Izobraževalni sistem – osnovna šola

Med vsemi institucijami s katerimi imam trrenutno stike kot kurir, so mi najbolj zoprne prav izobraževalne. Zaposlenih se … bojim. Resno. Poleg tega nikdar ne vem kako se je treba obnašat, da jih ne bom slišal. Vzorci sprejemanja gostov so namreč povsem drugačni kot drugod. Še najbolj je to očitno v osnovnih šolah. Najti vhod v osnovno šolo je ponavadi kar težek zalogaj, saj je praviloma nekje zadaj, pri najbolj neuglednih vratih, na hodnik pa se napotiš kar skozi garderobo. Vratarja ni, zato pa na hodniku to vlogo opravlja zdolgočasen tip, ki sedi za klopjo na hodniku. Ponekod je to varnostnik, drugod kar mulci višjih razredov.

Z neko osnovnošolsko tajnico sem razvil prav poseben odnos. Povsod drugod potrkam na vrata in vstopim. Tam ni tako. Ženska vedno, ampak res vedno telefonira, ko me vidi, pa me nažene z očitajočim pogledom, ki pravi: “A ne vidite, da telefoniram!” Preteče nekaj minut in potem pokuka skozi priprta vrata: “Lahko pridete.” To, da me je skušala enkrat napoditi ob 14.54 in to z besedami, da pri njih delajo samo do treh, spada že v kakšno drugo zgodbo.

Nekaj časa sem bil zmeden, potem pa sem se spomnil, da se obnašajo enako kot do šolarjev. Otroci smo morali med uradnimi urami čakati pred tajništvom, da si je gospa vzela čas. Zbornice osnovne šole nisem videl nikdar. Edini učinek teh trapastih prepovedi, ki jih nisem zasledil nikjer drugje, je ustvarjanje distance med učitelji in šolarji, kar je za moje pojme največja napaka v obdobju šolanja. Distanca ustvarja razumevanje avtoritete na podlagi ustrahovanja, namesto na podlagi spoštovanja. Potem se vsi čudijo, ker je glavni šolarjev cilj učitelja pretentat oziroma naredit takšno ali drugačno lumparijo.

Ker sem se v osnovni šoli predvsem prvih šest let neznansko dolgočasil, me čudi pritoževanje staršev, češ da so njihovi otroci preobremenjeni. Dvomim, da se je težavnost v nekaj letih tako povečala. Sicer pa oče pravi, da je bilo pred petnajstimi leti enako. Debate, v katerih se predvsem liberalci s takim veseljem derejo, da prihaja zaradi nivojskega pouka do segregacije, so ena večjih oslarij. Jaz sem imel nivojski pouk matematike v sedmem in osmem razredu že pred desetimi leti in nihče se ni iz nikogar norčeval, edini učinek pa je bil, da sposobnejšim ni bilo dolgčas in so se naučili še več, manj sposobni pa niso bili preobremenjeni. Če starši svojega mulca poleg šole in verouka vpišejo še v glasbeno šolo, k nemščini, na karate in košarko, potem tudi jaz verjamem, da jim je težko. Seveda tudi v tem primeru to bolj velja za starše kot za otroke.

Podobno je s psihično obremenitvijo. Pred eksternim preverjanjem me ni prav nič skrbelo in po mojem bi bilo z ostalimi enako, če ne bi nanje svoje obremenjenosti prenašali starši. Saj poznate tisto: “Če se ne boš učil, boš smetar.” Sicer pa sem podobne neumnosti poslušal tudi jaz in ko bom imel sam otroke, jim bom najbrž pametoval enako.

Če pogledam svoj primer, sem se v osnovni šoli naučil neverjetno malo. Bral in pisal sem že pred osnovno šolo. Pri matematiki smo v prvem razredu računali le do dvajset, jaz sem pa že tedaj znal do sto. Bil sem kar preveč konformen učenec, ob prvi napaki sem pa takoj dobil podpis. Za vajo smo morali doma napisati za celo stran črk, denimo A. To se mi je zdelo idiotsko, zato sem namesto enega prsta razmaka med črkami delal večje. Slišal sem jih kljub temu, da so bile črke lepo zapisane. Ni bilo pomembno koliko znam, ampak koliko časa se doma matram!

V zadnjih dveh razredih mi je uspeh na račun kemije in fizike sicer padel na prav dobrega, pa še lump sem postal. S sošolcem (ki je zdaj na svojem področju med najboljšimi šestnajstimi na svetu) sva praktično tekmovala, kdo bo večkrat vpisan v dnevnik, kar je moralo biti za mame obupno breme. “Matej se je okrog ust namazal z rdečo barvo in strašil sošolke,” je bil najbolj komičen vpis.

Osnovnošolskemu sistemu torej zamerim, da mi kar se znanja tiče ni dal praktično ničesar. Ker sem bil daleč nadpovprečen, mi v zgodnjih razredih ni bilo treba razviti delovnih navad. To je bilo sicer fletno, a le dokler nisem nasankal v gimnaziji, kjer sem prišel med sebi enake. Ločila nas je ena sama razlika: drugi so bili bolj delavni.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori buba švabe 15. 2. 2007 at 8:13

    Hmm, skoraj popolnoma isto bi lahko jaz napisal. V osnovni šoli sem bil brez truda, brez dodatnega učenja doma in delanja domačih nalog odličen vseh osem let (v osmem razredu malo manj odličen, ampak vseeno), na gimnaziji z istim pristopom najprej dober in potem komajda še zadosten, za petletni faks sem rabil osem let (vključno z absolventom), zdaj ko sem v službi, pa namesto da bi delal, berem in pišem bloge…

  • Odgovori MN 15. 2. 2007 at 8:49

    Kot mama treh osnovnošolskih otrok (v eni najbolj “kul” osnovnih šol v Ljubljani – kamor smo otroke namerno poslali, čeprav je šola zunaj našega okoliša), sporočam, da se šolski sistem od časov naše OŠ-generacije praktično ni spremenil na bolje. (Kar je zame še vedno šok.)Moje vsakodnevno delo matere je, da otroke učim pokončnosti & razmišljanja z lastno glavo; da jih tako rekoč šuntam (lepa štajerska beseda, upam, da jo razumete) proti avtoritetam v šoli. Seveda zato kdaj pa kdaj nasankajo, seveda se borimo z denimo učiteljico matematike, ki šteje za napako vse, kar je v testu – četudi matematično pravilno & kaže na veliko nadarjenost učenca – malo drugače od tega, kar je ona pričakovala (recimo pri dopolnjevanju stavkov v matematičnem testu… grrr…), seveda imajo zaradi neučenja na pamet in common sensea kdaj slabše ocene & seveda imajo kdaj kak zapis v dnevnik… A smo si starši (množina ni napaka) razjasnili, da je pomembneje, da otroci razvijejo veščine samostojnega razmišljanja “out of the box”, in da je to več vredno od samih ocen. Da jih ne vzgajamo v prestrašene ubogljive Slovenčke, ki so svoj jaz izgubili nekje do petega razreda OŠ.
    Problem vidim v trapastem šolskem sistemu, ki favorizira piflanje na pamet & ubogljivost ter celo individualistično tekmovalnost namesto osnovnih kompetenc timskega sodelovanja; ni čudno, da imajo do konca gimnazij absolutno boljši uspeh punce z zicledrom kot pa vsestranski posamezniki.
    Drugi problem je dejstvo, da na pedagoške fakultete pridejo predvsem tisti, ki niso imeli točk za kaj boljšega – v neki raziskavi je bilo ugotovljeno, da je študij bilogije/kemije/fizike v okviru lj. pedagoške fakultete v povprečju tretja preferirana izbira bodočih študentov… Skratka, na tak faks pridejo nemotivirani študenti (pardon, študentke), ki svoje frustracije nato celo kariero izživljajo na naših otrocih.
    Imela sem priložnost spoznati nekaj severnoevropskih šolskih sistemov (NL, N) …in… z enim stavkom: tam osnovna šola ni frustracija. Normalno pa je tudi, da se otroke obravnava s spoštovanjem kot enakovredna celostna bitja. Da je dovoljeno (!) med šolsko uro izraziti drugačen pogled (če je že kak vaš otrok to kdaj probal pri kakem resnejšem predmetu… hm… ga je verjetno za celo življenje minilo).
    Na Nizozemskem v večini šol otroci do 12. leta ne pišejo domačih nalog, v šoli pa sedijo po 4 skupaj in se učijo skupinskega dela, argumentiranja svojih mnenj, sodelovanja v projektih… Tudi naša delovna okolja bi zgledala čisto drugače, če bi v službo dobili generacije ljudi, ki so prvih 6 let šolanja morali pri vsaki stvari sodelovati z vsaj 3 drugimi… Ampak to je že druga zgodba.

  • Odgovori nada 15. 2. 2007 at 8:51

    Jaz sem poznala veliko pridnih,nadarjenih in veselih otrok, ki so uživali v vseh mogočih dejavnostih od glasbe,gled.igre,športa, vključevali so se v humanitarne in taborniške programe.OŠ je že v rani mladosti ponudila vse mogoče aktivnosti in druženja z vrstniki. Je pa resnica , da so se nekateri vklopili v red in napredovali, drugi pa ne….a upornikov je bilo vsako leto več.Nenazadnje imajo danes šole varnostnike.V mojih nižjih razredih tega nismo še potrebovali.Slišim pa, da se bo ocenjevanje ukinilo, morda tudi naloge ne bodo potrebne.Tako bodo uporniški otroci šolo spremenili v eno veselo hišo zabave, staršem pa naložili vzgojo in učenje.Problematični otroci bodo prikrajšali vse otroke.Današnji učitelji so izgubili voljo do spopadov z uporniki.Meni je to nedopustno, ker sem se borila za vsakega otroka, a očitno demokracija ne premore spoštovanja in discipline.
    Kdo bo otroke naučil delovnih navadah za bodočnost…..to pa očitno nikogar danes ne zanima.Kdor bo preživel bo,ostali naj…se znajdejo.
    Buba švabe je lepo opisal rezultate uporništva, mednje bi postavila še dajano,katarino in podobne ko krivca vedno iščejo v drugih. Ni jim lahko.

  • Odgovori devetnajstka 15. 2. 2007 at 8:53

    Za inteligentne ljudi v tej družbi težko najdeš vlogo. Kolikokrat bo še treba slišati, daje nekdo pameten pa da nima delovnih navad? Enostavno si bo treba sam vzeti, kar pripada….

    Preveč folka si naredi eno stvar za sveto, pa čeprav si tega ne zasluži. Vsakemu svoja mantra…

  • Odgovori solar 15. 2. 2007 at 9:00

    Ja, se popolnoma strinjam z ignorantskim, premalo zavzetim odnosom zafrustriranih uciteljev in ostalih delavcev. Nekateri se zdaj, ko jih vidim izgledajo kot oblak megle. Drugi so pa v tistih casih kar prekipevali od avtoritete. Ceprav je res tudi to, da je bilo nekaj uciteljev tudi takih, ki so za moje pojme krasno opredeljevali ucence in se jim na tej podlagi tudi posvecali. Taka je bila uciteljica etike in morale v osmem ali sedmem razredu… skoda pa, da smo imeli le eno uro na teden…
    Je pa res, da so za delovne navade v tistih letih v veliki meri odgovorni tudi starsi. Vsaj pri meni so nalogo slabo izpolnili in se je ucim se danes.

  • Odgovori chef 15. 2. 2007 at 9:38

    Problem je v tem, da delovnih navad do srednje šole sploh ni bilo POTREBNO razviti. Le zakaj bi se učil, če sem vseeno zdeloval z odličnim in prav dobrim?

    @nada: po tvojem prepričanju sem bil jaz v osnovni naravnost briljanten učenec. Nadpovprečno razgledan in inteligenten, prvih šest razredov pa tudi vzornega vedenja. Vsi so me imeli radi. Pojavlja se vprašanje, kje je potem škripnilo? OK, puberteta. Ampak zdaj sem že ven, poleg tega pa se pojavlja vprašanje, zakaj so nekateri to pubertetno obdobje prebrodili bistveno bolje, oz. z boljšimi ocenami. Odgovor: ker so se konformno podredili sistemu, ki je od njih zahteval izključno, oprostite, drkarijo na pamet. Zdaj pa taista dekleta in fantje o zgodovini vedo bistveno manj kot jaz. Žalostno.

    Sicer se pa tudi marsikateri mlajši, neokosteneli učitelji razburjajo. Ampak kolikor razumem, sistem enostavno ne dopusti bolj modernega dela.
    V parlamentu se politikantje prerekajo o devetletkah in ekstercih, hkrati pa izjavljajo floskule o napredku Slovenije na gospodarskem področju. Z ustvarjanjem nesposobnih superkonformnežev od 1. razreda osnovne šole do konca fakultete nam to seveda ne bo uspelo.

  • Odgovori LJILJA 15. 2. 2007 at 9:56

    Bravo vsem ki ste že napisali vse in res ne morem nič niti dodati niti “demantirati” Dejstvo je da slovenci še dolgo ne bomo imeli šolskega sistema, ki bi naše otroke učil živeti!
    Lep dan vam želim

  • Odgovori Beka 15. 2. 2007 at 10:45

    Jaz vidim problem solskega sistema v njegovi “zaprtosti”. Ucitelji imajo zagotovljene sluzbe za naslednjih 30 let, grejejo stolcke, naredijo zelo malo, o kaksnem lifelong learning pa itak ni slisat.
    Smotrno bi bilo, da bi vsem uciteljem dali sluzbe za najdlje 3 leta, potem pa se naj pojavi javni razpis na katerega se lahko prijavijo vsi, tudi mlajsi z novim pristopom, novimi metodami dela. Tako bodo vsi prisiljeni v “boj za obstanek” in neprestane izboljsave.

  • Odgovori chef 15. 2. 2007 at 10:50

    @Beka: zaposlitev za določen čas? Ni kul. Motivirat bi jih bilo treba na druge načine. Ampak problem po mojem ni v temn, da bi ibli vsi učitelji slabi. Oziroma, kot je dejala MN, da pridejo že na pedagoško fakulteto sami nesposobneži. Vsi tudi niso neumni, ampak ko pridejo v šolo, jih pojaha sistem, zaradi katerega potem postanejo povprečni.

    Debatirajmo raje v smeri slabega SISTEMA, ne v smeri nesposobnih učiteljev. Učitelji so morda res nesposobni, ampak zaradi sistema sploh ni potrebno, da bi bili dobri. Mulcu bi znal tudi jaz lajnat poštevanko na pamet, če bi le imel boljše živce 😛

  • Odgovori MM 15. 2. 2007 at 11:00

    Priznam, prav zanimivo je bilo tole vse skupaj prebrati. Sama sicer spadam med tiste vrste učencev, ki nismo ravno prav hudo pametni padli na svet, a danes bolj kot gledam tiste, ki neumorno študirajo, bolj mi gre na …., ker enostavno niso sposobni logičnega razmišljanja. Vse na pamet, ko pa ti vprašanje okoli obrne, si pa mrzel. In to naši vrli profesorji tako pridno propagirajo. OK, niso sami krivi, kriv je sistem – naj jim bo. Kar pa se tiče devetletne osnovne šole je vse skupaj ena velika laž. Čisto preprosto, prej je bil otrok v domačem varstvu ali v vrtcu in se je igral. In sedaj pride v šolo in še vedno se igra. Celotno prvo leto. In potem pride drugo leto, še vedno se igra. Ko pa pride v tretji razred, pa se začne dril. Pa kako naj potem dopovem otroku, da je sedaj v šoli in da se mora učiti, če se je pa prej dve leti igral???? Pa saj jim nočem vzeti otroštva, otroštvo so jim vzeli tisti, ki so jih še eno leto prej porinili v šolo. Edina dobra stran te devetletke in prve triade je resnično to, da so otroci bolj povezani med seboj, delajo skupaj, ne vsak zase, in tudi v klopeh so tako, štirje za eno mizo.
    In logičnega razmišljanja se ne moreš naučiti v šoli, pa če si še tako šolan. Tega pri nas ne prakticirajo. Kaj mi pomaga, če znam vse pesnike in pisatelje na pamet, ne znam pa osnove, kako skuhati juho. Noben od tistih pesnikov in zgodovinarjev mi ne more dati podatkov o tem. Saj za kakšno splošno razgledanost je to OK, amapak zakaj vse podatke. Garantiram vam, da učitelj slovenščine komaj zna osnove matematike, ker jih je pozabil. Tako je pa tudi z ostalimi. Če zadeve ne uporabljaš, pozabiš. In ne bom propagirala računalnika, a v dobi računalništva bi bilo res bolj pametno otroke naučiti, kako najti podatke, ki te zanimajo in ki jih potrebuješ, kot pa vse te podatke nositi v glavi do prve kontrolne naloge, potem pa megla.
    Avoriteta učiteljev pa – povozil jih je čas. In lep primer enega učitelja, ki res da uči likovno vzgojo, ampak ima standardne probleme, ker se upira utečenim delovnim navadam. Otroci lahko med njegovimi urami žvečijo žvečilni gumi, lahko poslušajo glasbo, lahko skupinsko delajo izdelke (ampak to jih res, ne da eden dela, pet jih pa gleda) in vsi ga imajo radi, ker zna popestriti ure. Tudi z največjimi razgrajači nima problemov, še za spovednika ga imajo in tako bi tudi psihologinjo lahko z lahkim srcem odpustili (oziroma ji namenili drugo delo). Ker ta učitelj ima več avtoritete kot ves ostali kolektiv skupaj. Potem mu pa polena mečejo pod noge.

    Ah, ta naš šolski sistem, dobro da uvajamo sistem dela, ki drugod že propada, ker je zanič, in so naši vrli parlamentarci vsi šolani. Saj veste kaj pravijo: Ali si šolan ali pa pameten, oboje je izredno težko izvedljivo in zelo majhen odstotek prebivalstva to lahko doseže. Jaz sem samo pri srednji šoli, torej sem…… 🙂 🙂

  • Odgovori Objekt 15. 2. 2007 at 11:16

    Zanimivo je brati kritike izpod prstov ljudi, ki so v lajfu izkusili zgolj eno plat vzgojno-izobraževalnega sistema. No, tu oseba, ki je izkusila obe. Vzgojno-izobraževalni sistem. Govorimo seveda o vzgojnem in izobraževalnem procesu.
    Absolutno se strinjam z mnogimi vašimi navedki o neustreznosti našega sistema pa bom odgovoril čisto na kratko. Na vso stvar gledate preveč subjektivno, medtem ko sem si jaz s šestimi leti, kar opravljam poklic profesorja (glasbena šola, gimnazija, zasebni profesor),pridobil delno objektivnega. Sam menim, da ima pred učnim procesom odločilno prednost vzgojni. Ne vem, koliko izmed vas ima otroke, ampak tisti, ki jih imate in vzgojo prelagate izključno na strokovne delavce v šoli, ste kratkomalo nespoštljivi in nehumani, neobjektivni in vsekakor škodljivi do svojih otrok. Naj poudarim, da se vzgoja prične takoj, ko prepijete in prežurate dan, ko je privekal na svet. Večkrat sem opazil, da bi po vaše moral sistem temeljiti na spoštovanju in življenjskem učenju. Ne boste našli človeka, ki bi to zagovarjal bolj, kot jaz:) Ampak spoštovanja se je otrok naučil že preden stopi v mojo učilnico, vsaj tistih osnov, kot so: dober dan ali dvig roke preden vpraša in tišina v razredu, razen če ni skupinskega dela pa spoštovanje starejšega in zaupanje, da je tisti starejši žrtvoval velik del svojega življenja, da lahko svoje znanje podaja njim,…… to so res te osnove bontona, ki naj bi jih otrok dobil doma. Razumeti morate, da si profesorji in dijaki enostavno ne moremo biti ENAKI in na enakem nivoju. Ko bi vi videli, na kakšen način jaz kažem spoštovnje do svojih dijakov (tudi tistih, ki so kao “štala in odpadniki družbe), bi z veseljem hodili na moj pouk, vsaj večina jih. Jaz jim vedno pravim: Spoštuj in spoštovan boš. Vsaj iz moje strani. Ampak nekateri nimajo čuta za spoštovanje, ker ga niso pridobili doma, v družbi. Utopično je pričakovat, da ga bojo pridobili v šoli. Sori, ta otrok je “fucked up” po krivdi staršev ali drugih okoliščin in je treba prekleto veliko truda vseh, da bi se vtiril v nek socialnodružbeni svet, ki danes (hočeš nočeš) obstaja.
    Kar se učenja življenja tiče pa res samo na kratko. Doživel sem naslednje in ta primer je več, kot le očiten pokazatelj, kako se življenja dandanes uči. Otrok v 8. razredu OŠ. Pada sneg, kakšna zaledenela ploskev sem in tja. Mamica, zlata mamica ga pelje tistih 500 metrov od doma, ki bi jih lahko prepešačil. Pobič stopi iz avta in se na ledu razčetveri, kot osel. Pouk v glasbeni traja povprečno pol ure. Po koncu ure mamica, zlata mamica čaka tega poba, da ga odpelje domov. poba stopi k avtomobilu in glej ga zlomka, razčetveri se kot osel, na istem ledu, kot pred pol ure. Nauk te basni je. Mamica, zlata mamica je tako brez filinga za življenje, da je, če odšteje vse druge okoliščine in otroka ni niti vprašala, če je kaj narobe, dvakrat parkirala točno tam, kjer otroku grozi nevarnost. Mamica, zlata mamica je sodnica na bližnjem sodišču in čudi me, da ni to ledeno ploskev izkoristila za oplemenitev svoje denarnice.
    Ko smo bili mi mali, že v prvem razredu OŠ, smo si sami navezali rumeno rutko in jo mahnili v šolo. V prostem času smo fantje gradili bunkerje, igrali nogomet, zajebavali lokalne pijančke, nagajali, zvonili po blokih in se skrivali, frnikule smo metal itd……. Punce so se igrale gumi-twist pa ne vem kaj še, skupaj smo se igrali med dvema ognjema pa ravbarje in žandarje,…….. Torej živeli smo pestro, timsko, družabno življenje, ki je temeljilo na zaupanju staršev in komunikaciji med vrstniki. Danes komunikacije NI, ker otroci ždijo doma prikovani pred TV ali PC in jim starši ne širijo obzorij, kaj vse bi lahko otrok počel. Komunikacije ni niti, ko grejo otroci ven al pa u kakšen lokal, ker je tam glasba enostavno preglasna.
    to je bilo na kratko to, ampak res na kratko, sam pišem zapiske in vodim dnevnik o dogajanju v šoli, verjemte, da v sodelovanju z dijaki, tako da bo kar najbolj objektiven. Morda ga bost čez nekaj let brali. Do takrat pa upam, da bo vzgojno-izobraževalni sistem napredoval, starši in družba pa bodo našim otrokom znali vcepiti vrednote, ki so nam, profesorjem, tako zelo pri srcu in so otrokom prej v korist kot poniževanje. Be good to each other

  • Odgovori buba švabe 15. 2. 2007 at 11:29

    @Objekt: Lepo povedano. Bi me prav zanimalo pogledat tiste zapiske in dnevnik. Samo upam, da tam delaš odstavke 😉

  • Odgovori MN 15. 2. 2007 at 11:43

    Kot starš (s precejšnjo kilometrino – od samohranilke do mačehe) se absolutno strinjam, da je vzgoja v domeni staršev. In da se začne najkasneje prvi dan otrokovega rojstva. Ko berem, da bo šola vpeljala več vzgojnih predmetov, mi gre na bruhanja. Učiteljica, ki poučuje etiko, ne odgovori na vprašanje, zakaj je dala skupini otrok za šolski projet oceno, ki je vsaj za 3 enote slabša od njihovih siceršnjih ocen. Verjamem, da je imela razloge – a če jih na vljudno vprašanje otrok (ki so seveda glede nanjo v podrejenem položaju) ne pojasni…. Pa ne mi govorit, da ima taka učiteljica pravico moje otroke učit o vrednotah!!! Padla je na osnovnem izpiti spoštovanja. Moj mož psiholog (ki ne dela v šolstvu) pravi, da bi v razrede namestil kamere. Kajti ko se zaprejo vrata učilnice, je (govorimo o osnovnih šolah… sploh prvih letih, ko se otrok uči otrganizacijskega vedenja v izobraževalnih ustanovah) učitelj absolutni bog in batina, ki z otroki dela, kar hoče. Kamera pa bi bila dodatna zavset o dogajanju – koristna za vse, ki si prizadevajo za zdarve, fer, spoštljive donose.
    Vse se začne in konča pri osnovnem medčloveškem spoštovanju.
    Jaz kot starš imam dolžnost, moje otroke naučiti spoštovanja (TUDI ali PREDVSEM drugače mislečih…), učitelji pa imajo dolžnost (od jasli naprej) spoštovati moje otroke kot enakovredna človeška bitja. Ne glede na vloge, ki jih igramo preko dneva, smo “at the end of the day” vsi čuteči in krvavi pod kožo.

  • Odgovori MN 15. 2. 2007 at 11:49

    Še nakaj. Eden večjih problemov v naših šolah je, da učitelji iščejo predvsem neznanje, ne pa znanja. Vedno slišimo samo, česa kdo NI znal… Moja zdrava logika pa pravi, da so učitelji na svetu zato, da NAUČIJO otroke tisto, česar ne znajo. Zakaj jih sicer imamo? prepričana sem, da bi se število alkoholikov, samomorov, ločitev… skozi generacije v Sloveniji zmanjšalo, že samo če bi v šolah uvedli pozitivnejši pristop: iskanje, spodbujanje in inspiriranje znanja (ali bolje povedano: reševanja problemov, ker podatke že 10-letnik izbrska na googleu), ne pa kaznovanja neznanja.
    Na to, kar se dogaja v familijah, država težko vpliva; lahko pa vpliva na dogajanje v šolskem sistemu. Ki torej ne more vzgajati ortok, lahko jim pa pokaže, da so medosebni odnosi lahko tudi konstruktivni & vir navdiha.
    (Sem končala kar nekaj stopenj šole – sedaj pa sem sama sebi šef, tako da imam pisan čas, da razglabljam o teh zadevah… 🙂 )

  • Odgovori a 15. 2. 2007 at 11:52

    Pozdravljeni,
    na ta zapis se nujno moram oglasit, predvsem na zapis MN:
    sem profesor biologije in gospodinjstva. Moj študij je bil sicer zapisan pod drugo izbiro, vendar sem ga izbrala, kljub temu, da sem bila sprejeta na vetrinarsko fakulteto. Študij je bil SUPER. V času študija sem PROSTOVOLJNO hodila po OŠ in vrtcih in predstavljala učencem živali, izvajala učne ure, delala v ZOO Ljubljana. Na tem področju sta izjemna mentorja Rudi Ocepek in Irena Furlan. Odšla sem na študijsko izmenjavo, posledično dipolmirala kasneje, (po 7 letih). Kaj mi je vse prostovoljno delo prineslo: IZJEMNE izkušnje, dobra prijateljstva, notranje bogastvo…
    Po dipomi (ocenjeni z 10) je nastopil čas za službo: za mene, ker sem se odločila, da ostanem v domačem kraju in se bom na delovno mesto vozila, službe ni bilo, ker so stroški prevoza predragi. Niso veljale moje izkušnje, priporočila prof. s fakultete, mentorja: izjemen dar za poučevanje. Raje so se odločili za kolegico s fakultete, ki živi v istem mestu kot je šola kot za mene, ki živim 25 km stran. Nimam nič proti kolegici-vendar v času študija, je dalala po načelu minimuma in se ni potrudila niti za eno stvar izven rednega ocenjevanja. Imela sem srečo in sem nadomeščača učiteljico na porodniški, vendar le kot podaljšano bivanje. Seveda mi natura ni dala, da bi to bilo vse in sem prevzela del poučevanja BIO na šoli- ZASTONJ le, da sem pridobila izkušnje. BILO je NORO DOBRO. Uživala sem jaz in učenci. Vendar je to bil le določen čas. Nato sem po obupanem iskanju zaposlitve v šolstvu poiskusila z delom v gospodarstvu. Tu cenijo moje izkušnje, zaposlitev imam za nedoločen čas, plačo boljšo kot v šoli… Ogromno sem se morala naučiti sama, ker pač to delo ni ravno iz mojega profila. Dali so mi priložnost in ni jim žal, kar izrazijo tudi finančno. Nimam se slabo, vendar mi je še vedno hudo, ko vidim otroke, ki gredo v šolo. Tudi oni pridejo še k meni: zakaj pa vi ne pridete več k nam? Kaj naj rečem, dokler bo v šolstvu tako, da upoštevajo le minimalne stroške in ne kvalitete dela bodo tudi rezultati dela taki kot so.
    Pa še nekaj za vsebprofesorje- uživajte v svojem delu, ker takih zaposlitev, kjer je delo sicer zahtevno, vendar tako enostavno, ni. Verjemite mi.
    V kolikor se mi kadarkoli ponudi služba v šolstvu, verjemite mi sprejmem jo, kljub manjši plači, je veselje v delu poglavitno.

  • Odgovori chef 15. 2. 2007 at 12:23

    Vesel sem teh dobrih komentarjev.
    Tudi sam se srinjam: vzgoja mora biti na starših! Sicer mi starši lahko vcepijo spoštovanje do avtoritete in so mi tudi ga. Ampak problem je, kot je nekdo omenil, če ta avtoriteta ne spoštuje otroka! Če ne spoštuje njegovega intelekta, kakršenkoli že je, visok ali nizek.

    Koliko učiteljev in profesorjev sem moral dat skozi, ki so se že prvo uro predstavili kot najbolj zajebani na celi šoli. Na to so bili še ponosni! Seveda so dosegli neverjetno disciplino, ampak tudi odpor učencev in dijakov. Kot po pravilu so učili faktografsko in že a priori so se postavili nad učenca na napačen način, to je “jaz sem glavni, vi pa delate tako kot vam rečem.” Ni prostora za samoiniciativo.

    @a: tu je pa problem v državnem šolstvu. V nobeni državni službi ne bodo vzeli najboljšega. Privatno šolstvo ima sicer svoje negativne plati, če gledamo nanj v okviru celotnega šolstva. Vseeno pa se bodo tam vedno nabrali najboljši učitelji, zato se bo dvignil tudi nivo. Privatne gimnazije imajo praviloma boljše rezultate na maturi. Strinjam se: to je slabo.

  • Odgovori Marjan 15. 2. 2007 at 13:39

    Ma sistem je tak kot je, ker se za učiteljska mesta odločajo v veliki meri taki, ki za drugo niso. Kdor je dober matematik ne bo šel učit na osnovno šolo, ampak bo dobil odlično plačo pri Nokii ali Microsoftu. Jebiga… v celem življenju sem imel 3 ali 4 res dobre učitelje, ki so bili inteligentni in so svoje delo opravljaji s srcem. Ostalo so bili sami zafrustrirani frustratorji.
    Še celo na faksu se mi je oni dan zgodilo, da sem ruknil termodinamiko, čeprav sem vse prav poračunal. Pač nisem pisal odgovorov v celih stavkih na koncu naloge. Jeba. Ampak po malem razumem; če moraš popravit 200 izpitov na teden, potem je treba sistem narediti tako, da so merila čim enostavnejša in preprostejša, da lahko na hitreje in objektivneje vse oceniš. Če bi se prfoks začel spuščat v analizo mojega izpita, bi lahko porabil cel popoldne, da bi ugotovil, da jaz snov v resnici razumem. Tako sem pa prišel pisat še enkrat, napisal tiste njegove odgovore in izpit seveda opravil. Malo obojestranske prilagodljivosti ne škodi.
    No, pa še nekaj; preveliko izgovarjanje na šolo je bedno… saj imaš knjige in internet, pa se sam uči. Jaz to počnem od 3. razreda osnovne šole… v šoli sem imel slabe ocene, ker sem cele dneve po knjižnicah ždel in bral tisto, kar me je res zanimalo.

  • Odgovori anna 15. 2. 2007 at 16:15

    Še jaz bi dodala svoj komentar. Delam na srednji šoli. Sem z veseljem prebrala vse komentarje, z večino povedanega se tudi strinjam, tako, da ne bi nobenih posebnih replik dajala. Samo še dodala, da se pa sama srečujem s problemom, da je včasih zelo težko vzpodbuditi zanimanje za učno snov pri učencih, pa se poslužujemo vse mogočih metod, samo da bi jih pritegnili. Samo enostavno, kaj pa vem, veliko jih hodi v šolo samo zato, da jim doma ne težijo. Pa to dobro, sej to ni nič novega, vbistvu to še nekako razumem, saj smo bili tudi mi enkrat toliko stari. Samo problem je, ko nekatere dijake pa ČISTO NIČ in NIKOLI ne zanima. Nič kar se v šoli dogaja. To mi je nepojmljivo! Da nimajo niti najmanjše stopnje vedoželjnosti nekateri. Ker ni mogoče, da je 12 različnih prfoksov, kolikor jih ima npr. en dijak – vseh nesposobnih in ne znajo učiti. Ne vem. Včasih se lahko v nulo vse pripraviš, telovadiš tam za katedrom, jih skušaš aktivirat, enostavno – ne gre. Če ni volje z njihove strani, ne moreš nič nardit. In včasih je lahko to zelo velika frustracija. Še posebej takrat, ko veliko vložiš v to, imaš velika pričakovanja. In potem ni nobenega efekta. Jaz zagovarjam stališče, da se moramo oboji truditi – in dijaki in učitelji. Je pa veliko tudi veselih trenutkov, da ne bo pomote;)

  • Odgovori MN 15. 2. 2007 at 17:00

    @a: hvala za tvojo zgodbo. Če bere tole kak ravnatelj/ica, upam, da bo dovolj pameten/na, da te takoj kontaktira in angažira! Jaz bi te že, če bi bila na takem mestu. Po drugi strani pa tvoja zgodba žal potrjuje točno tisto, nad čemer bentimo v teh postih. Negativna selekcija etc. Sicer pa tudi jaz poznam na naši OŠ eno učiteljico, ki je tudi po mojih visokih kriterijih fenomalno dobra učiteljica; po mojem bi morala takoj dobiti na novo skreirano delovno mesto trenerke učiteljskega zbora – nekakšen quaity management – ne le na naši šoli, ampak v čim več okoljih.

  • Odgovori MN 15. 2. 2007 at 17:06

    Hvala, Anna, tudi tebi. Fajn je slišati drugo plat. Jaz sem se pritoževala zlasti nad osnovno šolo, kjer je razlika v moči/vplivu/avtoriteti med otrokom in učiteljem še veliko večja. Jasno je, da je srednja šola velik izziv za učitelje, ne le za učence… Morda je pa neka povezava in logika, zakaj je toliko mladih nemotiviranih – res dvomim, da so bili taki pri 6 ali 7 letih, ko so prvič prestopili šolski prag! Morda jim je piflarski sistem OŠ ubil velik del duha in vedoželjnosti. Skratka, hvalabogu in dobre želje vsem učiteljem, ki se res trudite. (Če pogledam mojo šolarsko kariero, je bilo takih, ki sem jih spoštovala zaradi njihove širine in srčnosti.. hmmm… reda velikosti nekaj).

  • Odgovori vvooodnarkaa 15. 2. 2007 at 17:49

    Moj predlog je, da bi vse, ki se vpišejo in želijo biti učitelji ali profesorji morali na šoli (tako kot že preverjajo ročne spretnosti, glasbene spretnosti,..) obvezno testirati za delo z otroci in mladino.
    Lahko primerjamo učiteljico, ki ima rada otroke in ima 2, z učiteljico, ki bi lahko imela otroke in ji je ljubše biti gospa, lahko rečem, da se to odraža pri delu – povsem drugačen pristop z učenci v učilnici.
    Učitelj mora opravljati delo učitelja z veliko mero ljubezni.

  • Odgovori Matej 15. 2. 2007 at 17:50

    zlo žalostno je da se to dogaja v ustanovah kjer se učijo in odraščajo ljudje ki bodo oz. naj bi čez 5-15 let bili delovna sila in gonilo države…

    Jaz osebno bi naredo šolo predvsem učno pot za življenje ne pa t.i. piflanja na pamet …. sploh nevem zakaj sem mel kemijo in biologijo v 1. in 2. letniku EKONOMSKE gimnazije, če se zdaj v 3. letniku ne spomnim dobesedno nič, razen to da je ogljikov dioksid CO2 ker smo pač dostikrat uporabljali xD…

    In na koncu se nabere tega nepotrebnega učenja preko 70% res koristnega pa zelo zelo malo….

    Vbistvu je vse kar sem se koristnega naučil od 1. letnika do danes… Ekonomski pogled na svetovni trg, ter odlično obravnavanje geografije (za kar so mogoče tudi krivi geni , mama je namreč profesorica geografije )

    ampak na žalost kot gledam dogodke v sloveniji tak sistem ostaja, in bo ostal še dolgo :(….
    prav dal bi te politike pa pametnjakoviče v šolo, jaz pa bi bil njihov starš…mislim da bi po 3 mesecih šola bila temeljito spremenjena

  • Odgovori Marjan 15. 2. 2007 at 22:47

    To si poglejte, pa vam bo vse jasno:
    http://www.youtube.com/watch?v=k1GHFiu3H_w&mode=related&search=

  • Odgovori katarina 15. 2. 2007 at 23:21

    nada sem mislila zeda te bom pustila da zivis v svojih iluzijah (izkusnje namrec ne pomenijo nezmotljivosti)
    ni mi cist jasno od kod ti ideja da kogarkoli krivim za karkoli? Nikol nisem rekla da mi ni uspelo tisto kar sem hotla, delam tocno tisto kar sem vedla da bom delala pri mojih letih in vse poti so mi odprte naprej

    cist fino mi je, prov spokojna sem

    ce moras pa ti koga krivit, pol pa kar, be my guest

  • Odgovori Nergač » Blog Arhiv » Izobraževalni sistem - gimnazija 16. 2. 2007 at 10:56

    […] Nergač Nisem tako tečen, kot si mislite « Izobraževalni sistem – osnovna šola […]

  • Odgovori Družbene Zablode - Človeka Zadnji Učitelj » Blog Arhiv » A je Hitler Še Živ?!? A Bo Ta Resnica Kdaj Razkrita?!?! 16. 2. 2007 at 16:35

    […] Pa to ni bilo zdaj nič “Zlonamerno” kakor je mogoče Marko pomislil pri najinem “dvobju” takrat. Prav VSI smo dovzetni za Manipulacije..take ali drugačne…ki se jih je do sedaj šel Oblastnik. Najbolj Izobraženi Ljudje pa so Najbolj dovzetni za Programiranje in Tako Tudi Največji Sužnji Sistema zaradi katerega so sploh potrebovali Izobrazbo..da bi mu kasneje Lahko BrezPogojno Služili. […]

  • Odgovori Dajana 18. 2. 2007 at 17:06

    Zelo dober post in dobri komentarji. Človek bi obupal, sploh pa tak, kot jaz, ki ima tri otroke, ki bodo šli kmalu čez ta sistem. Najstarejša hodi v peti razred, začela je septembra hoditi tukaj v šolo, ker smo prišli iz tujine in opazila sem, da je ena izmed NAJBOLJŠIH pri slovenščini, ki se je ni nikoli v šoli učila! Prosim vas, kaj so učitelji slovenščine delali z otroci do zdaj? Da ne govorim o tem, da (učitelj glasbe je že o tem govoril, pa še kdo) otroci ne znajo reči dober dan, da nimajo nobenega spoštovanja, da ne znajo govoriti (njene sošolke in sošolci uporabljajo besedo ful kot mašilo, zato ker drugače NE ZNAJO delati celih stavkov itd). In da cele dneve visijo na računalniku in na msn-ju, da se s starši ne pogovarjajo – vse to je bilo v komentarjih že poudarjeno.
    Zdaj pa moje videnje: učiteljica v srednji šoli sprašuje, zakaj nekaterih otrok NIČ ne zanima. Ti otroci NE RAZUMEJO BESED. Zato ne razumejo snovi. Razumeti, kaj pomeni beseda, ne pomeni ISTO napiflati se na pamet – to zna vsaka papiga! Učitelj ne razloži, kaj pomenijo besede! Kako to vem? Hčerka je imela test iz družbe. Govorili so o rudnikih in fužinah. Kdo od otrok je videl, kaj je to rudnik in kaj pomenijo fužine. Vprašajte otroka, ki je imel preizkus znanja o fužinah na Slovenskem, kaj SPLOH POMENI BESEDA FUŽINA? Piflajo se na pamet in seveda naslednji dan pozabijo. Saj to je že veliko ljudi poudarilo…Moj odgovor na to je – pregledam snov s hčerko in jo vprašam za vse besede, ki jih ne razume. Potem prebere snov še enkrat in jo (logično) razume. Pri matematiki je seveda drugače, tam je treba paziti, da otrok ne izpusti kakšne stopnje, ker potem naslednje ne razume več. Koliko otrok ima starše, ki jim doma pomagajo ali pa se sploh pozanimajo, kaj je bilo v šoli? Kaj se dogaja v šoli ,je zelo enostavno videti na cesti, pred blokom, kjer se družijo šolarji, v porastu kriminala pri teh čisto mladih ljudeh.
    Primer: hčerki so med uro telovadbe v zaklenjeni telovadnici ukradli mobitel. Kraje v razredu so se baje že zgodile. Razrednik je rekel: do torka naj prinese tisti, ki ga je ukradel, nazaj. Seveda ga tisti, ki ga je ukradel, ni prinesel nazaj. Kaj se je zgodilo? Nič. Ta bo kradel naprej. Star pa je enajst let!!!!
    Kaj bi se zgodilo v Avstriji, kjer smo živeli? Učitelj MORA poklicati policijo. Seveda tistemu, ki bi to naredil sploh a pamet ne bi prišlo, ker kličejo policijo, potem pa starše v šolo in učenca lahko vržejo iz šole. Toliko v razmislek. 🙂

  • Odgovori chef 18. 2. 2007 at 22:10

    Rešitev za nas, ki se tako bunimo, oz. naše otroke, bi bila morda Waldorfska šola. Ne poznam sicer točno principa, se bom pa morda o tem sistemu pozanimal in nekoč kaj napisal. Je pa zasebna in ker ni cerkvena se najbrž tudi abaris ne bi razpočil od sitnobe.

  • Odgovori Nergač » Blog Arhiv » Izobraževalni sistem - fakulteta 19. 2. 2007 at 7:39

    […] Trilogija o muki izobraževanja se zaključuje s fakulteto, ki mi v nasprotju z napovedmi povzroča še največ težav. V osnovni šoli so me tolažili, da bo na gimnaziji bolj prijetno, saj bom med bolj meni podobnimi. To seveda še zdaleč ni bilo res, pa še marljiv naj bi moral postati, kar mi tudi ni dišalo. Zato so me začeli tolažiti, da naj bom vsaj toliko priden, da pridem na želeno fakulteto, kjer se bom učil tisto, kar me bo zanimalo. Že na informativnem dnevu mi je bilo jasno, da je govorjenje o službah, ki kar čakajo na diplomante Fakultete za družbene vede eno veliko natolcevanje, a z veliko mero optimizma in zanimanja sem se vseeno vpisal na sociologijo kadrovskega menedžmenta. Da, nekoč bi rad delal v menedžmentu s človeškimi viri in še vedno imam fiksno idejo, da bom točno v takem poklicu tudi pristal. Dve leti študija sem zapravil (ni mi žal) s treningom gorskega kolesarstva, potem pa sem se bolj ali manj resno zagrizel v študij. […]

  • Odgovori barbiblond 19. 2. 2007 at 17:20

    Sem nekje med katarino, chefom ter tistimi pridnimi, ki so se tudi kakor podrejali. Se mi je pač zdelo neumno, zgubljat cajt in mir z uporniškimi akcijami, sem vedno našla pot brez muke, pa mi sploh ni bilo treba hinavčit, samo vljudna sem bila. No, sem tudi pokasirala kakšen opomin zaradi prevelike razposajenosti.
    Kar se sposobnosti tiče, se do konca gimnazije nisem kaj dosti učila, so me pa starši okupirali s toliko dejavnosti, da sem delala od jutra do večera. Vse, samo za šolo ne- mi pač ni bilo treba- par tekmovanj, krožkov, zborček, pa sem bila v špici. Spomine imam od travmatičnih do neponovljivih in tudi učitelji so bili od najslabšega do najboljšega.
    Če danes z eno lepo distanco gledam na samo šolanje, me pa pri podajanju snovi v OŠ in v manjši meri tudi dalje (to je danes v OŠ še bolj izrazito!) moti predvsem butast kriterij za ocene od najboljše do najslabše.
    Lahko znaš, imaš šlampast dan, dobiš tri. Malo se ti sanja, malo sreče, imaš tri. Zakaj?
    Zato, ker učitelji (ali programi) večinoma nimajo pošlihtano, kaj je NUJNO osnovno znanje in kaj so detajli za 3,4 ali 5.
    Določenim podatkom je treba dati težo, druge pa je treba v današnjem svetu multikomunikacije otroke samo naučiti, kje in kako jih poiskati, ker pač v življenju ne bodo za vse enako pomembni ali koristni.
    Če bi bilo po moje, recimo matematika, ne znaš Pitagorinih izrekov, ne moreš izdelat razreda. Ne pa da se pošlepaš s kakšnimi logičnimi uporabnimi nalogami, prideš v gimnazijo in mašiš luknje za nazaj. Pa ne, da se mi ne zdi logika najbolj uporabna stvar v življenju, saj sem jo sama uspešno izkoriščala, ampak ena baza znanja bi morala biti obvezna za dve, ne pa malo tega, malo onega.
    Mogoče je ta primer bolj razumljiv: Slovenščina: ne znaš Prešerna, pogrneš,ne pa da imaš na koncu 4, ker se ti nekaj sanja o stavčnih členih.
    Na zemljevidu ne najdeš Afrike- šut, ne pa da se izvlečeš z rudniki svinca, ki tako nimajo več nekega pomena.
    Zunaj pa je tako + spoštovanje +nadgradnja pri tistih, ki štrlijo ven, ne pa bum po glavi.
    Nada, če si to obvladala (kot le redki v mojem času), potem kapo dol.

  • Komentiraj