Izpovedni aktivizem

Skoraj več ne mine teden, ko nas nekdo preko socialnega omrežja, bloga, obskurne spletne strani ali celo manj obskurnega spletnega medija  ne bi posilil z resnično izpovedjo srečne mamice, razočaranega tovarniškega delavca, plemenitega reševalca, histerične porodnice, zaskrbljenega lastnika psa, preobremenjenega mladega zdravnika, noseče mladostnice v brezizhodnem položaju, lačnega policista v zbirnem centru za migrante, trpinčenega zapornika, razsvetljenega dobrotnika, uporniške socialne delavke, univerzitetne diplomirane prevajalke, ki živi pod pragom revščine in tako naprej in tako naprej.

Morda se jim je zgodila krivica, morda se je zgodila krivica nekomu drugemu ali pa se jim je zgodilo nekaj, kar se zgodi večini, recimo rojstvo otroka. To bodo v solzavi, a skrajno dolgočasni, slovničnih napak polni zgodbi zapisali na svoj Facebook in … rešili svet? Povedali pravo resnico? Položili kamenček v mozaik boljše družbe?

Pred časom sem bral resnično izpoved delavke v eni izmed boljših slovenskih tovarn. Za mizerno plačo je za tekočim trakom dvoizmensko garala z na minuto odmerjenimi odmori za malico in odštetimi maloštevilnimi petminutnimi odhodi na stranišče, brez časa za kajenje. Navito normo je dosegala le s težavo in za večje število napak, kot jih predvideva delovni proces, je bila sankcionirana z destimulacijo pri plači, kar se ji je zgodilo vsakokrat v treh mesecih, kolikor je sploh vzdržala na delovnem mestu.

Kasneje sem slišal, da v istem podjetju za tekočim trakom za minimalno plačo dela neko kmečko dekle, ki se ji služba ne zdi prezahtevna ali preveč naporna in je tudi po več mesecih dela še vedno zelo zadovoljna, izven delovnega časa pa še pridno pomaga tudi pri delu na kmetiji.

Zadovoljna – in bržkone tudi nezahtevna –  delavka seveda ni napisala ene tistih solzavih resničnih izpovedi, ki so podlaga za apokaliptične sklepe družbeno omreženih pravičnikov in žurnalistov aktivistov o brutalnih neoliberalističnih elitah in imperializmu tujih podjetij, kot da podjetje od slovenskega delavca pričakuje kaj več, kot pričakuje neko drugo podjetje od delavca iz Bangladeša – da bo torej za malo denarja naredil veliko proizvodov. To je sicer res problematično, a skrajno svetohlinsko je ob tem tarnati, ko pa po drugi strani nezadovoljen slovenski delavec ni pripravljen plačati niti centa več za proizvod, ki bi ga izdelali v človeku prijaznem delovnem okolju.

Če varčuješ na vse kriplje, si neoliberalec tudi ti.

Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori Luka 12. 1. 2017 at 21:05

    “… brez časa za kajenje …” je lep detajl. 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 13. 1. 2017 at 8:29

    To je vendar človekova pravica.

  • Odgovori Katarina 13. 1. 2017 at 12:53

    če ne trpiš skrajno, pol res nima smisla zgubljat besed. Včasih mi je nerodno rečt, da mi je fino delat, da uživam v tem kar delam in da mi niti n težko delat overtime, ker vidim smisel v celotni zadevi
    …izpadem k ananas

    mogoče bi bilo dobro razmisliti o tem, da niso res vsi za vse. Si predstavljam, da ne bi zmogla dela za tekočim trakom, ker bi me psihično ubilo, nekaterim je pa to izi zadeva, odpikajo 8 ur in so fertik. Ideja, da bi se ukvarjali s čemerkoli povezanim z delom oz. rečimo pridobitno dejavnostjo, ker če ni fizično delo po slovenski definiciji NI delo, po preteku 8 ur, oz po 3. uri popoldne (ne glede na dejansko delo) je pa tuja večini… “pol nimaš nič od dneva”

    problem teh izpovednih aktivistov so v tem, da so jamranje, ki je bilo omejeno na najbližje, sedaj razširili na celotno elektronsko občinstvo. V duhu tega sem par let nazaj začela blokirat vse “srečne mamice” k se jim zdi nujno objavljati 500 fotk otrok v vseh možnih usranih in obsmrkanih fazah na dan….življenje je lepše…sedaj sem v fazi blokiranja ljudi, k objavljajo self-help zadeve….
    še malo in ostali bodo samo pasjeljubci 😀

    • Odgovori Matej Zalar 14. 1. 2017 at 21:13

      Skrbi me, da nekateri niso za nič … če je neumen, len in neroden … kaj naj mu? Pred dvesto leti bi klošaril, pred petdesetimi leti so mu – za visoko ceno kreditov zrihtali nek ušiv job, kjer ni delal ničesar, zdaj je pa nekje vmes in tarna na Facebooku.

  • Odgovori filmoljub 13. 1. 2017 at 15:09

    Ljudje še vedno mislijo (ker so pač neumni), da je tisto, kar se dogaja na internetu, “resnično”. Kot tudi še vedno verjamejo vsemu, kar jim kaže domači televizor. Problem je seveda ta, da se teh vplivov ne da povsem izključiti, pa če se fentaš. Medijska indoktrinacija pa relativne in globalne stvari spreminja v absolutne ter lokalne — z drugimi besedami, vse je zgolj resničnosti šov za krotenje množic: bodisi vojna, begunci ali pa sosedova Štefka, ki trpi za tekočim trakom v fabriki. Pri določeni kritični masi v normalnih državah se seveda najde tudi dovolj objektiven in distanciran poročevalec, ki ne tuli v isti rog z vsemi drugimi ovcami; pri nas je to utopija, saj morajo vendar tudi ubogi novinarji obdržati službe. Če seveda odmislimo vse tiste, ki z opozarjanjem nase zgolj kompenzirajo osebne frustracije.

  • Odgovori kostin mozeg 14. 1. 2017 at 20:13

    Omenjene resnične izpovedi, zapisane z nagnjenimi črkami, žal nisem zasledil, bi jo pa sila rad prečital. Drži, da mediji radi povzemajo zapise ljudi, kakršnikoli ti že so, a to še ne pomeni, da se v marsikaterem podjetju ne dogajajo nečednosti in izkoriščanje delavcev.
    Šment, saj smo navsezadnje v Evropi in ne na Filipinih, kajne? Takih zgodb, kakršne pisarijo razne ‘Štefke’, naj bi se v tem koncu sveta ne dogajale.
    Pa vendarle se … Eno takih sem napisal celo sam. Ker so me razna poročanja o uglednem novomeškem proizvajalcu osebnih vozil, ki sem jih zasledil v medijih preprosto ziritirala in sem o tem zapisal svoje mnenje.
    Saj to je tisto, kar konec koncev počnemo vsi. Podajamo svoja mnenja o stvareh, o katerih vemo, kolikor pač vemo. Naj bo to več ali manj, na podlagi lastnih izkušenj ali pa preprosto zasnovano na praznih marnjah in čenčah, kot to počno malodane vsa žutoštamparska občila.
    Če mnenje ni podkrepljeno z dejstvi, je pač zgolj mnenje. Ta pa so kot saj vemo kaj.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 1. 2017 at 21:11

    Poglej, točno tako. Zakaj se pa pri nas ne bi dogajalo isto kot na Filipinih? Ker živimo na drugem koncu sveta? Ker smo vredni več kot Filipinci? Ker nismo del istega jebenega globalnega trga? Pri nas bodo novo fabriko pri Mariboru odprli samo zato, ker Maribor ni tako od rok kot recimo Bangladeš. Domnevati, da bodo ljudje tam karoserije lakirali za kaj več kot za minimalca in da jih bodo ob tem privijali z normami, bi bilo noro. Zaradi tega menim, da odprtje te tovarne ni noben blazen dosežek, s katero bi se vlada lahko hvalila.

    Sicer pa lahko jaz svoje delo opišem tako, da bo videti, kot da imam res sanjsko službo, lahko pa na A4 strani dosežem, da se ti bo utrnila solza.

    Pa se ne bi omejil samo na proletariat in prekariat, ki dela za par sto evrov mesečno in ima recimo res omejene možnosti zaposlitve, jamrajo že kar vsi, recimo programerji pri Facebooku. Zaslužijo sto jurjev letno in verjetno to pomeni, da niso ravno bebci, ki ne bi mogli delati v bistveno boljših pogojih, čeprav za četrtino manjši znesek. Pa bedaki vseeno garajo v teh skoraj neznosnih razmerah … a veš kaj? Za sto jurjev bruto letno bo pač moral delati v pisarni skupaj z dvajsetimi drugimi grebatorji in za ta denar bo pač nosil telefon s seboj na sekret in ofgovarjal na vprašanj ob treh zjutraj. V primerjavi z nekom, ki dela v rudniku za trikrat ali petkrat manjši denar, ima ta razvajeni kurec pač sanjsko službo.

    In ja, kar so za nekega delavca v Revozu nevzdržne razmere, je za nekega njegovega sodelavca lahko čisto dober job. Nekateri so določene norme sposobni dosegati zlahka, spet drugi imajo s tem težave. Nismo vsi enako sposobni za vse. Da je to nefer? Seveda je.

  • Odgovori Matej Zalar 15. 1. 2017 at 19:44

    Evo, še ena, ki ni kos sistemu Nehali smo pustiti … da smo? Ne me jebat, no, in ona je postala neka internetna zvezdnica. Kot reality show estrada.

  • Odgovori zmago1 15. 1. 2017 at 20:25

    To da bodo odprli tovarno je super, in nikakor ne pomeni samo 400 minimalnih plač kot praviš zgoraj ampak še ogromno drugih sinergijskih učinkjv,….to pomeni posredno vsaj 1000 delobvnih mest od tega precej tudi intelektualmnih in družboslovnih precej 🙂 …Sicer s(m)o že v začetku 90-ih ko uničevali tradicionalno močno slovensko strojegradnjo in težko industijo, ki BTW v Nemčiji, franciji, in še kje še vedno prosperira oz vedno bolj, sedaj pa se ugotavlja da je Nemčija št1 svetovna gospodarska sila prav zaradi industrije,…..

  • Odgovori Matej Zalar 16. 1. 2017 at 9:03

    @Zmago1: Ne pravim, da odprtje tovarne ni dobra novica, to bi bilo nerganje 🙂 Pravim, da bo to potencial za 400 ali 1000 novih resničnih izpovedi o tem, kako neoliberalist privija delavce in dobavitelje. In to bo seveda delal, ker to počnemo vsi, od tujega in slovenskega lastnika pa tdo vsakega klinca palca, ki hoče v trgovini kupiti kilogram mesa za 6 evrov in leteti v London za 29 evrov.

    Je pa med industrijo v Nemčiji in industrijo v Sloveniji seveda velika razlika. V Nemčiji izdelujejo končne proizvode z visoko dodano vrednostjo, v Sloveniji polizdelke, ki dobijo visoko vrednost šele, ko jih Nemec vgradi. To potem kupi Slovenec.

    Kot berem, razvoj in dobre plačane službe Magne Steyr ostajajo v Gradcu, verjetno tudi zato, ker plače visoko kvalificiranih zaposlenih niso bistveno bolj (ali celo manj, ne vem) obdavčene kot v Sloveniji, kjer je takšnega kadra – absolutno gledano – tudi razmeroma malo in navsezadnje bi marsikateri Slovenec raje šel delat v Gradec kot da ostane v Slivnici in dobi v paketu zraven še vso slovensko kloako.

    Da je bilo zapiranje tovarn navadna svinjarija, usmerjanje moje generacije v kariero, ki naj bi prinesla veliko denarja za malo dela, pa ena največjih neumnosti tranzicijskega obdobja, se seveda strinjava. V Sloveniji manualno delo ni še vedno samo najbolj cenjeno, ampak je po njem tudi največje povpraševanje – zaposlovalci iščejo zidarje, voznike tovornjakov, proizvodne delavce, vlada se pa hvali z odpiranjem novih delovnih mest – ja, za minimalca, ki ne dosega praga revščine, v najboljšem primeru pa za povprečno plačo, ki je samo tretjino višja in še vedno ne omogoča zares dostojnega življenja – in to ljudem z univerzitetno izobrazbo.

  • Odgovori Zmago1 16. 1. 2017 at 15:41

    Ma glej, če bi mi imeli za ponudit prijazno razvojno okolje s prijaznimi pogoji bi tudi razvojne in visoko klasificirane zaposlitve k nam prinesli,…tega pa ni tudi zaradi tega ker ni takih podjetih,..začaran krog. Me pa veseli da se je vsaj začelo investiranje od zunaj, ko bodo enkrat postavli fabriko in če bodo zadovoljni jo bodo razširili, če bodo spet zadovoljni bodo zgradili sestavljalnico in če bodo še zadovoljni bodo prenesli tudi visokokvalificirane poklice torej razvoj, logistiko, kvaliteto, itd…ko bo to storilo eno podjetje bo naslednje leto storil še kdo drug in tretji in čez pet let lahko končno zraste kritično veliko podporno okolje ki bi nam lahko res omogočilo tehnološki preskok,…dejmo se presenetit, ….zupam da gre za nov trend-NAVZGOR.

  • Odgovori ne hinavi 19. 1. 2017 at 17:21

    Tudi ti Zalar spadaš zraven, …

  • Komentiraj