalnega sveta, ki največ da na neformalno zaupanje med poslovneži.

  • Odgovori Seamus 1. 5. 2014 at 19:42

    Najprej je kriva država, ki je dopustila, da je vsak butelj šel na faks in diplomiral. In to za poklice, kjer se ve da je kadra preveč. In to še vedno dopušča, kar je kriminal! Rešitev je zelo preprosta, samo uporabiti si jo ne upa nihče – omejitev prostih mest glede na pričakovano porabo kadrov + pričakovan osip. Torej nekaj takega, kar je včasih že bilo.

    In nato so krive generacije, ki se jim to dogaja. Mlajša ko je, huje je. Samo naredi pa nihče nič. Vsi bi delali za nič denarja in se pritoževali. Ostali pa to jasno izkoriščajo. Zakaj bi nekdo delal nekaj za kar lahko nekoga plača za smešen denar? S tem seveda pade kvaliteta produkta, ampak to skoraj nikogar ne zanima. Potrebovali bi študentske demonstracije s podporniki.
    Pa jih ne bo! Ker tisti, ki naj bi to organizirali, so že pri koritu, ostali pa jasno zopet nič ne naredijo. Raje delajo za skoraj nič denarja in se pritožujejo.

    In za konec – delovno pravna zakonodaja je po moje čisto zadosti fleksibilna (po zadnjih spremembah). Vprašanje je samo koliko jo kdo želi uporabljati. Verjemi, da jo v gospodarstvu kar močno uporabljajo – kot višek lahko brez kakšne posebne obrazložitve ali dovoljenja odpustiš kakšnih 10% ljudi. Vsak mesec.

  • Odgovori Kalimero 1. 5. 2014 at 20:27

    Spet država kriva, država kriva… Kaj je zdaj država kriva, če je vsakomur omogočila izobrazbo? Od tu naprej je zasebni sektor tisti, ki izbira za svoje potrebe. In če zasebni sektor ne zmore nikogar zaposlit, je spet država kriva? Potem pa nacionalizirajmo nazaj gospodarstvo, vse firme, da bo država vsaj vedela, za kaj je kriva, če ne bo laufalo poslovanje.

  • Odgovori Izet Rastoder 1. 5. 2014 at 21:13

    Ja, je. Država je kriva, ker ne omogoča posla. Nihče v privat sektorju ne pričakuje daril od države. Pričakuje, da zagotovo pravno varnost in normalno delovno okolje. To pomeni brez tisoče nesmiselnih birokratskih postopkov, bolj prožno delovno zakonodajo in poštene javne razpise.

    Ampak pri nas ZSSS na Rožniku rohni kako mora biti delodajalce strah. Kreteni. Kreteni na dobro plačanem delovnem mestu brez kakršnekoli odgovornosti.

  • Odgovori car lazar 1. 5. 2014 at 21:19

    Komunjare nam vladajo, v tem je probljem!

  • Odgovori car lazar 1. 5. 2014 at 21:32

    Rdečkarji!!!

  • Odgovori Kalimero 1. 5. 2014 at 21:51

    Država je kriva, ker nam ne omogoča posla…

    Ja, to je skrajni domet večine slovenskega podjetništva. Da si (prek podkupnine) pridobiš posel z državo ali občino in potem prek aneksov molzeš in molzeš in molzeš… Hkrati pa ne bi plačeval previsokih davkov, ki to molžo sploh omogočajo. In seveda ne maraš socializma… Kaj boste vi slovenski privatniki šele trpeli, ko bo res enkrat zmanjkalo socializma. Ko se res proda enkrat večina nacionalnega gospodarskega premoženja…

  • Odgovori Izet Rastoder 1. 5. 2014 at 22:16

    Kalimero, nimaš pojma o pojmu. In še funkcionalno nepismen si.
    Ali si še študent, ki živi ko bubreg v loju ali pa delaš kjer koli v javnem sektorju. Ker stika z realnim gospodarstvom očitno še nisi nikoli imel.

  • Odgovori Seamus 2. 5. 2014 at 8:31

    @Kalimero – bistvo države je, da poskrbi za osnovno funkcioniranje. In pravilna razporeditev izobrazbe JE njena naloga. Ljudje so preveč neumni, da bi za to lahko poskrbeli sami, kar se lepo kaže v sedanji situaciji – vsi rinejo študirat študije,ki jih naslednjih 25-30 let ne bo nihče potreboval, ker jih je že ta trenutek veliko preveč. Država bi enostavno morala reči – to pač tako ne gre in uvesti omejitve. Če oseba, ki na tak študij ne pride (ker ni zadosti pametna, da bi prišla med elito) si naj pač izbere kaj drugega za kar je sposobna ali naj gre delat.

    Pač niso vsi zadosti pametni, da bi jih mi fininacirali za študij in bodo na koncu pekli pleskavice. To gospodarstvo stane!

    In še manj je kribvo gospodarstvo pri zaposlitvah, ker kaj naj nekdo počne s 5 ekonomisti in šestimi novinarji, če želi delati razvoj nečesa in potrebuje pet avtomatikov in šest strojnikov? Ta kader pa je na žalost sedaj čisto podhranjen, ker na te fakse povečini hodijo samo še bebci. Včasih pa so na te študije hodili samo najboljši.

    In kot vidiš – to je krivda države, ker vleče populistične poteze, ki rinejo našo državo samo še globje.

  • Odgovori Ideje 2. 5. 2014 at 9:13

    Jaz sicer ne morem dati zaposlitve, lahko pa dam nekaj idej.

    Novinarji preveč pametujete, premalo pa je raziskovalnega novinarstva. Na primer, ne moremo vsi študirati sedanje sodbe Janši. Kakšno je ozadje? Lahko novinarji najdete še kaj?

    V delovnih organizacijah je preveč mobinga, podkupovanja, zaposlovanja prijateljev in sorodnikov. Tega je tudi veliko med politiki. Vendar delavci se bojijo za službo in ne upajo govoriti. To lahko storite novinarji. Dobili boste vsaj ime in prepoznavnost, če že ne bo zaslužka.

    Problem danes je veliko bolezni, torej okužena hrana zrak. Tudi o tem lahko novinarji kaj poveste.

    Kar nas bo pripeljalo iz krize, je vseeno tehnologija. Tudi o tem lahko novinarji prispevate več. itd.

    Zavedati pa se tudi morate, da je za te stvari potrebna kilometrina. Tudi zato pravim pametovanje, ker mladi ne morejo prav veliko povedati na primer, o politiki. Poleg tega pa je preveč nevoščljivosti. Recimo o plačah in rednih zaposlitvah starejših, ter privoščljivost ob nepremičninskem davku. Mnogi so pošteno privarčevali denar, ko vi in nesposobna garnitura to želite vzeti.

  • Odgovori Matej Zalar 2. 5. 2014 at 9:22

    @Ideje: Slovenske medijske hiše novinarjev za take članke ne bodo plačevale.

  • Odgovori Kalimero 2. 5. 2014 at 10:26

    Seamus – To, kar predlagaš ti, ima že majčekno vonj po socialistični tehnokraciji ali pa fašističnem korporativizmu. Če so ljudje preveč neumni, da bi poskrbeli zase, potem ideja prostega trga (v to polje pravzaprav spada tudi demokracija) nima smisla. Klasična definicija samoregulajočega trga se namreč zanaša na popolno informiranega potrošnika, ki sam najbolje ve, kaj je dobro zanj. Kje so teoretiki našli take potrošnike, pa jaz ne vem. Frišna smer ekonomskih raziskav, ki v svoje analize vmešava psihologijo, pravi, da smo potrošniki hudo iracionalna bitja. Torej stališče, ki je popolnoma naspretno starim liberalcem ali današnjim neo-verzijam. Sicer se, čeprav ne ravno z veseljem, še kar strinjam s tabo. Tako kot “vedenjski ekonomisti” tudi jaz menim, da smo zelo šibki v prepoznavanju tistega, kar je dolgoročno res najbolje za nas. Ampak, zakaj je temu tako? Vzrok je po moje v vzgoji. Vzgajajo nas v avtoritetam poslušna bitja, v osebe, ki zaupajo hierarhičnim odnosom, kar zame ni nič drugega kot kastni sistem, in se ne sprašujejo preveč o upravičenosti. In takemu, v pohlevnost vzgojenemu državljanu, potem ponudiš nekakšen prividni režim demokracije, v katerem se bo znal preudarno odločati po svoji “modrosti”, katere ni šans, da bi jo kdaj dosegel po vsem bombandiranju možganov z medijskimi primitivizmi in demagogijo. Zanimivo, kako nihče ne prepozna hinavščine “demokracije” v obstoju elitnih kapitalističnih univerz. Tamkajšnji profesorji se sami pohvalijo, da oni ustvarjajo elite za voditelje. Kaj potem ustvarjajo navadni faksi? Odgovori si lahko vsak sam. Kapitalistična demokracija si ne želi naroda usposobljenih samoupravljalcev. Tako kot si jih niti socialistična Jugoslavija v resnici ni želela. Samoupravljanje naj bi bilo menda mišljeno kot neka nadgradnja osnovne, formalne demokracije. Nadgrajevali naj bi nekaj, kar v osnovi sploh ni obstajalo. Kako je to samoupravljanje v praksi izgledalo, se pa spomnim iz svoje prve zaposlitve v socialističnem podjetju sredi osemdesetih. Enkrat mesečno sta dva karierista iz upravne stavbe zbrala nas, delavce, da “odločamo” o usmeritvah uprave. Vedno petnajst minup pred pavzo za malico. Na brzino sta zdrdrala ideje kratkoročnih usmeritev vodstva, potem pa glasovanje. Nobene razprave. Samo za ali proti. Referat je bil spacan v taki latovščini, da nihče ni dobro vedel, za kaj gre, sta se pa referenta potrudila z grožnjami, kaj bo sledilo, če glasujemo proti. Večina delavcev, brezvoljnih, je glasovala za, da se čim prej sestanek konča, ker se jim je mudilo v menzo na pasulj, da se jim ne shladi. Par bistrih je hotelo razpravljati, pa jih je večina godrnjaje zavrnila in preglasovala, ker se je mudilo žret. Enkrat nas je nekaj predlagalo, da bi te sestanke prestavili v kakšen drug čas, recimo po malici, pa sta karierista takoj skočila v luft, da to že ne, ker bo trpel delovni proces. Prav, potem pa po šihtu. Oooo, to pa ni za mislit, ker imajo vsi otroke doma. Kako se vsi vedno tako patetično na otroke izgovarjajo, ko se je treba izogniti kakšne odgovornosti. Po šihtu so pa itak zavili v bife na par pirov, namesto k otrokom domov. Potem se pa pejt demokracijo in samoupravljanje. Nismo vzgajani in usposobljeni za to. In oblast sama nima nobenega interesa, da bi se vzgajalo in usposabljalo narod v tej smeri. Raje se usposabljajo elite. Nikjer ni drugače, ne v kapitalizmu, ne v socializmu. Večina bi tako demokracijo, da bodo drugi razmišljali in odločali v skupno dobro, medtem, ko bodo sami na sproščeni malici. In dejansko drugi odločajo, ko smo mi na malici ali v bifeju ali na tekmah. Samo ne v skupno dobro.

  • Odgovori Matej Zalar 2. 5. 2014 at 11:25

    Ni hujših škodljivcev od indoktriniranih teoretikov s FF.

  • Odgovori Matej Zalar 2. 5. 2014 at 11:28

    Govorim o takih pozerjih.

  • Odgovori Matej Zalar 2. 5. 2014 at 11:29

    Govorim o takih pozerjih.

  • Odgovori P. J. 2. 5. 2014 at 13:45

    @Matej: oni dan sem – sicer na internetni strani – ugledne revije kupil zeton za clanek – 4,95 evra. Ta (sicer strokovni) clanek je tudi v resnici podal vsebino, ki jo je obljubljal.

    Meni je prihranil kakih 10 ali 15 ur preizkusanja razlicinih variacij na to temo, ker sem se spopadal z doslej meni nepoznanim krmilnikom. (Moji) Stranki pa je torej prinesel tisoc do tisoc petsto evrov prihranka.

    Koliko je dobil avtor tega clanka od zalozniske hise, sicer morem zgolj ugibati, a takole cez palec si upam reci, da vsaj tisocaka, ce ne se kaj vec.

    Sicer se strinjam s teboj, da nase casopisne hise (vecinoma) takih clankov ne bi odkupovale. Po drugi strani pa si upam postaviti tezo, da prihodnost na dolgi rok imajo -poleg rumene tiska, ki temelji na povsem drugih zakonitostih – zgolj casopisne (zalozniske) hise, ki so pripravljene bralstvu ponuditi dodano vrednost. Informacije in ne zgolj suhoparnih (post festum) porocil.

    Domnevam, da je v Sloveniji vendar dovolj kakovostnega novinarskega kadra, ki bi bil zmozen ustvariti enega ali morda nekaj vec (morda sicer bolj specializiranih) kakovostnih casopisov, za katere bi tudi narocniki v Sloveniji bili pripravljeni odsteti kak evro vec. In s tem ne mislim zgolj strokovnih casopisov.

    Zgolj za primer bom rekel: tvoji – trenutno prosto dostopni – “potopisi” mi eventuelno lahko prihranijo kakega stotaka v zepu. Torej, ce se bi odpravljal na kako lokacijo, za katero vem, da si jo opisal, mi ne bi bilo odvec odpreti denarnice in nakupiti za 5 ali 10 evrov “zetonov” za dostop do “tvojega” arhiva na to temo. Ce nas je taksnih zgolj tisoc v Sloveniji (oz. govorimo slovensko), je to v primerjavi s tistimi 15 tisocaki letno, o katerih pises, vsaj posten bonus. 😉

    Sicer priznam, da ne vem tocno, s cim ( s katero tematiko ) se ukvarjas, vendar imate tudi novinarji moznost drzati skarje in kak koncek platna v rokah, mar ne?

  • Odgovori Zmago1 2. 5. 2014 at 20:47

    O poldetih takole: starejših in zaščitenih je dost po firmah in tudi sam sem tako kot ti gledal na njih pred leti. Vendar sem moraš vprašat ali bi bilo za druge (mlajše, prekerne) kaj bolje če nogirajo tega Poldeta? Odgovor je NE. Mladim ne odžirajo praktično nič in kot drugo niso si sami krivi da je šlo vse okol u 3 piz…, je pa res da so prav oni (poleg državnih uslužbencev) zmagovalci krize.
    O konkurenci in študentih ki vam odžirajo kruh ker se prodajajo za 5x nižjo ceno: Če ti kljub šoli, izobrazbi, izkušnjam, vezam, itd lahko konkurira en golobradec iz oroške sobe, potem se pač previsoko ceniš in mogoče nimaš takega znanja in kvalitete kot misliš da jih imaš. Tvoj delodajalec mora za tvoj izdelek-storitev iztžit cca 3x več če te hoče 5x več plačat ,… Kaj je kvaliteta torej ne določata niti ti niti delodajalec ampak trg nki ima vedno prav.
    O Priložnostih: Zadnje čase (leto, dve) opažam vzpon tehniških poklicev, inženirjev.v izvoznih firmah. In se je zgodilo kar bi se moglo že davno, direktorji, lastniki teh podjetij so končno doumeli (ker niso več dobili kreditov) da morajo vlagat v razvoj, znanje, nove produkte, procese, storitve itd. Ne poznam nobenega inž. str. ali elektr. ki bi bil brez dela, poleg tega je začela tudi plača nekoliko rastet ker se je povpraševanje po kvalitetnem kadru popravilo…

  • Odgovori Matej Zalar 2. 5. 2014 at 21:25

    @P.J.: V Sloveniji brez dvoma obstaja kakovosten novinarski kader, vendar je omejen s plačilom, ki mu je ponujeno. Glede na plačilo se seveda vsak sam potrudi koliko časa in energije bo vložil v delo. No, rezultate lahko navsezadnje spremljaš sam v medijih, ki jih bereš.

    @Zmago1: Če se že spuščaš na osebno raven: jaz k sreči lahko konkuriram s svojo pismenostjo in nekaterimi drugimi sposobnostmi. Ker se cenim, večinoma niti ne sprejemam naročil z žaljivo nizkimi honorarji, razen, če si pri tem obetam kakšno daljnosežno korist.

    Seveda pa ne gre za to, da izkušeni ljudje z vezami posla NE dobijo zaradi golobradca – gre za to, da jim golobradec neizogibno zbije ceno. Ampak, da ne bomo zapadli v sveto preproščino, beri naprej.

    Lahko sicer rečeš, da ima trg vedno prav, lahko pa si potegneš kol iz riti in razmisliš, ali so študenti in zaposleni v javni upravi, ki delajo med službenim časom, tudi v resnici lojalna konkurenca, ali pa je strošek njihovega dela pač bistveno nižji od stroška dela nekoga, ki je moral odpreti s.p. in ga že samo to košta minimalno 400 do 500 evrov na mesec, če je seveda revež in mu je uspelo zbrat dovolj računov in napisat dovolj potnih nalogov (v nasprotnem primeru sploh ne preživi).

    Ali, če ti prevedem: študenti in amaterji niso cenejši samo zato, ker so slabši, ampak zato, ker jih delo nič ne košta. Samozaposlenega prekarca pa seveda košta. Že v prejšnjem prispevku sem pa tudi razložil, da to ni samo problem prekarcev kot takih, ampak problem absolutno vsakega obrtnika, ki izstavlja račune in plačuje najemnine, se šola na raznih seminarjih in morda plačuje še kakšnega vajenca, njegova konkurenca je pa šušmar.

    In zdaj boš rekel “to je pač svobodni trg”? Ne, to je jebena anarhija in če tega ne razumeš, ja potem ti pa res ne morem pomagat s še obširnejšo razlago.

  • Odgovori Kalimero 2. 5. 2014 at 21:59

    “Tvoj delodajalec mora za tvoj izdelek-storitev iztržit cca 3x več, če te hoče 5x več plačat…”

    Hmmm trikrat več iztržit v primerjavi s kom in petkrat več plačat od koga? Ampak nima veze. Delodajalec delojemalcu rad pove, kako preprosto zamenljiv je na trgu dela. Da ga nihče ne sili delat, če mu ne pašejo pogoji, ki jih mogočnejša stranka stranka na trgu – delodajalec ponuja. Ampak delodajalec je tudi na trgu svojih konkurentov in kadarkoli zamenljiv. Nič delodajalcu ni treba trikrat več za petkrat več, če se mu ne ljubi. Nihče nikogar ne sili v podjetništvo. To je svobodna odločitev. Bo pa drug podjetnik prevzel posel prvega, ki se mu zdi vse pretežko. Podjetnik, ki jamra, gre lahko kadarkoli za delojemalca, na socialno podporo ali za klošarja. Ni ti treba imeti firme, če je ne zmoreš vodit.

  • Odgovori Riki 2. 5. 2014 at 23:29

    Za Slovence je delo največja vrednota. Zato je delo obdavčeno kot luksuz.

  • Odgovori zmago1 3. 5. 2014 at 7:46

    Torej CHEF nič osebnega, ni na tebe osebno letelo,…ampak nasplošno na poklice kjer po XXX letih šolanja ne moreš službe dobit, če pa jo slučajno, ti pa še tile golobradci zbijajo ceno do podna. Da se to lahko dogaja pomoje ni kriva samo država, in tudi nekaj ukrepov v zadnjem času gre v smer izboljšanja, recimo študentsko delo se je podražilo, plačujejo prispevke, poleg tega imaš lahko pavšalni S.P. ki je idealen za poklice brez materialnih stroškov.
    Glede kvalitete medijev pa res ne vem kam ciljaš? Vsega in svašta je na voljo od resnih, do političnih, do tračarskih in zabavnih, poljudnoznanstvenih itd. Kaj se prodaja oceni trg. Če je nekaj preveč kvalitetno in zato predrago ter se ne prodaja potem je zanič, enostavno kot pasulj. kolikor je kupec pripravljen plačat-takšno kvaliteto mu dostaviš.
    Osebno je pa tole: Žena zdej teče in sem ji priporočil in naročil revijo tekač ter se pohvalil da “poznam” urednika in glavnega možaka pri tej reviji ter navrgel še, da sva včas skup kolesarila sem in tja, sej veš runde,…sicer pa kje si zdej ni te več sploh videt na specialki,….

  • Odgovori Matej Zalar 3. 5. 2014 at 9:06

    @zmago1: Ti si preveč na specialki in mogoče zato ne razumeš, da je medijska krajina pri nas na splošno totalno v buli, kar prepevajo vse ptičice na vejah. To seveda vedo tudi tisti, ki odločajo o nakladi, ta pa pri nas tudi pada – in seveda ne samo na račun interneta ali gospodarske krize, ampak tudi zato, ker je roba zanič.

    Ne trdim, da je kriva samo država in nekje sem že napisal, da je lahko novinar čisto vsak osel. Bralec tega na koncu niti ne opazi, ker sta vmes še dva ali trije členi, ki tisto amatersko sranje popravijo tako, da je sploh berljivo. Sicer pa se nekaj podobnega dogaja v vseh panogah, zato pa Slovenija , razen svetlih izjem, ni konkurenčna na globalna trgu. Najbolj bizarno pri tem pa je, da razmišljaš, da je pravzaprav vse v redu, ker bi sicer že trg ukinil slabe produkte. Ni čisto res. Če je splošen nivo slab, potrošnik pač nima izbire – določene produkte pa mora kupit. IN če recimo obstaja tuja konkurenca na področju pohištvene industrije, pa je konkurenca v medijskem prostoru bistveno bolj omejena na lokalno okolje – malo zaradi jezika, bolj pa zaradi lokalnih novic, ki jih v NYT pač ne boš izvedel.

    Me veseli, da sta naročila tekača in upam, da vama bo všeč. V zadnjih dveh letih nam je res uspelo naredit kar dobro revijo, hehe. Tudi zaradi tega me ni na specialko. Pa zaradi psa. Pa zaradi nekaterih pacientov, ki jim raje ne pridem blizu, ker ko imam 180 pulza in mi kakšen star prdec pametuje, nisem več tako prijazen, hehe, pa ne vem, če si bil takrat zraven 🙂

  • Odgovori Foxx 3. 5. 2014 at 11:02

    Tisti, ki tukaj zagovarjajo “načelo prostega trga”, ki v normalnem svetu uravnava povpraševanje in posledično ceno “nečesa” bi si morali najprej priznati, da prosti trg v Sloveniji sploh ne obstaja.

    Eden od razlogov je točno ta o katerem piše Nergač – kvaliteta sploh ni pomembna, šteje le cena. Zato nima veze ali si novinar na svetovni ravni ali študent, delo bo dobil tisti, ki bo cenejši. Edini faktor odločanja. In to velja za kompletno vse branže od bifejev do arhitekturnih birojev. In v takšnem okolju, kjer se vsi prodajajo pod ceno, zato ker je “lastnikom kapitala ali produkcijskih sredstev” pomemben le hiter zaslužek, uporabniki ali kupci pa to še požegnamo, ker ne zahtevamo boljšega, ne moremo imeti normalno delujočega trga.

    Še eden od faktorjev je recimo tudi pregovorna “vseznalnost” slovencev. V teh državi nihče ne plača za tisto, kar misli, da lahko naredi sam. Noben Avstrijec ne potegne po službi mešalca iz garaže in gre delat teraso ali škarpo, temveč zato najame ustrezno podjetje. Zato cveti trg manjših ponudnikov in s.p. -jev, ki imajo veliko dela, pa naj si bo to zidarstvo, urejanje vrtov ali dostava materiala. Pri nas pa delamo vse sami – spet kvaliteta je lahko slaba, ampak plačali pa le nismo. Da posledično zaradi tega ni služb, ker trg v določenih segmentih sploh ne more obstajati, nobenega ne zanima.

    Sami sebi pljuvamo v skledo tudi z zahtevami za delo. Kvaliteta pride s specializacijo oz. visoko usposobljenostjo za posamezno delo – pri nas pa delodajalci vidijo vskega zaposlenega kot multipraktik, ki bo poleg dela za katerega je najet, opravljal še kup “postranskih nalog”, ki so v tujini vsaka zase samostojna zaposlitev. Ampak zakaj bi plačeval 4 osebe, če pa v eni dobiš urednika, pisca, fotografa in še lektorja. Spet – kvaliteta je na zadnjem mestu.

    In tako dalje … posledično smo vsako leto vsi malo skupaj bolj revni. Ampak prišparal pa smo!

  • Odgovori Matej Zalar 3. 5. 2014 at 14:32

    Hehe, na založbi, kjer sem delal prej, sem rabil vsaj eno leto, da sem si izprosil lektorico – prej je popravljal kar direktor sam, imel pa je pomembno referenco: mama je bila lektorica 🙂 Sicer je popravil tudi kaj, česar ne bi bilo treba, ampak, saj veš, par sto evrov se je pa prišparalo, hehe.

  • Odgovori P. J. 3. 5. 2014 at 15:10

    @Matej: ma ja, saj sem se ze ugriznil za jezik – oz. prst. 🙂 Imas verjetno bolj prav, kot jaz.

    Tako z distance priznam, da me vseeno se vedno preseneca dolocen fenomen, ki bi ga poimenoval – otopela vdanost. Novinarji lahko (po sluzbeni dolznosti in iz lastnih izkusenj) tisockrat napisete, da je nekaj gnilega v dezeli Sentflorjanski in celo sem ter tja ponudite kako primerjavo, kako bi morda bilo moc zadevo resiti.

    Mi, ki smo zunaj, lahko tudi pisemo o izkusnjah in konkretno (sicer resda parcialno) navajamo, zakaj smo odsli in kako so zadeve urejene tukaj in tam.

    Ampak kake volj, kake aktivne zavzetosti pa ne pokazejo niti oni, ki sicer za sankom razpredajo po dolgem in pocez, kako jim je hudo.

    Oni dan sem govoril s kolegom, ki je “malar”. Saj vsi vemo… siht, malo na fus. Zadnje case mu menda trda prede. Sluzbe ze dlje casa ni. Kredit, hipoteka, dva otroka, dela (oz. bolj zasluzka) pa od nikjer.

    Slucajno je naneslo, da je poznam tukaj Geschaftsführerja, ki ravno obnavlja eno stavbo in mu ponudil da ju povezem. Ni ravno ne vem kaka bogatija, a 22 evrov na uro (bruto, seveda), torej tako cez palec `nekaj vec cez dva in pol netto, bi lahko bila simpaticna poletna injekcija, glede na razmere. Da o darilu nemske davcne uprave (vracilo presezka dohodnine) ne govorimo.

    No, pa je izdavil, da bo premislil… In premisljuje ze lep cas. Morda bo do konca (gradbene) sezone sporocil, kaj je premislil. :-)))

  • Odgovori Matej Zalar 3. 5. 2014 at 16:21

    @P.J.: Zavedat se moraš tudi, da so standardi pričakovane kakovosti v Sloveniji obupno nizki. Vprašaj povprečnega Slovenca, kaj mu je pomembno, ko gre v gostilno! Razlagal bo o velikih porcijah, kakovost ga pa ne zanima. Poglej kakšno meso nam prodajajo in po kakšni ceni. Standardi so smešno nizki na vseh ravneh in le zakaj bi polpismeni ljudje zahtevali kakovostne časopise? In zakaj bi slovenski potrošnik pričakoval kakovosten oglas? Saj ga lahko nategneš že z rumenordečo barvo.

  • Odgovori kv_mozart 4. 5. 2014 at 6:49

    Ta članek govori o osrednjem problemu v Sloveniji ta hip razen plačilne nediscipline.

  • Odgovori Seamus 4. 5. 2014 at 11:43

    in zakaj bi od malarja pričakoval pošteno opravljeno delo?
    Torej, da pride , vse poštima in zaščiti, pobarva in na koncu pospravi in gre.
    Še nisem slišal primera, da bi kdo to naredil. Odmakniti moraš sam, zaščito ti sicer zaračuna, samo vseeno raje zaščitiš sam, ker malarju se zdi to nepomeben kos dela. Tako, kot tudi očistiš sam, saj se tudi čiščenje zdi nepomeben del malarije. Vmes ti pa namesto silikonsko barvo, ki si jo naročil uporabi navadno, češ da je bolj enostavna za nanašat.

    To je to, slovenski pristop in tudi razlog, da človek naredi vse sam. Ker obrtnikom povečini ne gre zaupati, edino če ga res ne dobiš po vezah.. Tisti pa, kolikor je meni znano niso brez dela in tudi cen niso spustili.

  • Odgovori Matej Zalar 4. 5. 2014 at 15:07

    Ja, ampak najhuje pa je, če ga dobiš po vezah, potem tpa naredi slabo 🙂

    Jaz sem sicer pred časom iskal enega malarja, ampak ko sem videl, da je njegova urna postavka praktično višja od moje, me je vse skupaj minilo.

  • Odgovori Seamus 4. 5. 2014 at 16:27

    Ja, sj res, še to.
    Poznam primer, ko je tip pustil službo, da je zgradil hišo, ker nikoli ne bi mogel toliko zaslužiti. In sodelovec ravno sedaj obnavlja bajto, polovico naredi sam, ker mu gradbinci zaračunajo toliko, da ne pride skozi. In je magister znanosti in ne slabo plačan!!! Samo postavke, ki ti jih dajo so kr neki, brez veze z realnostjo.
    In njegova ideja nikakor ni, da bajto zgradi sam, kot je bilo to popularno v 80ih.

  • Odgovori Spam 5. 5. 2014 at 13:47

    Živimo v ultra dragi državi. Tako se resnično splača, da sam počneš vse, kar vsaj malo znaš. V praksi moraš delati 3-4 mesece, da kupiš za en mesec enako plačanega človeka, kot si sam.

    Še izračun za tiste, ki se tega ne zavedajo na predpostavki plače 1.500 neto.

    Neto plača: 1.500
    Bruto strošek delodajalca: 2.760
    Malica + prevoz: 100 (skupno 2.860)
    Najem poslovnih prostorov, elektrika, računalnik, programska oprema…) 300 (skupno 3.160)
    Dobiček delodajalca na delavca … recimo 300 EUR/mesec (skupno 3.460)
    20 dni dopusta in 20 dni bolniške nanese, da si v službi 10 mesecev na leto in delodajalec plača 12. Dodamo količnik 1.2 (skupno 4.125)
    DDV 22% (skupno 5.065)
    13 plače, božičnic in morebitnih drugih nagrad ni

    Torej da boš kupil človeka/storitev, ki ima enako plačo kot si sam za en mesec – boš moral delati vsaj 3.4 mesece. V realnosti pa smo bližje 4 mesecem.

    Torej, če boš neko stvar počel 2x dalj, ko bi sicer strokovnjak – boš prihranil 50%.

    Žalostno…

  • Odgovori Matej Zalar 5. 5. 2014 at 14:04

    Problematično je, da povprečen zaposleni tega ne razume, ampak hoče še več praznikov, še več dopusta, še večjo plačo in še več sociale, pa še delodajalca goljufa pri dnevnicah in kilometrini … zvečer pa pizdi in pravi: lahko je tebi, si privatnik in delaš zase.

  • Odgovori Seamus 7. 5. 2014 at 11:39

    Zanimiv komentar s Financ na temo ukinitve Žurnala:

    Kaj bodo rekli? Medijev v sloveniji (tiskanih) je se vedno zelo veliko, kar pomeni da ima zaposlitev kar nekaj novinarjev, ki lahko ostanejo v prihodnosti brez sluzb. Vecji problem je, kaj bo na to rekel faks iz kardeljeve ploscadi, ki dipl. novinarje stanca in mece na trg v velikih kolicinah, potem pa dobesedno en drugemu odzirajo zasluzek in se tepejo za drobtine, koncajo pa v “prekernih” pogodbenih odnosih, kjer honorarni zasluzek vcasih niti za prispevke ne zadostuje.

    Medijem pa potem udarne, in kvalitetne analiticne clanke pisejo prodekani tehnicnih fakultet, kolumne diplomirani fiziki (halo mrkaic) ali matematiki (halo crt) in so pri tem celo zelo uspesni. Narobe svet, res.

  • Komentiraj