Instagramirana resničnost modernih gastarbajterjev

Moralnega propada družbe smo se – zaradi moralnega propada samega – zavedeli šele v trenutku, ko je zmanjkalo denarja za luksuz. Instagramirana resničnost je edini luksuz, ki ga še imamo, mediji pa čedalje pogosteje izpostavljajo v tujini uspešne Slovence. O tistih, ki so se iz tujine vrnili poklapani in izmozgani, seveda ne beremo, jih pa po vogalih privoščljivo obiramo, ker so dokaz, da niso boljši od nas, ki nismo niti poskusili in smo še vedno v dreku.

V dreku?

Še enkrat preberite zadnjo zgodbo Slovenca, ki je uspel v Los Angelesu.

Ali kjerkoli že je uspel.

Če je uspešen, ampak res uspešen, da torej ni samo eden izmed zaposlenih v marketinškem oddelku, trgovski potnik, poklicna ljubica ali natakar, je skoraj gotovo grebator. Taki praviloma prosperirajo tudi v Sloveniji, ker so podjetni, sposobni, inteligentni in pridni, res pa je, da zaslužijo manj kot bi v tujini in da mreženje na poti do uspeha pomeni predvsem lizanje riti in razpiranje danke, sem ter tja pa tudi kaj bolj umazanega.

Ljudje, ki delajo v tujini, bodo povedali, da delajo šest ali sedem dni na teden. Zbudijo se ob šestih zjutraj in do sedmih telovadijo. Potem na tablici pregledajo novice in do devetih so na delovnem mestu. Delovnik z enournim odmorom za kosilo traja vsaj do sedmih ali osmih zvečer in če se delo ne zavleče, si zvečer privoščijo pivo s sodelavci, nekje do desetih so spet doma, torej v 16 m2 velikem stanovanju, za katerega plačujejo 800 dolarjev najemnine, spod stropa pa visi bicikel.

Toda na Instagramu je življenje novodobnih gastarbajterjev videti pravljično. Koktajl na Gran Canarii. Smučanje v pokriti dvorani sredi Dubaja. Božična tržnica v Münchnu. Mjuzikli na Broadwayju. Vrček porterja v Londonu. Nočna veduta Bakuja. V Tokiu hamburger iz teletine mladih bikcev, ki so jim za časa življenja v hlevih pele gejše, pojili pa so jih z brezalkoholnim pivom.

Jebena pravljica.

Instagramirana resničnost na Krvavcu

Povprečen sanjač si skozi instagramirane podobe navidezne resničnosti ustvari mnenje, da denar tem ljudem v žepe leti sam od sebe. Tako kot mene zmerjajo z uživačem, ki je službeno potoval v Chamonix. Res pa je, da v soboto ob šestih zjutraj, ko so ostali še spali ali se vinjeni opotekali domov, nisem objavil selfija, kako delam za računalnikom, češ da se imam super, ker sem vstal ob 5.30 in zdaj pišem brezvezen članek, ki ga ne boste niti prebrali.

Tako nam v vzdušju sredozemske balkanske ležernosti ne preostane drugega, kot da koktajle pijemo v Portorožu, smučamo na Krvavcu, smrdljive klobasice s cenenim kuhanim vinom poplakujemo na ljubljanskih novoletnih štantih, opero gledamo na Gospodarskem razstavišču, pivo lokamo na Petkovškovem nabrežju, z Nebotičnika fotografiramo veduto najlepšega mesta na svetu in se sredi noči nažiramo z burekom iz golobov.

Tragedija!

Prejšnja objava Naslednja objava

26 komentarjev

  • Odgovori Aleš2 5. 11. 2014 at 19:31

    Mah, kokr znaš bit zoprn, si vseeno večkrat kot zoprn – zabaven. Zadnji odstavek ga zmaga… 🙂

    • Odgovori Martin Lasič 10. 1. 2018 at 21:43

      Jaz sem modreni gasterbajter, namesto cca. 300 slovenskih ur delam 48 ur na teden. Vec ne smem. Imam nov sporhet, nov avto in vec casa za otroke (vcasih celo za sebe 🙂 ). Delo je id 7h do 14h. Da snamem roznata ocala dela v tujini, manj dopusta in mnogo bolj nacrtovan kot pri nas. Je pa res, da sem vcasih 1/3 dopusta porabil, da sem delal drugje. Ce sem uspel ali ne, boli me kita, ne vem. Vem, da je v Sloveniji itelekta vec kot drugje po Evropi, pa ga porabljamo za sriftarje, medtem ko pri nas vlada elita Barbike in Denise Dame. Skoda, ker ce bi znali prodajati svojo pamet, bi tudi pri nas ziveli bolje, pa se namesto tega jebemo v glavo drug drugeha in castimo debilizem

  • Odgovori Aleš2 5. 11. 2014 at 19:33

    PS: upam, da nimaš fleta v pritličju, zgleda, da bo spet pizdarija…

  • Odgovori P. J. 5. 11. 2014 at 19:47

    He he. Morda si malenkost pretiraval, a ta šščepec začimb zgolj pomaga k temu, da mimohodnega bralca zbudi iz sanj.

    Delo tukaj je vse prej kot pravljica. O-ja. Suma sumarum je “poslovni izid” vendar lahko tudi krepko boljši, kakor v Sloveniji. A to narekuje veliko, veliko truda.

    To da so velikokrat običajne stvari urejene v pravem pomenu te besede in da vsakdanja opravila bolj gladko tečejo, je sicer plus. Tudi stanovanja so v mojem malem mestecu cenovno povsem primerljiva s onimi v Sloveniji.

    Toda, kot pravi naš Chef… za preboj magične meje petdesetih tisočakov (brutto, da ne bo pomote) je potrebno tudi marsikaj žrtvovati. Ponavadi je to ravno “prosti čas”. 😉

  • Odgovori kv_mozart 6. 11. 2014 at 6:21

    Zelo resničen članek.

  • Odgovori Roman 6. 11. 2014 at 8:20

    Jah, takle mamo.
    Jaz za razliko od večine ne jabmram brezveze. Zaslužim dovolj (pa spet ne strašno veliko) in mi je jasno da bi za večji izkupiček moral žrtvovati več časa in energije. Samo potem si recimo ne bi mogel privoščiti skoka na kakšen okoliški grič praktično ravno takrat ko se mi sprdne. Pa magari ob štirih popoldne ali pa ob osmih zvečer. Pa da imam poleg službe celo kakšen hobi, in pazi to: (skoraj) vsak dan vidim svoje otroke. Skratka, da se mi po 15-i ali 16-i uri jebe. V nasprotnem primeru bi pač imel nov(ejši) avto, lepši šporget in dražje počitnice – kadar bi imel čas za njih.

    Res je. Tragedija.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 11. 2014 at 8:36

    @Aleš2: Sem kar precej visoko, tako da sem zavarovan tudi pred raznimi ekshibicionisti, ne samo pred vodo 🙂

    @P.J.: Jaz čisto resno mislim, da je življenje v tujini boljše – pa ne zaradi države, ampak zaradi ljudi.

    @Roman: Točno tako. Ampak težava pri nas je, da marsikdo ne more delat, čeprav si želi, če že dela, pa skoraj zastonj. Jaz bi lahko delal 12 ur dnevno, ampak nočem. Januarja bom pa, se bojim, ampak upam, da ne bo treba, razkril tudi, kdo mi dolguje 3000 evrov za pošteno in dobro opravljeno delo. Za tri mesece življenja ali za dva dopusta sem torej letos delal zastonj. To se v urejenih državah, kjer živijo urejeni ljudje, pač ne dogaja.

  • Odgovori P. J. 6. 11. 2014 at 9:01

    Matej, good point. Mojemu odhodu je se najbolj botrovala placilna nedisciplina v Sloveniji. Ko sem prisel v situacijo, da sem postal jaz dolznik (kljub pozitivnemu knjigovodskemu uzidu) in sem pristal na tem, da nisem vec shajal s poloznicami, itd. je bilo dovolj.

    Podobno kot pravi Roman, se tudi sam drzim 30 urnega delovnika v povprecju. Sam sem pri enem delodajalcu zaposlen s skrajsanim delovnim casom, ostalo pa se na trgu “freelancerjev” borim za svoj kos pogace.

    Seveda pa kljub temu mora clovek tudi kdaj stisniti zobe in potegniti delavnik tudi v pozne vecerne ure. Sploh, ko je nek projekt v primo-predajni oz. zagonski fazi. Je pa razlika ze v samem pristopu, ko nekdo vnaprej zbere ekipo, ki je pripravljena delati izven delovnika in je vnaprej jasno, da bo ta cas (navadno tudi bolje) placan.

  • Odgovori Blaž 6. 11. 2014 at 10:18

    Matej, ne vem ali si to sebi postavil ogledalo, ker ga, po moje, veliki večini nam zaposlenim nisi.

    Vsakemu takemu, ki tako jamra in hvali tujino, predlagam naj poskusi za kakšno leto ali dve.

    Za začetek si pa lahko prebereš N´tokove kolumne v Mladini.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 11. 2014 at 11:37

    Kaj si hotel povedat?

    N'tokove kolumne berem. Včasih se z njim strinjam. Včasih na pol. Včasih sploh ne.

  • Odgovori Alma Elizabeta Simič 6. 11. 2014 at 12:43

    Ja. Glede ljudi je tako. Ko dovolj dolgo živiš v tujini, da mine prvi culture shock in da nehaš gledat skozi rožnate špegle, potem vidiš, da so ljudje povsod precej podobni. Na drug način prtegnjeni morda, ampak primitivce in neumo rajo najdeš povsod. Disciplina je pa spet druga stvar. Balkanci po njej ne slovimo preveč :-P. Ampak sklepam, da smo sami sebi taki všeč, saj se tukaj že leta nič ne spremeni.

  • Odgovori kostin mozeg 6. 11. 2014 at 16:42

    Meni ni treba v tujino. Se najde kak tepec, ki me že tu zmerja s čefurjem. 😀
    Navidezna resničnost je navidezna.

  • Odgovori Rak stari 6. 11. 2014 at 17:44

    Tragedija? Kje pa! Saj imamo še vedno socialistično usmerjeno in razvajeno ljudstvo, radikalno levo usmerjene sindikate z večnimi rentniki, kontinuitetno in ortodoksno naravnano pravosodje,… in najnovejši parlamentarni hit – retardirance pod ostrešjem ZL. Le kje v Evropi jim je to še uspelo zadržati ali obnoviti. Spet se nam skozi glavni vhod vračajo tisti “dobri stari” časi, v katerih smo bojda tako svobodno, ustvarjalno in srečno živeli. No ja, srečen sem takrat res bil, saj sem bil mlad, naiven in verjetno tudi neumen.
    P.S. – še dobro, da se Lukec pravoverni ne oglaša na tvojem blogu, to ti bi jih natrosil ….

  • Odgovori Dajana Babič 6. 11. 2014 at 18:17

    Imamo, kar imamo. Vedno se je nekako živelo in preživelo. Jao, kakšmo obremenjevanje s tem, kaj in kako. Živela sem deset let v tujini in sem komaj čakala, da pridem nazaj. TAM NI BOLJE!!!!

    Ampak, dokler ne probaš, ne moreš vedeti. 🙂

    Meni je tukaj fantastično. Resda pa zelo izbiram, koga poslušam in s kom se družim. 🙂

  • Odgovori Virenque 6. 11. 2014 at 20:02

    Navedel si dva ekstrema, delovne razmere v Sloveniji in na drugi strani v ZDA. Seveda obstajajo tudi primeri nekje vmes, precej blizje delovnim razmeram v Sloveniji kot v ZDA, po placi pa precej blizje ZDA. Je pa seveda vse relativno. Tako kot nekaterim predstavlja najvecji smisel zivljenja obisk mjuzikla na Broadwayu, drugim vec pomeni Velika noc v druzinskem krogu v domaci vasi slovenski.

    Sicer je pa P.J. povedal bistvo. Uspesnost (predvsem v financnem smislu) bazira predvsem na trdem delu, vse drugo sledi. Delati pac moras vec kot tvoji “konkurenti”, za to pa se bos seveda moral odreci prostemu casu. Z normalno sluzbo in umestitvijo v srednji razred pa tudi v tujini ne bos obogatel, kvecjemu zivel bolje – v kolikor ti Broadway pomeni vec kot sprehod ob Bohinjskem jezeru, drugace pa se to ne. 😉

  • Odgovori Aleš2 6. 11. 2014 at 20:26

    @Rak stari: a?

  • Odgovori katarina 7. 11. 2014 at 8:23

    Virenque je povedal(a) v bistvu vse. Nekaj let sem že gastarbajterka.Ne gre za to, bi obogatela, ker nisem in najverjetneje tudi ne bom. Ampak živeti se da udobno, kar v LJ ni bilo mogoče
    plus to, da me vedno v sloveniji splošna negativnost popolnoma ubije, odvadila sem se konstantnega jamranja in teorij zarot

    …kot se oglašuje Slovenijo – odlična za 2 tedna dopusta, ampak to je pa tudi to…

  • Odgovori Matej Zalar 7. 11. 2014 at 9:49

    Jaz pišem o ljudeh, ki tukaj postopajo in se posla lotevajo kot da bo denar sam od sebe letel v žepe, pa se to ne dogaja niti, če si priden, sposoben in imaš še nekaj sreče. Po gostilnah poslušam zgodbe o uspešnežih v tujini, ki v oddaljeni deželi za velike pare obirajo jagode in praktično zaslužijo v eni uri več kot jaz včasih celem dnevu.

    Ampak to je bržkone ta slovenska mitologija, o kater se je začelo govoriti zadnje čase. V smislu “obiralci grozdja v Kaliforniji zaslužijo več kot računalničar v Sloveniji”. Kar je seveda naravnost smešno, ampak ljudje temu verjamejo, tako kot verjamejo v chemtraile in kot Dajana verjame v to, da smo se razvili iz reptilov.

    @Virenque: dejstvo je, da delaš precej več kot bi verjetno tukaj in pred preobilico dela te rešuje kvečjemu tvoja balkanska ležernost, ki ji sicer nimam kaj očitat, ker je seveda simpatična. Do neke mere. Ker najhujši so pa leni povzpetniki, ki se kmalu razvijejo v stremuhe, še posebej, če imajo nekaj zaledja – in takih je tukaj malo morje.

  • Odgovori Dajana Babič 7. 11. 2014 at 9:57

    Matej, nismo se razvili iz reptilov, ampak nas je Bog ustvaril. Ampak, saj to je tako neverjetno, še bolj, kot to, da smo se razvili iz reptilov, ane? 😀

  • Odgovori P. J. 7. 11. 2014 at 9:59

    @Matej: obiralci jagod lahko v Nemciji res zasluzijo “bajne denarje”, to pa zaradi drugace zastavljene zakonodaje. Ce je npr. urna postavka tam okoli 12 EUR, kar je povsem realno in ce delo nekdo iz Slovenije opravlja sezonsko, mu bo nemski delodajalec izplacal celoten bruto znesek, ker to nemska zakonodaja dopusca, saj je splosna davcna olajsave, ce si sposodim ta izraz is slovenscine, tukaj okoli deset tisocakov na letni ravni.

    Tako lahko obiralec po dveh mesecih ali treh res pride v Slovenijo s stiri do sest tisocaki v zepu (ce je zivel pri stricu v petem kolenu, ki mu ni racunal stanovanja). Hec je v tem, da bi moral te dohodke prijaviti pri dohodnini v Sloveniji… 😉

  • Odgovori Rak stari 7. 11. 2014 at 12:26

    @P.J. – “Hec je v tem, da bi moral te dohodke prijaviti pri dohodnini v Sloveniji… ;-)”

    Ko te enkrat naša davkarija dobi zaradi takih izplačil v tujini, pa to za prizadetega res ni več “hec”. Znani so primeri naših delavcev – takih in drugačnih – v Avstriji, ko se vrnejo domov.

  • Odgovori Matej Zalar 7. 11. 2014 at 12:58

    @P.J.: Skratka, 12 evrov na lepem ni več veliko niti za obiralca sadežev. Predpostavljamo, da pač ne živi pri stricu, ampak na trinadstropnem pogradu kakšnega samskega doma, če hoče živet po slovenskem standardu, ga pa že to košta 300 evrov.

    Je pa res, da vsi vidijo samo 12 evrov in to se pa res sliši ogromno 🙂

  • Odgovori P. J. 7. 11. 2014 at 13:26

    @Rak: Prav imas. A tu se spet pojavi zanimiv nered oz. nedorecenost, oz. odsotnost vizije slovenskih dacarjev. Naj predstavim moj primer:

    Slovenijo sem zapustil kot “slovenski podjetnik” in spocetka na ta nacin delal tu. Nobenega namena nisem imel po “tajkunsko” razglasiti stecaj in opehariti upnike. Kar sem si bil zakuhal, sem se nakanil psteno pojesti, kot se rece.

    Po kakem letu sem bil spet na pozitivni nuli. In glej ga zlomka. Takrat so mi po uradni dolznosti izbrisali podjetje. Ker na sedezu podjetja to ni poslovalo. Strasna ugotovitev. Ob tem, da mora clovek ob odhodu izpolniti toliko formularjev, da ima papirnica Vevce zagotovljen profit za to leto, je res modro ugotoviti, da nekdo, ki delo opravlja v tujini, ne opravlja dla na naslovu, ki je prijavljen kot sedez. 🙂

    Slovenija je tako izgubila enega davkoplacevalca. Nemcija pa enega pridobila. A seveda netako zlahka. Ko se clovek zeli davcno odjaviti iz Slovenije in predlozi potrdilo o davcnem rezidentsvu v tujini, potrdilo o stalnem prebivaliscu v tujini in izkaze, da je center njegovih ekonomskih interesov po novem… v tujini, takrat se pa dacarjem kar naenkrat zamegli vid… in s taksnimi tezavami clovek res tezko bere zakone. In zacne se se ena pot od Poncija do Pilata in tudi regres za delavce v papirnici Vevce je tako zagotovljen.

    Ne dvomim, da marsikdo poskusa kak evro prikriti pred dacarji. A ob taksnem delu dacarjev, oz. bolje receno nedelu, pa je pravi cudez, da v drzavno blagajno sploh kaj kapne. 🙂

  • Odgovori P. J. 7. 11. 2014 at 13:30

    Matej, kdor misli, da se tu, v Angliji ali v ZDA cedita med in mleko 24 ur na dan, da nas tu pricakajo s kljuci novega BMW v eni roki in kljuci od vile z bazenom v drugi, ta naj raje ostane doma. 🙂

    Sam sem spravil na to stran ze nekaj prijateljev odkar imam izkusnje z delom tu, tam zadnjih deset let. In kar nekaj jih je pobralo sila in kopita, ker niso vzdrzali tempa, oz. so bili razocarani, saj realnost ni bila povsem skladna z njihovimi pricakovanji.

    Delo je tukaj pac placano. Posteno placano. Moje, kakor tudi delo vseh drugih. In storitve pac predstavljajo znaten del clovekovih oz. druzinskih odhodkov. Do the math. 😉

  • Odgovori Matej Zalar 10. 11. 2014 at 8:50

    @P.J.: Ljudje to dejansko mislijo.

  • Odgovori Andrej G 10. 1. 2018 at 21:28

    in na prešercu za novo leto piješ penino iz plastičnih kozarcev, potem pa s trolo dam…

  • Komentiraj