Just another day at the office

Doma sem jo že vzgojil, da večinoma ne grize čevljev, mize, kavča, odeje, zaves, stola, tepihov in druge imovine. Cvikal sem pa, kako bo reagirala v službi, kjer je več ljudi, hrupa in še več uničenja vrednih malenkosti. Kot se je izkazalo, me je skrbelo brez potrebe.

Zjutraj prevohlja vogale, začudi se avtomatu za vodo, kar naprej se meče na hrbet, ker hoče, da jo čohamo po vampu, večinoma pa spi kot top.

Ni nujno, da v posteljici. Večinoma se raje valja po tepihu, seveda na sto različnih načinov.

V bistvu imam cel dan mir. Zjutraj se zbudiva okoli pol sedmih. Kakšne pol ure se aktivno ukvarjam z njo. Med prostim sprehodom ji mečem palico in storže, povalja se v mokri travi, srečava kakšnega psa, nekaj minut imava še vaje iz poslušnosti, doma dobi za jest in potem je kot ubita. Vmes skočimo samo na kosilo, ona med sprehodom opravi še no.1 in no.2 in spet zaspi.  Dream dog!

Prejšnja objava Naslednja objava

54 komentarjev

  • Odgovori rolanje 7. 8. 2011 at 18:54

    Mene to spominja na tiste Facebook koklje, ki objavljajo slike svojih dojenclov s pripisi : “iiiiii, kupčka je naredu.” iiiiii “prvič se je v kahlco podelal”. Smiri doživljaj. Drgač je pa kjutika ja, najlepša in najboljša na svetu. 🙂

  • Odgovori karmen 7. 8. 2011 at 19:38

    Tako dete je zakon! Sploh si pa verjetno že ugotovil dejstvo, da si s psom bolj zanimiv za bejbe, predvidevam.

    Moj tip je pač mojega psa pridobil z mano, parkrat ga je sam peljal ven in je rekel, da če bi poznal učinek psa na bejbe, bi si ga že prej nabavil. Z veseljem se je z njim parkiral k Mačku in tam kao bral časopise. Pes je bil še kjuti urejen samojed. Dejstvo je, da moški, ki je sposoben skrbeti za neko živo bitje (vstajati npr. zgodaj zjutraj) asocira na nekoga primernega za razplod, ker bo verjetno odgovoren tudi do človeških mladičev. 🙂

  • Odgovori NatasaP 7. 8. 2011 at 19:53

    Hehe, morm rečt, da dejansko še nisem videla psa, ki bi spal v položaju fetusa, res ji posteljica zelo pomaga, sam tele fotke so uiber kjut. Res dream dog deluje tale Pippa.

  • Odgovori Chemfusion 7. 8. 2011 at 20:35

    Kmalu bo treba postlo zamenat se m zdi.
    Te psi znajo spati na tisoč in en način in če se la da se uležejo človeku pod noge ali na pot, d ase ja spotakneš obnje. 😆

    Res pridna in lepa kužica, po videzu skoraj ista ko naša štirnožna bokserska zverina.

    Nekje si napisal, da si jo odvadil lajanja v stanovanju. Zelo bi me zanimalo kako.

  • Odgovori chef 7. 8. 2011 at 20:59

    @karmen: Seveda, kdor je ljubezniv do psa, je tudi do otroka.

    @NatasaP: Ja, radi so v takem položaju, mislim, da tak tip posteljice ful paše predvsem mladičkom. Je pa res že premajhna.

    @Chemfusion: Že ima novo, v kratkem grem kupit še eno za doma.

    Kar se tiče lajanja – easy: poskusila je dvakrat, fajn sem jo najuril in ko je utihnila, sem jo pohvalil. Rešeno. Če se zgodi kaj nenavadnega, sicer zabevska, a jo umirim z odločnim “mir!” Ne vem pa, če je v zadnjem tednu zalajala dvakrat.

  • Odgovori donnika 7. 8. 2011 at 21:31

    Pippa laja!!?? Moja laja edino, če jo fajn zdražim, ko noriva po stanovanju in se “ravsava” :D…moja je tipičen primer, ko bereš opis pasme in piše, bokserji ne lajajo :D..sem jo hotela začet učit ukaz Glas pa ne morem, ker tako redko izpusti glas :D…

  • Odgovori poštar 7. 8. 2011 at 21:53

    hm, se mi zdi, da si zadnje dni nekam hudo aktiven na blogu … pa ne da skušaš preusmeriti pozornost s tistega kadilskega fiaska, a?

    glede ščeneta pa sploh ne bi izgubljal besed
    haug!

  • Odgovori David 7. 8. 2011 at 21:55

    Luštna kužika!

  • Odgovori chef 7. 8. 2011 at 22:10

    @poštar: Ne bit preveč pameten.

    @donnika: No, laja, ne tako kot tisti mali pizdolizci. Če je šel kdo po hodniku (in ga jaz seved aniti slišal nisem) se je pa redno usajala.

  • Odgovori M. 7. 8. 2011 at 23:21

    Če pes laja ob neobičajnih zvokih ipd., navadno pomeni, da je čuječ. Čuječi pa so navadno bolj senzibilni in manj samozavestni psi. Tudi sama imam enega takega doma. In sva pojave tipa lajanje ali pretirana pozornost na okolico (slušno, vidno ipd.) reševala z desenzibilizacijo; in s hiper socializacijo. Če to narediš pri mladiču, navadno v puberteti vse to izzveni; v nasprotnem primeru se lahko okrepi. Da je pes lahko s tabo v pisarni, je en velik velik plus; ko so moji psi majhni, po moje mislijo, da nimamo doma, ker smo toliko naokoli in spoznavamo vse možne in celo malo verjetne, hehe, oblike, zvoke, materiale … Od tod tudi splošno opažanje, da so psi brezdomcev nenavadno pridni in ubogljivi; taki so, ker so izjemno socializirani. No, ne načrtno, ampak vidi se pa efekt stalne človekove družbe in soočanja z življenjem v vseh njegovih oblikah.

    Da toliko spi, je pa malo stvar karakterja, pa letnega časa in dejstva, da mladiči nasploh veliko spijo. Saj vem, da si mislil drugače ;-), ampak zame pes, ki cele dneve spi, ni dream dog – potem bi si omislila pliškota in ne psa. Zame so fascinantni psi, ki so navite vrtavke. Naporno, definitivno, ampak skrajno zabavno. In bokserje poznam kot hiperaktivne, zelo inovativne pse, s katerimi ni dolgčas.

  • Odgovori donnika 8. 8. 2011 at 7:59

    Moja je vsakodnevni gost pri tašči na terasi, ker z nje vidi vso dogajanje na cesti in okolici in hvala bogu ne laja na nobenega…sam še to mi manjka 😛

    Kar se pa umirjenosti tiče…počak še kakšen mesec :P, moja je bla ista potem pa čez noč preskok in je postala tipičen hiperaktivni bokser…zdaj si včasi lahko le rečem, sama pri sebi, dej prosim vsaj 5 min bodi pri miru, da vsaj zadiham :D, ampak to je pač bokser in tako pasmo smo si zavestno izbrali 🙂

  • Odgovori Anja 8. 8. 2011 at 8:03

    Pippa kraljica:) Pes je nekaj najbolj luškanega kar lahko vidi človeško oko. Sploh mladički. In človeški mladič je po lepoti in zanimivosti daleč za njimi.

    Uživajta še naprej.

  • Odgovori Nino Ramma 8. 8. 2011 at 8:05

    @karmen: To pri chefu ne deluje. Simpatičnost kužike kvečjemu nevtralizira njegovo zateženost, nikakor pa ne prevlada. Za to bi rabil vsaj tri takšne cucke skupaj. 😆

  • Odgovori Janez 8. 8. 2011 at 9:01

    @Anja: Tvoji primerjavi in zaključku se pa čudim na polno…

  • Odgovori chef 8. 8. 2011 at 9:48

    @M: “Bokser naj bo pogumen, samozavesten, miren in uravnovešen.” –> iz FCI standarda 😉 Navite vrtavke so že kul in taka je tudi Pippa – ko se igramo. Ko hočem mir, se pa, sploh za bokserja, res nenavadno hitro umiri.

    Sem pa danes opazil nekaj nenavadnega: na lepem se ob srečanju s psom popolnoma umiri, uleže in potem le počasi približa. Kot da bi ji zmanjkala samozavest. In to se je danes zgodilo prvič – in ne, ni imela nobene slabe izkušnje, pa tudi jaz sem do tujcev odprt.

    @donnika: I’m scared already. Zaenkrat je edina sprememba, da postaja trmasta. Normalna stvar, hehe.

    @Nino Ramma: No, no. Jaz sem najprej že v redu, ponavadi šele po nekaj mesecih ugotovijo, da sem totalen kreten 🙂

  • Odgovori M. 8. 8. 2011 at 10:07

    Iz tvojih opisov in fotk Pippe sklepam, da je submisiven, manj samozavesten in manj stabilen pes. To ni nič slabega! Pasji mladički se med seboj razlikujejo in nam ljudem pašejo različni psi; ker smo pač tudi sami različni. Jaz imam enega takega psa, kot je tvoja Pippa; je super kuži, le veliko dela je bilo treba vlagati v pridobivanje samozavesti in izgradnjo stabilnosti – da je spoznal, da je tudi on čisto kul in da ga svet okrog njega ne bo požrl. V primerjavi z drugo psičko, ki ima samozavesti za izvažat in je stabilna od prvega dne, ko se je že v leglu zavedla svoje okolice.

    To, da se je ulegla na tla, je miritveni signal. S tem je drugemu psu sporočila, da mu ne bo nič storila in da se približuje v miru; ter da želi, da to spoštuje. To ni povezano s slabimi izkušnjami, taka pač je in s svojo pasjo govorico (t. i. miritvenimi signali) to sporoča svoji okolici. Na nas je, da pse razumemo. V tvojem primeru bi psici omogočila čim več stikov s stabilnimi odraslimi psi (ne z mladiči, mladiči ne znajo vselej odreagirati prav in psici ne bodo nujno dali pravih informacij o medpasjem obnašanju). Stabilen odrasel pes bo psici dal vedeti, da je vse ok, da spoštuje njeno submisivnost in previdnost; ter jo vseeno povabil v igro ali kak drug stik. Sčasoma bo psica spoznala, da je njena previdnost odveč in da se lahko sprosti. V nasprotnem primeru se lahko to razvije v introvertiranost oz. pretirano plašnost; kar se po puberteti običajno kaže v zavračanju stikov s psi iz strahu.

    Ampak, glej, nič od tega ni bavbav, psico skušaj maksimalno socializirati, nekaj konkretnih idej sem zapisala tule: http://www.kliker.si/?q=node/299 In ne zganjat prevelike avtoritete nad njo, ker pri submisivnem psu tovrstno šolanje navadno ni najbolj uspešno. S sodobnejšimi metodami morša psico odpreti, ker se odprta ni skotila, tako kot se odprt skoti kak drug pes. Namesto da jo pri lajanju utišaš z “mir” ali “tiho”, skušaj ugotoviti, zakaj sploh laja. S tem ti namreč nekaj sporoča in ne zganja nalašč neposlušnosti. Potem jo skušaj z izvorom motnje soočiti, dokler ne bo videla, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Tako boš z laježem garantirano opravil za vselej; v primeru avtoritativnih posegov pa je navadno treba pri odraslem psu ob vsakem laježu dati povelje. Ki ga pes sicer uboga, ampak vedenje pa ostane. No, ampak to so že druge teme ;-).

  • Odgovori zoombie 8. 8. 2011 at 10:23

    Fajn, da jo lahko imaš s sabo v pisarni. Nima vsak pes te sreče.

  • Odgovori donnika 8. 8. 2011 at 11:37

    @M: vidim, da se veliko spoznate na pse in pasjo govorico..in sem z veseljem prebrala kar ste napisali..namreč jaz z mojo bokserko nisem imela težav do pred kakšnim mesecem, ko je začela delati isto kot Pippa, ko se pes približuje, se uleže na tla, ko pa pes pride zraven pa najprej dobi “grivo” čez cel hrbet (postane rodezijski grebenar :P) potem pa se da v pozo za igranje in hop v igro, brez strahu, brez laježa, brez agresije..le igra..inštruktor mi je rekel da to ni nič takega, ampak mene skrbi ta nenadna sprememba v obnašanju..ker do zdaj je bila ona tista, ki je vse “urihtala”..In res vidim da prevelika avtoriteta ne pomaga, postane popolnoma drug pes..mogoče sva zato imele takšne probleme v mali šoli :(!? Boji se tudi nenadnih zvokov zadnje čase..malo me skrbi vse to, ker ne bi rada dobila plašnega, nestabilnega psa 🙁

    @Chef: očitno imava podobne psičke doma, pa še po izgledu sta si zelo zelo podobni :)…se veselim branja tvojih prispevkov o razvoju Pippe :)..mogoče ti bom lahko še kaj predvidela, glede na to, da se očitno zelo podobno razvijata :P…

  • Odgovori M. 8. 8. 2011 at 13:20

    Saj vikat me pa res ni treba ;). Grba pomeni, da psički nekaj ni všeč; da se počuti ogroženo, jo je strah nečesa in bi na to reagirala z napadom; največ napadov se zgodi iz strahu, ne iz agresije. Po tvojih opisih sodeč ima tvoja psička kar veliko karakterja, zdaj odrašča in ostali psi bodo imeli do njenega obnašanja vse manj tolerance, saj ni več mladiček (ki jim drugi psi dovolijo več kot odraslim psom). Zakaj točno se tako obnaša, ti pa prek neta ne morem diagnosticirati, ker včasih štejejo že detajli v smislu drže ušes, pogleda ali repa, kaj nekaj pomeni. Tudi tisto, kar ti morda vidiš kot igro ali željo po igri, morda sploh ni igra, ampak želja po rangiranju. Hopsanja je v obeh primerih precej, vzgibi zadaj so pa čisto drugi.

    S psom se moraš predvsem ukvarjati in po tej poti boš zagotovo dobila stabilnega, prijetnega, odprtega in vzgojenega psa. Za kakšen tip ukvarjanja se odločiš, je pa tvoja stvar; sama prisegam na šolanje s pozitivno motivacijo in se ne ukvarjam z odpravljanjem vedenj, ampak z učenjem (nadomestnih) vedenj. V tvojem primeru (ko se psica uleže na tla) bi jo torej naučila, da je ob mimohodu psa (ali človeka ali kolesarja ali mačke ali navsezadnje slona v živalskem vrtu) skulirana in fokusirana name. To naučiš z veliko vaje, postopnim uvajanjem motnje in predvsem potrpežljivo. Kar samo od sebe pa to minilo ne bo in tudi ne bo ravno prijetno, če se ti bo ulegla sledi prehoda za pešče v centru Ljubljane ;-).

    Da ne smetimo chefu, lahko prebereš kak prispevek na klikerju in ti bo tam poleg mene lahko svetoval še kdo. Predvsem pa – pomaga lastna glava, ti najbolj poznaš psa, zato v pogon sive celice in premislit, zakaj se obnaša tako, kakor se obnaša ;-).

  • Odgovori donnika 8. 8. 2011 at 14:41

    HVALA :D..se grem že podat v branje 🙂

    Chef sorry za smetenje 🙂

  • Odgovori chef 8. 8. 2011 at 14:47

    Če sta že začeli, pa nadaljujemo, za začetek kar pri grebenu. Pippa in Neva (diametralno nasprotna karakterja), obema se naredi, ko sta razburjeni, ampak tega nikoli nisem povezoval z možnostjo napada, ker že v naslednjem trenutku začneta mahat z repom – in to že od malega. Praktično ni psa, ki ga ne bi bili veseli.

    Zadnjič sem za foro zalajal, ko je bila obrnjena stran od mene – takoj je odreagirala z grbo v kombinaciji z iztegnjenim repom in zvedav pogled. Ampak prestrašena ni, ker ne išče zavetja, poleg tega že v naslednjem trenutku psu skoči direkt na glavo ali na hrbet, brez vsakega strahu. To si razlagam z začetno previdnostjo, ki se takoj spremeni v razigranost.

    Ampak, kot pravi @M, psa najbolje pozna lastnik. Samo pogruntat ga je treba. Težav pa nimam s Pippo nikakršnih, razen, da res postaja trmasta, kar je pa tudi normalno.

  • Odgovori seamus 8. 8. 2011 at 15:39

    Pippa je za razliko od Neve veliko bolj prizanesljiva in potrpežljiva. Zoja je psa spoznala skozi Nevo (ki je v igri non-stop skakala proti Zoji, dokler jo ni enkrat malo uščipnila, sicer bi rekel čisto iz pasje igre, samo posledice niso bile ravno najbolj prijetne, ker Zoja tega ni dojela tako) in je sedaj kar zadržana do psov, čeprav se ji zdijo fajn. Ula pa skozi Pippo (Pippa odpusti tudi to, da ji otrok hodi po tačkah) in sedaj psa vidi, kot nekaj kar je zravn nje – torej skoraj kot drugega otroka v igri. Upam, da se tale karakter Pippe obdrži še naprej 😀 .

  • Odgovori M. 8. 8. 2011 at 18:31

    Sesalčji možgani so posebej prilagojeni za življenje v skupnosti; plazilski možgani ne poznajo prijateljev, ampak samo sovražnike. Sesalčji možgani sklepajo zavezništva in ker vedo, da je življenje v skupnosti zanje bolj varno, se izogibajo konfliktom. Pes je bil stoletja vzrejan zato, da je bil človeku v oporu, normalen pes zato nima nobenih problemov s tem, da bi želel svojega človeka dominirati, ampak ima na nek način genetsko zapisano, da je svojemu človeku podrejen in s tem načeloma nima problemov. Problemi se pojavijo, če pasji možgan oceni, da je človek kot njegov vodja nesposoben lolek, ki ne ve, kaj hoče – ki je nedosleden, ravna zdaj tako in zdaj drugače, za brez veze zateži ipd. Takega driskača bo pes želel nadomestiti, da bi zagotovil skupnosti preživetje.

    Zdaj kaj ima to s Pippo in grebenom … Greben je znak nelagodja, to, da se uleže, pa je miritveni signal. Kot rečeno pes ne rine v težave, ampak se jim skuša izogniti, pes skrbi za ravnovesje in ne bo izzival konfliktov v brez veze. Temu služijo miriteni signali, ki jih normalen pes prepozna in do fajta ne pride. Ni pa nujno, da pride do igre; ni treba, da smo vsi frendi, še posebej če nismo člani istega krdela, pomembno je, da ne tratimo energije v brez veze. Zato siliti psa, našega ali drugega, v neko kao igro, nima smisla, pomembneje je, da se psi tolerirajo, da do konflikta, ki ga pes itak želi preprečiti, ne pride. Če pes naredi greben, je to opozorilo nam, da v okolici preberemo stimuluse, ki psu povzročajo nelagodje, ter psa na tak način desenzibiliziramo, da se bo sprostil. Znaki stresa so denimo plitko dihanje, povešen pogled ali ušesa. Da je na koncu vse ok, ne pomeni, da je pes drugega psa ful vesel, ampak je to njegov način reševanja problema. Mogoče je pa zaslutil, da drugemu psu nekaj ni ok in želi njemu pokazati, da prihaja v miru. Napisala sem, da greben pomeni, da bi lahko napadel, ne da bo; pozorni moramo biti na situacije, ki povzročajo nelagodje, da se bi res ne spremeni v bo. Če nas pes 10x opozori z bi in mi ne odreagiramo, da ga kot dober vodnik rešimo nelagodja, iz bi lahko postane bo. Lahko, ni pa nujno. Kot rečeno so psi zelo miroljubna bitja in se izogibajo konfliktom.

    Vselej moramo misliti na oba – na našega in na drugega psa. In če je naš načeloma ok in odprt, morda pa tisti drugi ni, zato brez privoljenja lastnika ali tega, da psa poznamo, nimamo nobene pravice, da naš pes četudi z dobrimi nameni nadleguje druge pse.

    Podobno je v odnosih do otrok – lastniki psov moramo poskrbeti, da je pes tako razigran z otrokom, da je to ok otroku in varno za oba, starši pa so dolžni nadzorovati svoje otroke, da psom ne povzročajo nelagodja. Nobenemu psu ni ok, da mu otrok hodi po tačkah, morda pes to pokaže na prikrit način, pa tega sploh ne opazimo. Skratka, itak je najbolje, da je vse po zdravi pameti. Tako kot ni nobenega deeper meaninga v tem, da smo z vsemi ljudmi najboljši frendi ali da se na prvem dejtu z nekom dol damo, tako tudi ni nobene potrebe, da je naš pes z vsemi psi dabest frend in da se z vsemi igra prvo sekundo, ko se vidimo. Kaj šele, da bi ga v nekaj silili.

    Zdaj kaj je za vaju trma, ne vem :-). Če imata s tem v mislih, da pes želi nekaj imeti in to takoj, ko si je on tako zamislil, se temu reče pomanjkanje samokontrole. Samokontrola pa je poleg dobre socializacije ključnega pomena za dobro vzgojenega psa v urbanem okolju. Načelo samokontrole je “I want doesn’t get it”, kar sama navadno prevajam z “kdor teži, nič ne dobi”; da nekaj dobi, pa velja načelo “get off and you’ll get it”. To pomeni, da se pasje trme ne lotimo s človeškimi posegi tipa “fuj” ali “ne”, ker pes pojma nima, kakšna je razlika med “fuj” ali “a hočeš banano”; vedel pa bo, da če imamo v rokah klobaso in skače po nas rezultira v klobasa gre adijo drugam, če pa da mir in se uleže, pa klobasa (ali briketek) pride v njegova usta. Učenje samokontrole zahteva bistveno več potrpežljivosti kot kričanje “fuj”, ampak deluje doživljenjsko in vpliva na dober odnos med vodnikom in psom, saj v pasjih očeh zrastemo kot kul vodje, ki pravično skrbimo za dostop do dobrim. Psi spoštujejo dobre in pravične vodje in se ne znajdejo v histeriji ali anarhiji.

  • Odgovori chef 8. 8. 2011 at 23:16

    Jasno, z zdravo pametjo rešimo vse. Mi seveda ne pride na misel, da bi psa silil v karkoli, kar ni nujno potrebno.

    Trma? Ko jo pokličem, ji je bolj pomemben list/travica/storž/karkoli, in to ful pomembno, in nima časa za nekaj tako trapastega, da bi prišla k vodniku 🙂 Zadevo rešujem s trapastim obnašanjem in priboljški.

  • Odgovori M. 8. 8. 2011 at 23:50

    Neodreagiranje na odpoklic pa res ni trma, no ;-). Počakaj, da prava trma pride, četudi je pri njenem karakterju možno, da prave pasje trme ne boš nikoli užil. Revež ;-). Trmo (da je nekaj po njihovo) znajo z vso ihto zganjati že 5 tednov stari mladiči – s takim pa res je nekaj dela, ne pa z eno pridno Pippo ;-).

    Saj nima predprogramirano, da mora na besedico Pippa pribrzeti do tebe, tega jo moraš naučiti. Bolj efektivno kot učiti na napakah (btw, psi se iz napak itak ne učijo, posebej ne odpoklica) oz. v situacijah, ko že obstaja vedenje, ki nam ni všeč (ne reagira na naš klic) je učiti vedenja v okoljih brez motečih dejavnikov. Denimo doma pred televizorjem vzameš pest briketov in izgovarjaš njeno ime, čemur sledi nagrada. Psu ime ne pomeni nič, mu je pač še ena beseda; kakšen pomen bo pes dal tej besedi, je pa od nas odvisno. Veliko psov svoje ime poveže z “odjurimo stran”, ker se navadno takrat začne lovljenje. In pač mislijo, da je to ena taka koda za pojanje po travniku. Pomen besedi kot namigu (ang. cue, sama nikoli ne uporabljam besede povelje, ker svojemu psu ne poveljujem, ampak mu dajem samo signale za prikaz naučenega vedenja) damo mi sami. Skratka, Pippa, priboljšek, Pippa, priboljšek, Pippa, priboljšek … Potem se obrneš stran, Pippa, priboljšek, greš v drug prostor in sčasoma ven, kjer najprej to delata na povodcu, potem pa ob vse težjih motečih dejavnikih (travca, list …). Če bo asociacija ime in nagrada dovolj močna, bo vselej odreagirala; in če boš pri nagradah dovolj inovativen in boš znal ponuditi tisto, kar ima večjo vrednost od alternative (lista, trave ipd.). Če uporabljaš kliker, za pravilno vedenje pač klikneš. In to je to.

    Z veliko zanimive vaje in kvalitetno preživetega časa s psom dobiš iz mladiča psa, ki bo vselej odreagiral na svoje ime; ki mu je ime pač namig za “pridem k šefu, ki ima nekaj zame”. In ne za “odjurim stran, ker se začenja žur laufanja”. Isto narediš z žvižgom, če pač želiš, da odreagira na žvižg.

    Princip učenja je za moje pojme najbolje opisan v temle filmčku: http://www.youtube.com/watch?v=Egm98WbE4s&feature=channelvideo_title Obstaja daljši film, tole sem naredila za šnelkurz.”Be patient. Once the behaviour is given, seize it, shape it and use it.” Jaz bi vsakemu lastniku psa najprej dal v uk kokoš – kdor zna kokoš naučiti, da razlikuje med trikotnikom in kvadratom, je vreden psa, hehe. Kokoši namreč ne moreš učiti na zatezno ovratnico ali z brcami ali s časopisnim papirjem po riti.

  • Odgovori mojeimejesara 9. 8. 2011 at 0:26

    🙂 Moja dva psa sta mene dobro strenirala 🙂 en je imel 45,00 kg, ena pa ima 4,20 kg, oba enako uspešna 🙂

  • Odgovori ščuka 9. 8. 2011 at 1:01

    Smem izvedet, čemu naslov v angleščini? Kje je finta tega? wnb fancy or sth?

  • Odgovori Difenbahija 9. 8. 2011 at 9:53

    Pippa je sicer luštna, nikakor pa ne morem razumeti, da pse vlačite s seboj v službo?!?!?! Ja madona, si predstavljaš pisarno, kjer bi nekdo privlekel kakšno dogo, sodelavka pudlja, drug sodelavec šnavcerja, nekdo skobčevko, mačka, aja, pa še kakšne tri male mulce, od katerih dva še plazita po tleh….? Res fenomenalno.
    Imaš prekleto srečo, da nisem tvoj šef.

  • Odgovori ela 9. 8. 2011 at 10:00

    M.in Chef, hvala za tole, pa če lahko še jaz izkoristim priložnost. Draga M., če lahko prosim za tvojo razlago naslednjega vedenja: obstjajo tudi psi, ki nekako razmišljajo s svojo glavo, kmalu pogruntajo, da briketek sploh ni tako fajn, da bi bilo vredno zaradi njega nekaj narediti, kar jim v tistem trenutku sploh ne paše, kasneje tudi sir, klobasa in celo piščanček (vse to sem dobesedno v žepih nosila v pasjo šolo)ne zaleže. Potem sem poskušala z igro oz. da je bila nagrad igra, je zaleglo za nekaj časa. So pa psi vedno bili član naše družine in smo jih tako tudi obravnavali in lahko rečem, da razumejo skoraj vse, res da ne ubogajo vedno oz nekatere člane bolj, druge manj (kar je baje normalno), ampak nekako čutimo en drugega. Ne vem, mogoče lahko to razumejo le ljudje, ki imajo psa. Točno veš, kdaj je vesel, žalosten, tudi važen, ja psi so lahko tudi važni in užaljeni in ne “govorijo” s tabo… Glede na izkušnje, pa lahko rečem, da samo doslednost nekaj zaleže, včasih si že totalno obupan, ampak, vse se ti obrestuje, kasneje, ko pes malo odraste, se umiri in kar naenkrat razume vsa povelja, ki si mu jih kot mladiču tumbal v glavo. Chef tudi meni se zdi tale Pippa eden tistih hvaležnih psov, ki dobesedno občudujejo lastnika, verjetno večjih težav ne boš imel. Kot sem že rekla, doslednost se ti bo kasneje 100x obrestovala.

  • Odgovori M. 9. 8. 2011 at 10:26

    @ela: Vsi moji psi razmišljajo samo in edino s svojo glavo in so bili vselej učeni brez ovratnice ali povodca in brez kakršnega koli dotika z moje strani; vse, kar so se naučili, je torej plod njihovih lastnih odločitev in vse njihovo učenje je t. i. self-learning. Moja naloga kot učitelja pa je, da organiziram vadbo tako, da bo pes sprejemal zame ugodne odločitve; ampak odločitev bo pa v vsakem primeru njegova, ne moja. Pes, ki ne dela rad za svojega vodnika, ni slab pes – ampak je njegov vodnik nesposoben.

    Učiti psa z vabo ali ga nagrajevati z nagrado sta pa dve svetlobna leta daleč stran različni metodologiji. Imam lovska psa iz lovske vzreje, ki sta bila desetletja vzrejana zato, da živita in delujeta samostojno in nista človekova “bergla”.

    Sicer se mi pa tvoje provokativno vprašanje zdi popolnoma pod nivojem; očitno vse veš in, verjemi, od vseznalcev ne rabim poslušati lekcij. Med drugim so me prav psi naučili strpne in prijazne komunikacije; kar tebe tvoji psi očitno žal še niso.

  • Odgovori ela 9. 8. 2011 at 10:42

    Ok, narobe sva se razumeli, pa ne bom več, ker tu sploh ni mesto. Mogoče bi morala dati tisto “s svojo glavo” v narekovaj, ker je bilo mišljeno bolj v hecu in sploh ne provokativno. Res. BTW – tvoje razlage so zelo zanimive in poučne, tudi zame “vseznalca”

  • Odgovori chef 9. 8. 2011 at 10:48

    @M: Pippo kličem s poveljem “sem!”, tako so me naučili že s prejšnjim psom v mali šoli. Za “sem!” se zahteva, da nemudoma priteče in se usede pred vodnika. “Pridi” ali “Pippa” uporabim samo, če mi neha sledit – ko ni na povodcu – in jo samo spomnim, da mora k meni, brez zahteve, da se ustavi.

    Fora je v tem, da je to že prav dobro obvladala – od prvega dne sem jo učil tako, kot si napisala. Pravzaprav sem se ves čas čudil, da pri tem nisem imel nobenih problemov. Šele zdaj občasno kar malo pozabi in moram dlje vztrajat.

    Pa saj to ni nič hudega. Po mojem bo dosti večji problem z odlaganjem tega psa, pa bomo že nekako. 🙂 Vedno bolj sem namreč prepričan, da bova šla vse do izpita B-BH.

    @ščuka: Čemu ali zakaj? Kar tako, da se lahko ti malo pritožuješ.

    @Difenbahija: Res imam srečo, da nisi moj šef.

  • Odgovori chef 9. 8. 2011 at 10:49

    @Difenbahija: Ja, si predstavljam, če kdo privleče v pisarno dogo. To sem naredil enkrat tudi jaz. Očitno sme predober kader, da bi mi prepovedovali take malenkosti, a?

  • Odgovori M. 9. 8. 2011 at 10:57

    Sprejmem in vračam opravičilo, očitno sva se res narobe razumeli. Skratka oprosti!

    Če je bilo mišljeno kot vprašanje in ne provokacija, ti lahko odgovorim le, da je to, da pes zavrača nagrado zato, ker misli s svojo glavo, morda samo tvoje videnje stvari. Pes je bitje nagonov in zdrav, normalen pes iz korektne vzreje (ali mešanček brez nekih strašnih vedenjskih motenj) bo hrano sprejel, saj mu njegov kod preživetja nalaga, da je hrano sprejeti dobro zanj. Če pes zavrača hrano, navadno pomeni, da je v stresu ali da ne ve, kaj sploh želimo. Da je torej naša komunikacija z njih nejasna. Psa motivirati za t. i. delo (da skupaj nekaj počnemo) je pa zelo kompleksna tema in se je ne da rešiti samo s klobaso v žepu. Je odsev tako prirojenega karakterja psa kot tega, kako se ujame s svojim človekom.

    Skratka, to so kompleksne teme in nikoli ne želim pametovati po netu, ker zaradi medija samega izpade preveč okleščeno. Kar lahko storim in se trudim, pa je, da lastniki psov začnejo svoje pse opazovati, si njihovo trmo ipd. flope ne razlagajo z nekakšno trmo psa ali razmišljanjem s svojo glavo ali kontriranjem nam, ampak da moramo kot vodniki vselej najprej pogledati pri sebi, kakšne informacije sploh dajemo in kakšna je naša komunikacija. Pri deli s psi je opazovanje vsaj 80 % dela; osebno sem tudi proti pasjim šolam, ker s psi živimo mi, ne inštruktorji. In ker so psi genetsko sprogramirani za sodelovanje s svojim človekom, jih lahko z malce empatije in opazovanjem in lastno glavo vzgojimo v super sopotnike ali delavce ali “samo” urbane pse.

  • Odgovori M. 9. 8. 2011 at 11:11

    @chef: Da ne bomo čisto zabluzili, samo še tole. Če te prav razumem, ti govoriš o šolski vaji “sem” ter o odpoklicu v vsakdanjem življenju. Šolske vaje sama ne učim psa pred dopolnjenim 1 letom starosti; ker ni nobene potrebe za kaj takega in ker je mnogo stvari bolj pomembnih – da mladičkove možgane maksimalno stimuliram k ponujanju vedenj, k inovativnosti, sodelovanju, veselju do biti z mano. Sedi in prostor nista naučeno vedenje, ker vsak pes to zna, namreč se usesti ali uležati. Mi to naravno vedenje samo oblikujemo, kar imamo s psom, ki rad sodeluje z nami in pozna celo kopico drugih vedenj, narejeno v manj kot tednu dni. Za izpit. Ampak izpitne teme učiti mladiča je tako kot v prvem razredu otroke učiti integrale ali odvode. Nekako nesmiselno … Prej jih naučiš osnovnih operacij in potem do kompleksnejših rešitev pridejo z razumevanjem, ne z dudlanjem na pamet.

    Odpoklic za vsakdanje potrebe je pa čisto nekaj drugega. Na poligonu ni nikoli prav dosti motenj in tisti sem ali odlaganje narediti je tamal problem; večji problem je psa priklicati iz igre z drugimi psi, ko zajaga srno ali zavoha drek. Ta odpoklic pa s šolskim sem nima prav dosti skupnega (razen na daleč podobne forme), ampak je odraz odnosa z vodnikom, kar šolski sem v osnovi niti ni (oziroma ni nujno). Psi, ki na poslušnosti lahko dosežejo zavidljivo število točk, nemalokrat v urbanem okolju pogrnejo na celi črti. Meni se je psica pred dnevi v zraku za 180 stopinj obrnila pred bambijem, na katerega smo naleteli v gozdu, ko sem jo poklicala k sebi. Pa ne zato, ker bi bil njen poligonski sem tako fantastičen, ampak ker ve, da je z mano večji žur kot laufanje za bambijem. Ampak zadaj sta pa 2 leti dnevnega dela s psom in gradnje odnosa; ne drilanja na poligonu.

    B-BH je za psa, ki rad sodeluje s svojim vodnikom, mala malca. Ne delaj s psom zaradi izpita, ampak zato, da bo tvoja fenomenalna, inovativna sopotnica vse svoje življenje. Da te bo razveseljevala s ponujanjem vsega, kar se jo da naučiti, ne samo z 98 točkami na izpitu.

  • Odgovori Difenbahija 9. 8. 2011 at 12:42

    “Ja, si predstavljam, če kdo privleče v pisarno dogo. To sem naredil enkrat tudi jaz. Očitno sme predober kader, da bi mi prepovedovali take malenkosti, a?”

    Ali pa enostavno pretežak, da bi se komu dalo razpravljati s tabo……..

    Btw, ne jemlji iz konteksta. Si predstavljaš VSE naštete živali, vključno z otroci? Dvomim.

  • Odgovori chef 9. 8. 2011 at 12:53

    @M: Seveda zaenkrat nimam višjih ciljev – psička mora na ukaz priti k vodniku, hoditi poleg in vedeti, kaj je “ne”. No, septembra greva v malo šolo.

    @Difenbahija: Ne, ne predstavljam si. Zakaj bi si? Ker si ti tečen šef? V pisarni je en pes, ki ga večino dneva nihče ne opazi in ne moti nikogar, še najmanj sodelavca.

    Pizda, en me prepričuje, da pes ne more biti v stanovanju, drugi, da ne more biti v pisarni … ja, je lahko, pri meni ja.

  • Odgovori ELA 9. 8. 2011 at 13:20

    M: Hvala za odgovor in sploh ni bilo zamere. Tvoj zadnji odgovor 35. pa me je še bolj fasciniral. Če si za nasvete dosegljiva še kako drugače oz. se s tem ukvarjaš, se priporočam.

  • Odgovori M. 9. 8. 2011 at 14:08

    @ela: Sem v svojo kratico (M. kot Maja) vtipkala link na svojo stran. Tam imaš nekje na dnu zapisan moj e-naslov; če lahko (in imam čas), vselej rada pomagam z odgovorom. S šolanjem psov se ukvarjam ljubiteljsko, delujem pa ne v našem okolju, ampak v tujini, kjer sem (Anglija) opravila tudi mednarodno veljavne izpite. Metodologija šolanja, ki jo uporabljam, je poznana sicer tudi v Sloveniji, vendar v izvedbah, ki so bolj ali manj popačenka osnovne “filozofije” šolanja. Ker se izogibam konfliktom, sem se raje delavno preselila v tujino in tam obiskujem seminarje ali sama učim, kadar je to časovno (in finančno) izvedljivo. Je pa delo s psi zunaj bistveno drugače kot v Sloveniji; gledano povprečno in za povprečnega uporabnika.

  • Odgovori chef 9. 8. 2011 at 14:23

    @M.: Tudi o teh razlikah bi lahko kaj napisala 🙂

  • Odgovori donnika 9. 8. 2011 at 15:10

    @M: tvoj odgovor 35 – HVALA HVALA HVALA HVALA in še tisočkrat hvala!
    Jaz sem z mojo bokserko šla v malo šolo, seveda po želji, da se skupaj veliko naučiva (je moj prvi pes, ki sem si ga želela celo življenje), v mali šoli sem pa dobila le veliko slabe volje, tako z moje strani kot s strani psice, ki ob koncu šole ni (po moje) hotela delati popolnoma nobene vaje več, ker so/smo ji ubili duha in voljo do učenja…dobila sem le besede inštruktorice..nimaš nobene avtoritete, pes vidi da te lahko okoli obrača, malo se vzemi v roke, ker boš imela veliko problemov…psici se je pa v očeh videlo kot da bi me prosila, pejva prosim stran od tukaj, tukaj mi ni všeč…in ob koncu šole sem res zadnje 2 tedna že mislila vse skupaj opustit…

    In Chef tudi jaz sem si želela priti vsaj do izpita B-BH, ampak vidim, da ne bom, ker mi ni všeč način učenja v šolah, ki se mi zdi, vsaj iz moje laične perspektive, za bokserja popolnoma neprimeren..kako boš prepičal mladiča bokserja pri 6-ih mesecih, da naredi vajo odlaganja in čaka 10 min pri miru?!!! Delala bom toliko, da bo tako kot je M napisala: “Ne delaj s psom zaradi izpita, ampak zato, da bo tvoja fenomenalna, inovativna sopotnica vse svoje življenje. Da te bo razveseljevala s ponujanjem vsega, kar se jo da naučiti, ne samo z 98 točkami na izpitu.”

    Res M hvala za vse tvoje besede…sem bila že popolnoma obupana, da sva midve edini primerek, ki nič ne znava in nimava nobenega odnosa…pa ga imava, ampak ne šolskega! In marsikaj znava in se vsakodnevno učiva 🙂

  • Odgovori M. 9. 8. 2011 at 15:27

    Huh, razlike so v uporabljenih metodologijah šolanja in programu šolanja. da ne bo nesporazumov – tudi v Sloveniji imamo kakšno super šolo in kakšnega super inštruktorja in kakšnega vrhunskega tekmovalca; ampak jaz govorim o povprečni šoli za povprečnega uporabnika.

    ad metodologija: Tisto, kar mene zanima, je izključno šolanje s pozitivno motivacijo. Jaz na svoji živali ne rabim sproščati svojega ega ali bildati svoje avtoritete. Tovrstna metodologija se je razvila med 2. svetovno vojno, ko so v ZDA šolali golobe za posebne vojaške misije; potem je bum doživela v 60. letih, ko so postali priljubljeni nastopi šolanih delfinov v akvarijih. Delfina z zatezno ovratnico pač ne moreš učiti. V tujini, pa niti ne samo v ZDA, Anglija in Nemčija sta super kreativno okolje, zdaj deluje t. i. četrta generacija klikerašev. Kar pomeni, da je zadaj nek metodološki razvoj, da so se dobre stvari razvijale in slabe opuščale. Da se je osnovno finto označevanja vedenj s t. i. klikerjem pač nadgradilo. V zavesti širše množice ljudi je šolanje nekaj prijaznega, pozitivnega. Pri nas smo do niti ne tako dolgo nazaj pse šolali na štrom (karikiram in pretiravam), za večino ljudi pa je simbol šolanega para militaristično postrojeni vodnik, ob katerem poklapano raca nemški ovčar. metodologija se je v zadnjih recimo dobrih 5 letih spremenila, ampak, hej, kaj pa je 5 let v primerjavi s 50 leti razvoja? Pri čemer šolanje kadra ne poteka sistematično v tej “novi”, pozitivni smeri, ampak je vse bolj ljubiteljsko ij stvar osebne higiene inštruktorja. Uradni programi v tej smeri sistematsko ne izobražujejo. Pa da ne bo kdo napak razumel, seveda se po šolah množično ne maltretira in ne tepe psov, sploh ne, ampak ni pa metodologija taka, kot jo najdeš že v kaki mali gorski pasji šoli kje v Avstriji.

    ad program šole: Pri nas večina društev deluje pod okvirom krovne kinološke organizacije. Ki ima, kot vsaka šola, pač nek cilj šolanja – narediti B-BH izpit. vsebina tega izpita je milo rečeno zastarela in neživljenjska, ustreza ljudem, ki bi naprej radi šolali poslušnost po tekmovalnih programih, eni Micki, ki bi rada šla s psom v Ljubljano na sladoled, ne da jo pri tem pes vleče čez mesto ali jo sramotiv kampu, pa tak program žal ne koristi kaj dosti. Kot tudi ne razvija vseh potencialov psa kot izjemno učečega se bitja, ampak ga programira v nek stroj na daljinca. Ne, hvala, jaz psa na daljinca ne rabim, tudi ne rabim s psom v blatu in dežju dve uri na teden marširati po poligonu. Moj pes živi z mano v stanovanju, kadar zunaj naliva, greva ven z marelo in četudi uživam v blatu, ne čutim potrebe, da me moj pes brezpogojno uboga sredi največjega dreka. Spet karikiram, da bi pokazala, da imam psa zato, ker mi je kot bitje izjemno fascinantno, ker občudujem, koliko vsega ga lahko naučim in ker se raznežim, ko vidim, kako pes uživa v učenju. Trikcev, ko ga učim, da mi prinese pločevinko iz hladilnika, ugasne luč ali pospravi svoje igračke v koš. Jaz imam psa za take stvari – za uživanje, kar zame osebno drekanje po poligonu pač ni. V tujini so iz mnogih tudi čisto formalnih razlogov programi šol bolj meni ustrezni, učilnice so pokrite športne dvorane in ne blaten poligon, tisto, kar dobim ven, je bolj pes, ki mene zanima.

    Upam, da sem približno odgovorila na tvoje vprašanje. Predvsem pa mi je veliko bolj pes, ki ga dobim ven po končanem šolanju kje zunaj (pes, ki je odprt, vesel, živahen, ki misli s svojo glavo in mu je cel žur biti z mano) kot po izkušnjah izpred niti ne toliko nazaj pri nas (pes, ki zna ležati na prostoru pol ure – ne rabim, ki zna hoditi x-dolžin na poligonu z mano-ne rabim, ki mirno prenese moje dretje fuj ali ne-ne rabim).

    Fusnota: pa ne pozabiti, da sem barvito opisovala zato, da se bolj dramatično bere ;-). Ni sve tako slabo pri nas, le drugače je od tistega, kar želim in dobim zunaj.

  • Odgovori chef 9. 8. 2011 at 15:33

    @donnika: Brez skrbi, nisi čudna: tudi meni se je pasja mala šola zagabila – iz popolnoma istih razlogov. Če takratna punca ne bi poznala tistih ljudi, bi jaz enemu od pametnjakovičev v faco povedal, kaj si mislim. Definitivno ne dovolim, da mi na način, kakršnega si opisala, pametuje nekdo, ki ga plačujem.

    Septembra greva v zasebno pasjo šolo z lastnimi programi (in manjšimi skupinami), potem bomo videli. Definitivno ne bom matral premladega psa – B-BH je zame samo izhodišče za nadaljnje delo 🙂 Seveda je tista koreografija totalna traparija, hehe.

    Mimogrede, če si kje v bližini LJ, bi enkrat lahko spoznali mrcine – seveda nekje, kjer je dovolj prostora, hehe.

    @M: Se mi je zdelo, ja. Hvala.

  • Odgovori donnika 9. 8. 2011 at 15:53

    M kako je odlično brati tvoje prispevke..ne spomnim se kdaj sem nazadnje kakšen tekst tako požirala in se vedno znova in znova vračala na iste stavke in jih še parkrat prebrala :)…užitek je prebrati nasvete nekoga, ki ti vse predstavi v drugačni luči in ti da veliko volje..zdaj komaj čakam, da pridem domov, vzamem mojo ljubezen in greva na travnik, da jo gledam kako teče po travi in skače kot srna in priteče k meni takoj, ko zažvižgam..ne pa da jo bom mučila z ukazom “sem” in se bo kot si rekla – pes na baterije – pritekla k meni, se usedla pred mojimi nogami in čakala na priboljšek, ko me bo pogledala v oči…

    @Chef: tudi jaz sem zdaj ubrala drugačno pot, sem se zmenila z enim sorodnikom po fantovi strani, ki je inštruktor, da se dobiva na zasebnih urah, ker rabim po tej mali šoli veliko motivacije in lepih besed, ker se mi je zagabilo učenje v šoli…

    Sem v bližini LJ, Kamnik :), tako da sem vedno za boksersko druženje! Tako da povej na kateri e-mail se ti javim al tel. številko in organiziramo norenje :)))

    Čeprav bo zdaj kdo rekel, da se psi ne smejo družit, dokler nimajo naučenega odpoklica in osnovnih vaj poslušnosti, ker je igra z drugim psom potem vedno bolj zanimiva kot igra s tabo…to poslušam odkar sem kupila psa in sem zadnjič na enem forumu spraševala, če je kdo z bokserji za druženje in so me napadli vsi ostali lastniki “izšolanih” psov…

    M kaj meniš ti o tem?

  • Odgovori ajda 9. 8. 2011 at 18:47

    Hvala bogu, da je lahko pes pri gospodarju tudi na delovnem mestu, da ni sam doma, morda zaprt v boksu ali pa prepuščen svoji razdiralnosti, ki kaj hitro privre na plan, ko je bokser sam in še ena pozitivna stvar, da je gospodar lahko miren in se posveti delu, ne pa da razmišlja, kaj vse je njegov pasji prijatelj postoril:) doma. Pozabila sem, koliko je stara psička, pa glede na bokserjevo odraščanje, gredo ti psi kasneje v pasjo šolo? No, morda je to bilo le slučaj, ko smo mi imeli bokserja in so nam tako svetovali (pri 8 mesecih), Frenčika je bila godna za malo šolo že pri 4 mesecih, čeprav ji vonj rokavice g. učiteljice ni bil povšeči in jo je šavsnila:), pa koreninice bolj vabljivo dišeče kot poslušati učiteljico:). Slike so pa zelo lepe in v košari je tako nedolžna in neubogljena, da je joj:).

  • Odgovori chef 9. 8. 2011 at 19:40

    @donnika: Haha, torej verjetno govoriva o isti pasji šoli, KD Kamnik 🙂 Tja sem s prvo bokserko hodil tudi jaz – ona sicer ni trpela, jaz sem pa mislil, da bom znorel. Zdaj iščem drugačno izkušnjo.

    Mail najdeš v zavihku “Kontakt” na vrhu strani: nergac.infovgmail.com Prejšnja bokserka je ostala v Kamniku, tako da lahko zberemo tri na kup.

    @ajda: Pippa je stara slabe 4 mesece in gre s septembrom v malo šolo.

  • Odgovori M. 9. 8. 2011 at 20:33

    @donnika: Tudi glede igre med pasjimi vrstniki ti ne bom dala enoznačnega odgovora, ker ga ni. Psi so zelooo različni in različno potrebujejo pasjo družbo; moj flatcoat je bil izjemno družaben pes in uradne pasje šole sem za vedno pustila ravno zato, ker so mi v treh precej priznanih KD-jih tumbali, da mora biti za mojega psa drug pes drevo, da ga mora skratka ignorirati in naj never ever ne dovolim nobene igre. In to za flatcoata, ki je ena najbolj družabnih in socialnih pasem, ki ga je odteganje drugim psom vidno ubijalo in zapiralo …

    Potem sem z branjem in samoizobraževanjem in predvsem z opazovanjem svojega psa spoznala, kakšna igra mu koristi, kakšna naj igra sploh bo, koliko igre, s kom igra ipd. Overall spoznanje je, da je najslabša igra med pasjimi mladiči, ker, naj dam prispodobo z otroki, hitro postane en sam nenadzorovan ravs in hopsanje gorpadol, iz katerega se mlad pes ne nauči nič pametnega. Vsaka izkušnja je za mladega psa namreč lekcija, pes se stalno (ampak res stalno) uči, zato moramo biti še kako previdni, kaj se uči – traparije ali pametne stvari. Sama sem vedno za igro svojega mladega psa s starejšim stabilnim psom, najraje iste pasme. Pri čemer lastnika poznam in igra psov ni namenjena klepetu lastnikov, ampak opazovanju psov, kaj počneta. Več kot dva psa je za neizkušenega lastnika prehitro totalni kaos, ki uide izpod nadzora. Z lastnikom drugega psa se vmes tudi pogovarjava, kaj vidiva, ter pravočasno in ustrezno posredujeva s prekinitvijo ali usmerjanjem igre. Mlad pes se tako nauči spoštovanja soigralca, kaj je ok in kaj pripelje do konca igre. Računati na to, da bo mlad pes imel odpoklic iz igre, je iluzorno, zato namesto neuspešnega klicanja psa grem psa navadno iskat, skupaj z drugim lastnikom, se nemoteče postavim vmes, pripnem psa, mu dam priboljške, počakam, da se lepo umiri, potem pa gremo dalje. Poskrbim, da je output srečanja dobra izkušnja, da se torej konča na pozitivno noto.

    Sama pri sebi moraš premisliti, kaj bi od pasje igre rada. Zdaj da imajo psi to pač radi, težko sklepamo, ker za večino psov pasja igra ni to, kot je igra za nas ljudi, ampak se v interakciji dogaja rangiranje, boj za pozicijo ipd. So pa seveda pasme in predstavniki pasem, ki pa dejansko uživajo v pojanju, da nekdo nekoga lovi; imam takega psa in mu to z veseljem dovolim početi s psi, ki jih poznam, za katere vem, da so super psi in da bo izkušnja, ki jo bo iz tega pes potegnil, pozitivna. Ne dovolim pa mu noreti s psi, ki bodo njegovo tekanje napačno razumeli in bodo nanj prej ali slej popizdili. Nikoli pa ne pustim, da se lovljenje zaradi utrujenosti sprevrže v teženje in zoprnarjenje, ampak psa precej prej privežem, počakam, da se umiri, ponavadi v klepetu z drugim lastnikom (psa sta pa medtem vsaksebi in dobivata priboljške za umirjenost in samokontrolo).

    Prosim, vzemi moja razmišljanja kot informacijo, ne kot sveto resnico, saj ne poznam ne tebe ne psa, soditi na pamet bi bilo pa čisto neprofesionalno. Jaz sem izrazito človek individualnega pristopa, ker smo ljudje in psi tako različni, da ene in svete resnice pač ni. Tule pa imaš dokaz, da igro med svojima psoma dovoljujem po mili volji v bistvu; še več, v tem neizmerno uživam, njuno igro snemam in se iz tega o psih v bistvu še največ naučim: http://www.youtube.com/watch?v=xZMZvIVTeDU&feature=channelvideotitle

    Uživaj v družbi svoje kužice in če se ti zdi, da ti nekdo svetuje nekaj, v kar ne verjameš, pojdi dalje, išči sama, uči se, opazuj psa. Ugotovila boš, da je na koncu največ vredna lastna glava in predvsem zlata srednja pot; ekstremi nikoli niso dobri in vse življenje se učimo. Ne pusti, da ti kdor koli pokvari užitke s psom; hkrati pa bodi toliko fer do sebe, da uvidiš tudi svoje napake in jih pravočasno popraviš. In da je v urbanem okolju tvoja dolžnost, da je tvoj pes nemoteč za okolico; pa četudi to pomeni, da je večino časa privezana – recimo.

  • Odgovori Morrigan N. 9. 8. 2011 at 22:06

    @M

    Tebe je pa zares užitek brati! Čeprav nimam kužka že kaki dve leti, me ta tematika (vzgoja & socializacija psa) še vedno močno zanima. Prav iz tvojega pisanja se čuti, da si zelo predana psom. Res si me navdušila in grem zdaj firbcat na tvojo spletno stran. You make me want to have a dog again. <3

  • Odgovori donnika 10. 8. 2011 at 10:28

    @M: še eno krasno branje :)!
    Predvsem stavek: “Računati na to, da bo mlad pes imel odpoklic iz igre, je iluzorno,…” Všeč mi je čist vse kar si mi napisala, požiram vsako besedo, študiram kako prav imaš, kako me je veliko ljudi ubilo s svojimi nasveti, da ustvarim psa, ki bo robot – ubogal na vsako mojo besedo, v resnici bo pa en žalosten kuža..kar bokser tudi slučajno ni..

    Odkar imam psa sem se veliko naučila, predvsem to, da moram še bolj razmišljati s svojo glavo, iskati načine učenja, ki nama odgovarjajo, ne pa slepo verjeti navodilom nekaterih ljudi, ki delajo točno po knjigi in se ne znajo prilagoditi posameznemu psu..kar moja psica rabi in to rabim tudi jaz, ker sem popolen laik v pasjem svetu in si prva, ki me je po dolgem času navdušila…Z veseljem prebiram tvoje prispevke na tvoji internetni strani! Vedno me je zanimala psihologija (včasih obžalujem, da sem jo dala šele kot tretjo možnost pri vpisu na faks :() in vidim, da je naš svet in pasji svet pa še kako psihološko povezan 🙂

  • Odgovori M. 10. 8. 2011 at 11:01

    Zdaj me pa že en mičken preveč hvalite, no ;-). Tisto, kar je mene v tujini najbolj spremenilo, je bila v osnovi drugačna paradigma učenja, tj. popolnoma drugačen pogled na svet učenja. Tule je en odličen filmček, ki razloži, zakaj je šolstvo povsod po svetu za en klinc: http://www.youtube.com/watch?v=zDZFcDGpL4U Filmček toplo priporočam v ogled! Da mdr. tudi rešitev – da naj bo učenje po meri učenca. In če vzamemo pasjega učenca, to pomeni, da ga moramo najprej odlično poznati, da lahko učni proces prilagodimo njemu.

    Na izpitih, ki sem jih sama opravljala, nikoli niso ocenjevali, kaj zna pes (kar se počne na izpitih pri nas), ampak so ocenjevali mene, kakšen učitelj svojemu psu sem, ali ga prvilno učim. To, kaj je naredil pes, ni bila poanta; namreč predmet izpita ni fascinirajoče vedenje psa, ampak fascinirajoči pristop vodnika k učenju. Ali psa razumem, ali se znam prilagoditi njegovim potrebam, ali sledim njegovemu ritmu učenja. Kajti če razumeš svojega psa in mu znaš pot do cilja, ki si si ga postavil, prilagoditi, je uspeh zagotovo zagotovljen. Moji psi nismo razvajeni histeriki, ampak prijetni in urbani sopotniki skozi življenje, ki uživajo tudi v prikazovanju vedenj, ki jih znajo (delamo namreč t. i. dogdance).

    Ravno zdaj se pripravljam za nek nadaljevalni nivo in včeraj sem v izpitni literaturi brala tole: “If the learner is a ‘want to do it my way’ character, then directed learning can be very stresful and often quite unsuccessful resulting in a hostile teacher-learner relatinship’. O tem me je po moje spraševala Ela, namreč kaj s psi, ki preveč mislijo s svojo glavo. Directed learning je način učenja, kjer psa vodiš in mu tumbaš, kaj naj naredi – mu kažeš s potegi za ovratnico ali dotiki z roko ipd. Pri undirected learning, kar je šolanje s klikerjem, pa omogočiš take pogoje učenja, da pes sam pride do tistega rezultata, ki ga želiš. Ker učenje prihaja iz psa samega (in mu ni vsiljeno od zunaj), so taka vedenja doživljenjska, zanesljiva, pes pa ima izjemno voljo do dela, ker je ponosen sam nase, kolk je on to vse fajn naumil. Psi radi razmišljajo in na nas kot dobrih učiteljih je, da jih usmerjamo, da razmišljajo v smer, ki jo mi želimo.

    Tako kot zame osebno ni potrebe, da gremo vsi ljudje skozi isti proces edukacije (ker eni z matematiko od ene stopnje dalje ne bodo imeli v lajfu kaj početi, drugi pa ne z risanjem, posiljuje pa se v procesu obveznega šolanja vse z vsem do iste stopnje), tako ni potrebe, da se vse pse fila z istimi vajami. Zdaj nek osnovni nivo, da ni anarhije in kaosa, seveda morajo doseči vsi, ampak načini pa morajo biti prilagojeni individualnim potrebam psa. Za to pa mora imeti inštruktor v pasji šoli veliko energije, potrpežljivosti in empatije – do psa in do človeka. Se mi zdi, da tega bolj manjka kot znanja. Filmček je krasen, ker mdr. razlaga tudi današnji fenomen hiperaktivnih in blabla otrok; bulšiting, to je samo cover za nek drug problem, ki je zadaj – preveč in napačna selekcija informacij; ni učenec kriv, ampak učitelj. In nikomur v življenju ne bom pustila, da mi bo rekel, da je moj pes neumen in neubogljiv kreten, ki me prinaša okoli in zajebava. To je za proces učenja popolnoma napačno izhodišče!

  • Odgovori donnika 10. 8. 2011 at 12:11

    ““If the learner is a ‘want to do it my way’ character, then directed learning can be very stresful and often quite unsuccessful resulting in a hostile teacher-learner relatinship’.”
    Tale stavek je popolnoma opisal mojo psičko in najine težave v mali šoli…ker na začetku, ko je bilo vse še bolj igra, je z veseljem delala, ko se je začel pritisk, to moraš delati tako, se mi zdi da je postala prav “trmasta”, se je obračala stran od mene, skakala, vlekla, postala je popolnoma nezainteresirana…in je res najino učenje postal en velik stres!

    Zaradi tvojega stavka: “In nikomur v življenju ne bom pustila, da mi bo rekel, da je moj pes neumen in neubogljiv kreten, ki me prinaša okoli in zajebava.”, se mi je šolanje v pasji šoli ZAGABILO, ker sem doživela prav to! In se strinjam, da je popolnoma napačno izhodišče! Tako za vodnika kot za psa…

    Ker vidim kako sama pogrunta določene stvari in ko jo potrdim, da sem nad njo navdušena, jih kar sama od sebe začne ponavljat…ker kot si rekla, je ponosna nase, da je kaj takega sama pogruntala :))..s tumbanjem moraš nujno to pa to naredit, nisva dosegle ničesar!

  • Odgovori rega rega 11. 8. 2011 at 12:01

    Nimam kaj drugega kot reči, da sem blazno uživala ob branju odgovorov od M., da mi je všeč da Pippa lahko “hodi v službo”, čeprav to kakšnim “rožam” tukaj ni všeč ;).

  • Odgovori Nergač » Pippa je stara 4 mesece 15. 8. 2011 at 18:01

    […] je dobro delo. Konec koncev sva ves čas skupaj tudi zdaj, ker imam to srečo, da je lahko z menoj v pisarni. Po drugi strani bi jo moral mogoče malo prej začeti navajat, da je sama doma . Tulit začne že […]

  • Odgovori Nergač » Just another day at the office #2 2. 2. 2013 at 18:01

    […] smo morali viset v pisarni. Zdaj to ne bi šlo več, ker je postala čuvajka in se razburja zaradi vsakega, ki ga ne pozna. […]

  • Komentiraj