Instantni turisti

V Bruslju me je množica instantnih turistov presenetila že prejšnjo jesen, spomladi pa jih je še precej več. Po svoje je to razumljivo: Pariz je le štiri ure avtobusne vožnje stran, do Amsterdama je tri ure in tako v dveh dneh vidijo tri prestolnice. Evropejcu se zdi to smešno, ampak, resnici na ljubo – kaj pa odneseš od dvotedenskega potovanja po Indiji? Če si želiš ogledat vse, prav nič. Oziroma točno toliko kot če imajo Japonci tri ure časa za ogled Bruslja. Za selfija na glavnem trgu, vožnjo s turističnim avtobusom in fotografiranje dečka, ki ščije v fontano, je to še preveč!

Ko jih opazujem, mi večkrat postane nerodno, da sem turist tudi jaz, ampak zdaj se v Bruslju počutim dovolj domače, da me tujci očitno zamenjujejo za domačina, in to kljub temu, da se v središču mesta – tako zmedenega sistema ulic pa še ne! – še vedno kar naprej izgubljam. Res pa je, da skušam ob tem dajati s prožnim korakom vtis, da točno vem kam sem namenjen. Ampak če bi bil pravi Belgijec, bi ocvrt krompir kupil prej kot šele peti dan. Človek bi si mislil, da je belgijski pomfri nekakšen nateg za množice turistov, tako kot cipe v Amsterdamu, ki jih butajo samo turisti, ampak Belgijci so na ocvrt krompir čisto zares nori vsaj toliko kot Slovenci na burek in čevapčiče.

IMG_20150427_215425

S porcijo krompirja sem torej, čakajoč prijatelja, zdolgočaseno postopal pred mestno hišo, kar je pristopil priletni Japonec. Gledal je zdaj mene, zdaj krompir in vztrajno ponavljal: »Ooo, oooooo, ooooooooo …« Razložil sem mu, da je to belgijska poslastica in da mora nujno poskusiti. Ničesar ni razumel, ampak rekel je »ooooo«, zato sem mu ponudil, da poskusi.

»Ooooo,« je rekel, si natančno ogledal vsebino ter med palec in kazalec previdno prijel najmanjši kos. Pomočil ga je v majonezo in previdno snedel. »Ooooooo,« je pokimal. Sledili so mu še trije ali štirje iz njegove skupine in vsi so rekli: »Ooooooo!«

Komaj sem se jih znebil, sta pristopila izgubljena turista s kovčkoma na kolesih. Domneval sem, da me bosta vprašala za pot do hostla. Ampak ne! Povedala sta, da se že pol ure potikata po trgu in da imata še dve uri časa. Zanimalo ju je, ali je to vse, kar je treba v Bruslju videti ali jima predlagam še kaj. Za take je še ocvrt krompir predober.

Vesoljcem bi bilo več jasno, če bi nas obiskali.

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori katarina 8. 5. 2015 at 22:45

    ne se sekirat, če se zgubljaš po centru, po 8 letih se še vedno zgubljam, kadar nisem pri polni koncentraciji 🙂 ampak je zabavno, ker odkriješ svašta!
    frites je pares v rangu čevapov, ne moreš brez…ne bom se pa nikol navadla, da se tatarca je z pomfrijem in ne lepo na popečenem kruhu in s putrčkom…

  • Odgovori Matej Zalar 9. 5. 2015 at 9:40

    OK, torej naslednjič poskusim še tatarca s pomfrijem 🙂 Mi boš ti pokazala kje je najboljši, ha.

  • Odgovori katarina 9. 5. 2015 at 18:42

    dil! ne vem kje je najboljši, vem pa kje je dober 🙂

  • Odgovori Ime in priimek 13. 5. 2015 at 13:53

    Haha, podobno sceno opazoval zadnjič v Tivoliju, japonci šli na horseburger )

  • Odgovori Matej 13. 5. 2015 at 14:25

    Obupno, jaz imam enega kolega, ki je tak turist, ki gre za 2 dni v Rim. Namesto, da bi začutil duh mesta, kako ljudje živijo, se izgubil in raziskal skrite kotičke, si v 2 dneh ogleda 4 glavne atrakcije – med tem pri vsaki čaka 3 ure za vstop – in zanjga je potovanje uspelo.

  • Komentiraj