Izlet padajočega listja

Suha krajina je za kolesarjenje ena najboljših krajin. Morda tudi zato, ker se še ne hvali kot kolesarska destinacija. Pravzaprav je zabavno kolesariti po vsej Dolenjski. Ko je razlika med telesno višino v centimetrih in telesno težo v kilogramih enkrat manjša kot 110, je lahko udinjanje na dolgih klancih precej mučno, po dolenjskem gričevju pa leti tudi rouleurjem mojega kova.

Mokra avantura v Suhi krajini

Dolenjska je postala še posebej privlačna odkar so po desetletjih asfaltirali cesto Grosuplje–Krka. Spust proti izviru Krke sem prvič preizkusil že poleti, ko cesta sploh še ni bila uradno odprta, tudi takrat pa sem se vračal čez Suho krajino.

Takrat sem bil v odlični formi, v štirih urah pa sem doživel vse kolesarske neprilike. Crknil je senzor srčnega utripa. Zadnja zavora je spustila olje. Sredi Suhe krajine me je dobila taka nevihta, da me je bilo strah, obenem pa sem dobil še defekt. K sreči sem lahko menjal pod streho, dobil pa sem še piti in bi dobil tudi jesti, če se mi ne bi mudilo domov. Malo naprej sem se v ovinku ulegel, pri čemer bi res težko govoril o kakem pretiravanju. Padel sem pri hitrosti manj kot 15 km/h. Tako je, če je cesta slaba in vlažna, zadnja zavora pa ni funkcionalna.

V družbi je lepo, v samoti še lepše

Turo sem ponovil na dan dirke padajočega listja. Rad bi si predstavljal, da sem bil hiter kot Primož Roglič, a po dolgem oddihu od kolesa sem bil celo senca samega sebe. Je pa bilo pa lepo. Tudi listje je padalo, ko sem žensko kolo gnal proti Krki.

Fuji Supreme

Kolesarski marketing je zanimiv. Eni so nehali izdelovati ženska kolesa, češ da si ženske in moški vendarle nismo tako različni, da bi potrebovali različna kolesa – in s tem se strinjam –, drugi pa so ženska kolesa predstavili letos. Kakorkoli: več koles, boljša izbira. Dobro se pelje tudi žensko kolo.

Pot sem nekoliko skrajšal in se v klanec zagnal že v Žužemberku, ne na Dvoru, kot julija.

Žužemberk

Potem sem lep čas užival v skorajšnji samoti Suhe krajine. Ceste so zanič, na razpokanem asfaltu je pesek, povezava Ambrus–Zvirče še vedno ni v celoti asfaltirana, zato se tam sploh še nisem peljal. A še vode ni mogoče natočiti drugod kot pri domačinih. In to seveda ni slabo. Nič ni lepše kot prositi za pomoč in pokramljati s tamkajšnjimi ljudmi, ki jih povprečen urbani zagovednež nikoli ne bo razumel.

Užitek v sadovih preteklega dela

Gor pa dol po tistih klancih na Dobrepolje. K sreči sem imel dovolj časa, da sem lahko potegnil še na Turjak, kjer sem res lahko užival v sezoni padajočega listja.

Turjak

Kaj je lepšega od jesenskega kolesarjenja? Sploh, če je še toplo. Spomladi smo še vsi zagnani in besno lovimo formo, jeseni pa se nam ne ljubi več in lahko v miru uživamo v sadovih preteklega dela.

Ovinek

Trasa: Ljubljana–Grosuplje–Luče–Krka–Žužemberk–Gradenc–Prevole–Žvirče–Pri Cerkvi – Struge– Kompolje–Rašica–Turjak–Želimlje–Ig–Iška Loka–Ljubljana
Razdalja: 118 km
Višinska razlika: 1060 m
Čas vožnje: 4 ure in 7 minut
Skupni čas: 4 ure in 42 minut
Povprečna hitrost: 28,6 km/h
Maksimalna hitrost: 59 km/h
STRAVA

Izlet padajočega listja - graf Izlet padajočega listja - zemljevid

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Jernej 7. 11. 2018 at 11:28

    Lepa. Zanimiva tura tudi iz kontra smeri. Si moram zapisat za naslednje leto.

    Mogoče še eno vprašanje: Voziš večinoma spodojena (testna, katero pa je tvoje kolo.

    LP

  • Odgovori Matej Zalar 8. 11. 2018 at 9:08

    Vozim izključno testna kolesa.

  • Komentiraj