Instagramirani Stavanger

Sestra živi 2000 kilometrov severno od Ljubljane, njen zaročenec pa živi 2100 kilometrov južno od njegovega rojstnega kraja. To ne pomeni samo, da je Norveška pošastno dolga dežela, ampak tudi, da si je treba za zbor obeh vej družine izmisliti dober razlog. Našla sta ga v ceremoniji navnefest1, neke vrste ateističnem krstu, ki se je izkazal za lepo kulturno prireditev, ki bi bila še bolj zabavna, če bi govorca tudi razumel in se ne le zabaval ob melodiji norveškega jezika.

Malega sem videl prvič in zdaj malo bolje razumem starše, ki na Facebooku objavljajo fotografije svojih otrok, kot da bi šlo za pse in ne za bitja s človekovo pravico do zasebnosti. Mali je namreč tako strašansko simpatičen, da sem ga pogrešal že prvo popoldne.

Dva tisoč kilometrov daleč človek nerad potuje le za dva dni, zato sva si privoščila mini dopust, ne ravno v idealnem obdobju in, kot se je izkazalo, tudi ne v najbolj idealnem vremenu. Ker nikakor ne najdem časa za urejanje fotografij, za zdaj objavljam le nekaj instagramiranih utrinkov.

Živijo v Sandnesu, osmem največjem norveškem mestu, ki se razteza južno od Stavangerja, četrtega največjega norveškega mesta. Njihovo naselje spominja na Rožno dolino, samo da še ni popolnoma posrano z betonskimi vilami z dvometrskimi betonskimi ograjami in kontejnerji. Dobila sva krasno podstrešno kamro, ki je sicer šivalnica. Razgled ob zori:

Manj kot pet minut hoda stran je jezerce Stokkalandsvatnet. Krog in krog vodi štirikilometrska pešpot. Tam sva z Lisico prvič sama sprehodila osemmesečnega otroka. Ne da bi pisnil.

Vsa vodna perjad je zbrana na jugovzhodni obali, kjer stoji spomenik nekemu ljubitelju gosi in rac.

Na Norveškem sem prvič videl laboda plavati v morju. To je bilo v Hafrsfjordu, kjer so v 9. stoletju v bitki pod vodstvom kralja Haralda postavili temelje norveške države. Ob spomeniku Sverd i fjell (meči v skali se mora fotografirati vsak pravi turist.

Zraven sem opazil javno popravljalnico koles s tlačilko. Nekaj podobnega imamo menda v Ljubljani, a težko kljubuje primitivizmu slovanskih vandalov.

Sandnes je skrajno dolgočasno, a za nekdanje industrijsko mesto presenetljivo lepo urejen. Praktično vse starejše zgradbe so bile nekoč industrijski objekti. Tudi kulturni dom, kjer je bil navnefest.

Nasproti je marina.

Električnih avtomobilov je v državi z ogromnimi zalogami nafte res paradoksalno veliko, a pravi norveški redneck vozi pravo moško kočijo.

Nekaj ur svojega časa sva uspešno investirala v Vitenfabrikken, nekakšni hiši eksprimentov, kjer so posebej za naju v planetariju z nasmehom zavrteli film še v angleščini. Lisica je s tonom svojega glasu razbila kozarec, jaz pa sem zajahal desetsedežnika DBS (Den Beste Sykkel), prvega norveškega proizvajalca koles, ki ima zdaj istega lastnika, kot na primer Bianchi. Sandnes je bržkone eno najbolj kolesarskih norveških mest. Menda načrtujejo tudi kolesarsko avtocesto.

Čez dan malo bolj živahen, ob petkih in sobotah ponoči pa razvratno živahen je Stavanger.

Nekoč je Stavanger živel od ribištva in ladjedelništva, danes pa predvsem od nafte, v zadnjem obdobju žal malo slabše. Stavanger je središče tamkajšnje naftne industrije in seveda so tam postavili tudi blazno zanimiv muzej o nafti. Praktično vse, razen tistega, česar ne sme, nama je lahko o vrtanju povedal kar Sigmund, ki je v svojih manj družinskih časih delal tudi na naftni ploščadi. Poznavajoč zahtevnost postopkov vrtanja nafte in zagotavljanja varnosti ter upoštevajoč cene transporta in visoke davke se zdi cena nafte smešno nizka.

Kjer je nafta, so seveda tudi veselice. Žurerska četrt je na ulici Skagen. Na drugi strani je morje.

V gostilni z rdečo fasado imajo menda vrhunsko ribjo juho, mi pa smo šli na fiskesuppe v gostilno v vzporedni ulici. Kremna juha z obilico mleka vsebuje zelenjavo, gobe, škampe, školjke in ulov dneva – dober kos ribe, verjetno osliča.

Zalil sem jo z rdečim alom Hoppy Joe iz stavangerske pivovarne Lervig. Od norveških sem poskusil še Hansa Pils iz bergenske pivovarne Hansa Borg. Pivovarna se reče bryggerier (brügerir), pivo øl (öl), na zdravje pa skål (skol). Več vam ni treba vedeti. S pijanimi Norvežani postane človek prijatelj takoj.

Stari del Stavangerja se imenuje Gamle in je klasičen primer kako znajo pametni ljudje vzdrževati arhitekturno dediščino.

Mislim, da fotografije jasno prikazujejo, kako mirno je skandinavsko življenje. Ni sicer takšnega reda kot v Švici, kar je tudi dobro. Tam leži neka plastika in na drugi strani je obkrušena fasada. Ampak mediteransko-balkanskega življenjskega sloga vajeni turist se počuti skoraj bolj tuje kot recimo v Carigradu. Slejkoprej se bova vrnila na aktivni dopust.

  1. Ki mu očitno sledi ekvivalent birme oziroma konfirmasjon. []
Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori robert8 23. 3. 2017 at 21:56

    Stavanger, meni eno od najbolj simpatičnih Skandinavskih mest. Je pa res, da sem lani imel tam deset dni lepega vremena in sem lahko celo okolico prekolesaril po dolgem in počez. Takih popravljalnic koles imajo tam kar precej. Pumpa tudi deluje.
    Pa to, z denarjem in karticami…. Sploh nisem mogel plačati prenočišča, ne z gotovino, ne z kartico?? Mi je možakar na nekem, kao turističnem servisu, ki so oddajali stanovanje dejal, da mi pošljejo račun po mailu. Saj so ga, vendar po treh tednih, ko sem bil že zdavnaj doma. Oni kar zaupajo, celo enemu obrtničku iz Slovenije.

  • Odgovori Stane Debevec 24. 3. 2017 at 7:35

    Živjo,

    morda pa pridem tudi jaz kdaj na Norveško na obisk. Seveda s kolesom iz Slovenije in če bo šlo tudi nazaj.

    Pozdrav Stane.

  • Odgovori J 24. 3. 2017 at 10:12

    Stavanger in Sandnes pa res ne bi opisal z zanimiv ali simpatičen. Je pa pri Dale tam zraven eno luštno plezališče. Ampak kaj ti to pomaga, če je skala ves čas mokra.

  • Odgovori Simon 24. 3. 2017 at 11:22

    Zelo lepo mesto in pokrajina.

    Spet podajam predlog o kakšnem potopisnem predavanju 🙂 vem, da se sliši že “zateženo” ampak tako poslušati in hkrati gledat slike je nekaj najboljšega 🙂

  • Odgovori filmoljub 24. 3. 2017 at 12:03

    Človek bi se takoj preslil tja. Saj verjetno bi se čez čas dolgočasil oz. začel pogrešati kaj ali koga, ampak vseeno. Tole je videti že sumljivo idilično.

  • Odgovori Matej Zalar 24. 3. 2017 at 15:34

    @Robert8: Saj zato pa vse funkcionira. Ker si zaupajo. Saj si tudi lahko. Tukaj pa ves čas samo gledam kdo me bo nategnil.

    @Stane: Lepa. Čaka te 2000 kilometrov v vsako smer samo do juga Norveške 🙂

    @J: Eh, plezalci … vam ni nič simpatično, če ne morete grabit skale 🙂

    @Simon: Pridem za 150 evrov na predavanje!

    @Filmoljub: Za familiarno življenje je idealno. Oni recimo nimajo zaves na oknu, kot Nizozemci. Pogledaš v dnevno sobo: otrok itak že spi, možakar v naslonjaču bere, žena pa štrika. Vse ženske štrikajo. In tudi Lisica je začela. In v bistvu je to dobra dejavnost, ker tako not padejo, da jih več ur praktično ne opaziš 🙂

  • Odgovori Anonimno 24. 3. 2017 at 16:52

    Na Norveškem je prvič videl laboda v morju plavat. Samo na Norveškem je ta fenomen, ker smo Slovenci primitivci. Če bi bedak imel kaj pojma, bi vedel, da labodi povsem normalno plavajo tudi na obali Debelega rtiča.

    • Odgovori kren 25. 3. 2017 at 17:17

      Ti si cel en Debeli rtič…

  • Odgovori filmoljub 24. 3. 2017 at 17:52

    Ampak zdi se mi, da bi nekomu, vajenemu blagega sredozemskega podnebja, tam kmalu začela še najbolj presedati klima. In pa recimo dejstvo, da je pol leta tema 😎

  • Odgovori jazsembog 25. 3. 2017 at 7:39

    Vse je porihtano, ja, okolje je čisto, socialna varnost je, izobrazba je odlična itd… ampak en sam živi dolgcajt in človek si težko kaj privošči. Po vrhu pa še hladno vreme. Je pa takšno okolje idealno za mlade družine

    Rajši mam madness of asia, kjer je komercialno življenje nonstop in neverjetno poceni (tudi za domačine, kar lahko evropejci samo sanjajo ), kjer ti obrnik popravi avto takoj, na licu mesta, da včasih še na pivo ne moreš skočiti vmes. Kjer dobiš hrano kdaj hočeš, tudi zelenjavo 24 ur/dan, ne samo junk fooda. Kje se sexi azijke v minicah šetajo naokoli vse do druge ure zjutraj. Nikol nisem mislu, da sem bom na to navadil, ampak zdaj rajši živim v srani kitajski, kot v “perfektni” skandinaviji.

  • Odgovori Matej Zalar 25. 3. 2017 at 8:49

    @Filmoljub: Na jugu ni tako hudo. Je pa res, da dnevno vozijo čarterji na Kanarske otoke. Res nimajo niti Norvežani dovolj denarja za udobno življenje na Norveškem, ampak dopust kjerkoli drugje je pa verjetno smešna postavka 🙂

    @Jazsembog: Saj pravim – Balkanec se bo prej navadil na kitajsko svinjarijo, kot na norveškmi red.

  • Odgovori Seamus 25. 3. 2017 at 9:09

    @Matej – tole mi je všeč – možakar bere, ne recimo možakar gleda televizijo, kot je to pri nas značilno za celotne familije.

  • Odgovori jazsembog 25. 3. 2017 at 9:24

    Tu je treba iskren, vsak emigrant ma drugacno predizpocijo. Sam sem mel ogromne probleme na zacetku, ko sem prvic prisel v aziji. Po resnici receno, bi spizdil nazaj, ce ne bi bil vezan na posel. Zasluzek je bil lep, stroski pa mizerni. Prihranki ogromni. Skozi cas sem se navadil, dobil prijatlje, se naucil jezika in ko se navadis, da mesta rastejo z nic, da folk okoli tebe napreduje poslovno kot osebnoo se evropa zdi dost dolgocasna, stagnirana v 3 pm.
    Sam bi dejal da smo slovenci, mislim predvsem mlajso generacijo s skilli, izjemno fleksiblni, prilagodljivi na novo okolje. Do te mere, da ponotranimo novo okolje. Bilo kak nam je s prva tuje. Veliko bolj kot ostali balkanci. Mislim, da gre za refleks ega, ker nas starejsa socialisticna generacija doma zavira.

  • Komentiraj