K sorodnikom v Baranjo

Rutinska pot čez mejni prehod Petrovo Selo naju je vodila mimo Plitviških jezer in po znani poti mimo Karlovca v Ljubljano. Californio sem moral vrniti podjetju Porsche Slovenija. Končno slovo je bilo manj bridko od pričakovanega, kajti takoj, ko sem oddal modro lepotico, sem za dva tedna prevzel klasičen avtodom Roller Team Sirio. Seveda ni šlo vse tako gladko, kot sem si bil mislil. Preveč je bilo krame, nekih čudnih računov in avtorskih pogodb, poleg tega sem še nekaj pozabil in na pot nazaj na Balkan se nisva podala že po štirih urah, kot sem predvidel, ampak šele pod večer. Prvi cilj so bili Kneževi Vinogradi.

Verjetno nihče nima pojma, kje je to niti, če zapišem, da je vas v Baranji. Če povem, da je to v Slavoniji in da je najbližje mesto Osijek, si lahko predstavljate vsaj približno. In zakaj bi rinil tja nekdo, ki ga ne zanima ornitologija in torej ne gre v bližnji Kopački Rit? Tam imam daljne sorodnike, mati se je namreč rodila prav v Kneževih Vinogradih, kamor je pred mnogimi leti prišel praded, sicer doma iz Zamosta na desnem bregu Kolpe. Izučen za urarja se je iz urmoharskih krajev ob Kolpi podal v Kneževe Vinograde in tam odprl prvo – stacionarno – urarsko delavnico. Dedi je očetovo obrt nadaljeval, a ne prav dolgo v Baranji. Ponudila se mu je priložnost, da se po nasvetu prijatelja, starega Kajfeža, preseli v Ljubljano. Dedi je bil podjeten; družino z mojo mamo je z vlakom pripeljal s seboj in kmalu je že imel delavnico in skromno stanovanje. Tako sta bila v Ljubljani dva urarja: Kajfež v središču mesta in Grbac za Bežigradom, mislim, da najprej nekje okoli Linhartove, kasneje pa na Dunajski, kjer stric obrt (nasproti Bežigrajskega dvora) nadaljuje še danes, Dedi mu pa pogosto še pomaga, čeprav ima več kot 80 let.

Tja sva šla na blef. Nikogar nisem poznal, nikomur se nisem najavil, še z Dedijem se nisem imel časa pogovoriti. Čisti firbec mulca, ki mu pri 26 letih ni več vseeno za prednike. Do Kneževih Vinogradov naju je ločilo 450 kilometrov. Ko sva zavila z avtoceste, me je pokrajina v medli mesečevi svetlobi presenetila, širna polja in dolge obcestne vasi močno spominjajo na Prekmurje. Okoli dveh zjutraj sva že spala pred telovadnico. Ponoči je bila vas videti prav bedno. Zjutraj ni bilo nič drugače.

Moja ocena je sicer krivična, kajti cela vas je bila gradbišče, polagali so plinovod, tako da je bilo vse v razsulu. Brez težav sva našla Vinski podrum, Baranja je namreč vinorodna dežela.

Nasproti kleti je neugledno skladišče gradbenega materiala, kjer je nekoč stala hiša spoštovanega urarja Grbaca.

Oštarij je kar nekaj. Izbrala sva tisto, kjer se ni pretirano prašilo od gradbene mehanizacije. Tako obupne kave nisem pil že lep čas. Nekaj starejših postopačev sem povprašal, če poznajo Grbaca, a odgovora nisem dobil. Ko sva že skoraj odšla, sem poskusil še pri starejši, v črno odeti ženici. »Oprostite gospođo, ste li poznali Grbaca, koji je imao ovdje urarsku radionicu?« Debelo me je gledala, tako da sem jo moral spodbuditi. »Ja sam unuk od Bogomira, sin od Zlatice!« Devetdesetletnica me je gledala, kot da vidi duha. Teta Ljuba. Poznala jih je, dobra prijateljica je bila s pokojno Bako. Gledala me je s tistimi slabimi očmi kot privid in kar naprej ponavljala, da sem podoben Dediju. Tako kot je bila vesela ona, je bilo tudi meni toplo pri srcu.

Skoraj poskočnega koraka naju je odvedla k sorodnikom. Tudi Bobica je bil urar, a je ostal v Kneževih Vinogradih. Tudi med vojno. Kneževe Vinograde, ki so danes praktično na tromeji med Srbijo, Madžarsko in Hrvaško, so kmalu po hrvaški razglasitvi neodvisnosti okupirale srbske sile in vzpostavile oblast v Republiki Srpski Krajini. Verjetno vsi vemo, kaj se je dogajalo v Vukovarju, ki so ga Srbi sicer zavzeli z več težavami kot so mislili – potem, ko so v eni bliskoviti akciji pobili ducat hrvaških policistov, so kasneje v slabih treh mesecih mesto zravnali z zemljo in za vrhunec svoje velikosrbske blodnje zverinsko morili po vsem mestu tudi še potem, ko je dokončno padlo.

V Kneževih Vinogradih ni bilo bojev, a marsikdo je po okupaciji izginil. Bobica je vztrajal kljub vsakodnevnemu srbskemu terorju. Prebivalstvo v vaseh ob meji je bilo seveda dodobra premešano. Seveda niso bili vsi Srbi slabi in ti so ostali na tem ozemlju tudi po osvoboditvi. Mnogi pa so bili primitivci, kot jih srečaš malokje. Redno se je dogajalo, da je srbski sosed že navsezgodaj zvonil pri vhodnih vratih in Hrvate nadiral, kaj še počnejo tu, če se vendar ne mislijo odseliti. Iz njihovih lastnih domov! Mnogi so preprosto izginili, še več jih je pobegnilo. Bobica se je nekako izvlekel tudi z brezplačnimi popravili srbskih ur.

Obljubila sva, da se popoldne vrneva in se čez dan med kombajni podala čez prostrana sončnična …

… in požeta pšenična polja …

… skozi obcestne vasi pod naseljenimi dimniki. Zdaj je bilo že jasno, da je Slavonija del Panonske nižine. Zanimivo, da imajo po eni strani z vlakom ali avtom bliže do Murske Sobote kot do Ljubljane, po drugi strani pa ne poznajo bučnega olja.

V Vukovarju sva se srečala z Donavo. Na drugem bregu je Srbija. Zdaj so odnosi med narodoma tu menda kar v redu, čeprav mejni prehod nekaj deset kilometrov proti severu ne daje takšnega vtisa. Zanimivo, kako blizu živijo še pred kratkim smrtni sovražniki. Seveda je jasno, da to ne bi vzdržalo, če bi v vseh ljudeh zares tlelo sovraštvo.

Vukovar kaže razrušen obraz le še na nekaj mestih, sicer pa je mesto lepo obnovljeno, čeprav, kot vsa nova mesta, brez prave duše.

Pir sva uničila v oštariji The Best. Vukovarsko.

Da je bila primitivnim seljakom, ki so sesuvali Vukovar, kulturna dediščina pomembna približno toliko, kot slovenskim revolucionarnim silam po drugi svetovni vojni, je jasno, ko si ogledate, kaj je ostalo od dvorca Eltz.

Morala bi si ogledati še spominski park in muzej žrtev vojne, aa sva bila prelena, malo naju je pa tudi priganjala ura. Tudi v Osijeku sva imela čas le za ogled katedrale in vrhunsko pico na prijetno hladnem splavu nad Dravo. Dovolj je bilo za parkirno kazen. K sreči so kazni smešno nizke.

Vročina je bila cel dan neznosna, temperature so bile nad 35 stopinj Celzija, a menda je bilo v Srbiji še huje. Vremenskih pojavov sicer ne bi omenjal, ampak tu je bil zrak res neznosen. Hudo je bilo tudi, da se dopoldne nismo dobro razumeli in po tisti pici v Osijeku sva dobila v Kneževih Vinogradih še vrhunski narezek. Še pred mrakom smo se vendarle poslovili in končno sva, z vsaj dvanajsturno zamudo, a bogatejša za cel kup težkih in tudi prijetnih zgodb, vendarle krenila v Srbijo, prav v najbolj severno ležeče mesto, v Subotico.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori seamus 15. 9. 2009 at 9:52

    Una cerkev je prov smešna, tkole popačena. Če je sestavljena jo popravi 😉

  • Odgovori chef 15. 9. 2009 at 10:19

    10 mm. Z druge strani je bilo tako pasje nasprotno sonce, da sploh ni bilo šanse za fotko. Najraje itak ne bi objavil. V Fotošopu se mi pa ni dalo zajebavat.

  • Odgovori jonagold 15. 9. 2009 at 10:27

    Še en čefur s sorodniki od ne vem kod

  • Odgovori jonagold 15. 9. 2009 at 10:28

    Hrvati so lopovi in smrduhi

  • Odgovori mustang 15. 9. 2009 at 10:56

    Ti maš čist soliden talent za potopise, ampak dej se politke vzdrž komentert, ka pokvarš dobr vtis.

  • Odgovori Rado 15. 9. 2009 at 11:00

    Mustang.

    Podpišem!

  • Odgovori realni sektor 15. 9. 2009 at 11:25

    zanimivo … jonagold…. hrvati smrduhi.. talijani cigani.. madžari že od nekdaj cigani..avsrijci čuden folk.. edino mi božji narod…zanimivo da nimamo za sosede dance.. švede..nizozemce.. zanimivo zanimivo.. pa še tak balkanski jezik govorimo… najbolje bo da se preselimo.. pa jezik zamenjamo.. jasno če nas kdo mara za sosede..

  • Odgovori chef 15. 9. 2009 at 11:25

    @mustang in Rado: Torej bomo spet relativizirali pobijanje in bombardiranje? Neverjetno. Ne bi rad nivoja debate spravil na kregarijo med belimi in rdečimi, ampak če bi takole relativizirali še kolaboracijo, ne bi prav daleč prišli, anede.

  • Odgovori mustang 15. 9. 2009 at 16:24

    “Torej bomo spet relativizirali pobijanje in bombardiranje?” To si ti reku, ne jest. Kaj sem napisu jest, si pa še enkrat preber. Da razložim dodatno, če je tist gor presimpl: Preprosto se mi zdi, da potopis in politika nimata skupnih lastnosti, razen če jih pišeš prav s tem namenom. Ker se mizdi, da si ti na eni strani, (kar je normalno, večina ljudi je subjektivna in ne objektivna), kvariš doživetje branja potopisa.

  • Odgovori chef 15. 9. 2009 at 19:16

    Oprosti, tega pa res nisi rekel, samo bal sem se, da se bo spet razpasla kakšna trapasta debata.

    Ne vem pa od kje ti mnenje, da pišem o politiki. Pišem o zgodovinskih dejstvih in o situaciji kot so mi jo razložili domačini, ki so vse to doživeli. Potopis je poročanje o neznanih krajih in mislim, da v poročilo sodi tudi vse to. Osebno pa kot avtor potopisov vedno podajam doživeto zgodbo, sicer bi dobil navadno enciklopedično poročilo, ki ga ne bi bral nihče. Kaj je žanr potopisa, si lahko prebereš na wikipedii.

    Kje se konča zgodovina in začne politika je pa stvar posameznika.

  • Odgovori blitz 15. 9. 2009 at 20:56

    chef, sem vedel, da boš z enim odstavkom veter požel. Imaš srečo, da ne žanješ viharja, pri meni se je na nek skoraj tri leta star zapis še danes oglasil neki istina, haha.

    Sicer si mi pa zdaj še ljubši, če si sorodnik od mojega najnaj urarja. Enega redkih pravih urarjev, ki še kaj popravi in ne samo prodaja. Sem dokaj reden gost pri njem. Ker prisegam na precej kvalitetne ure, ki dolgo živijo, z vsako pridem vsaj enkrat baterijo zamenjat ali popravit pas. Nazadnje me je razveselil, ko se mi je zlomil štift na pasu (seveda navaden standardni štift ni pasal na moj pas) in se je potrudil, da je malo zimproviziral in popravil pas – vsi drugi urarji bi mi zagotovo takoj hoteli uturiti kak metalstik fantastik pas, ki itak ne bi pasal na uro.

    Edini problem je, da mi je vedno nerodno, ker tako malo računa. Skratka povej mu, da ima hvaležne stranke.

  • Odgovori mustang 15. 9. 2009 at 22:27

    No, sori, v tvojih komentarjih niso le zgodbice lokalcev, ampak tudi tvoje mnenje o določenih zadevah. Tko ka zadnč, ka si pisu o Bosni, kjer si pisal zelo odkrito subjektivno, oz. kot je nekdo komentiral, da si padu na CNN propagando. Nimam nč proti, deli kot ti paše, seveda. Ampak se mi zdi, da kvariš potopis. Moje mnenje je to le, seveda.

  • Odgovori chef 16. 9. 2009 at 7:08

    @mustang: No, ta je dobra. CNN propaganda! To me spominja na srbski film, ki sva ga pred kratkim gledala. Govoril je o snemanju filma med bombardiranjem Beograda in izvrstno pokazal srbsko: “ves svet je proti nam, le kaj smo jim napravili?” To je idiotizem, kot so ga sposobni samo v Srbiji (z vsem spoštovanjem do njih, ker so sicer fejst dečkoti, po drugi strani se pa tudi Slovenci ponašamo z idiotizmi različnih vrst).
    Skratka, fantje so 8 let klali po celi bivši Jugi (in bi še naprej), ko so jih upravičeno dobili po pički, so pa s prstom kazali na Nato.
    Isto je s pokoli v BiH, za kar so mi očitali subjektivnost pri podajanju mnenj (kakšna naj pa bodo drugače kot subjektivna ?!?) Sem pa iz svoje poti videl, da je tista hardcore Bosna prijetnejša od Republike srbske. Seveda mi je jasno, da niso bili edini klavci bosanski Srbi. V vojni pač ni vse črno-belo. Ve se pa, kdo je vse skupaj zakuhal. Če je na nekih ozemljih živelo večinoma srbsko prebivalstvo, je pa to pač smola in če se mislijo borit za svoje pravice, naj se borijo po kriterij človečnosti, ne pa z etničnim čiščenjem. Jasno, da se potem tudi muslimanom utrga in vrnejo z isto mero nazaj.

    Da mi nekdo očita CNN propagando je pa isto, kot če bi jaz njim očital srbsko, češ, seveda smo klali, če so nas pa nategnili. Ampak jaz rekla zob za zob ne podpiram. Še manj pa “zob zaradi osamosvojitve”. Pa da ne bo pomote: videl sem tudi, kaj se je zgodilo na Kosovem, kjer je pa spet tretji problem.

    @blitz: Urar je tisti, ki popravlja. Kdor samo prodaja, je pač prodajalec. Ne vem točnih podatkov, ampak je že res, da se danes v Sloveniji nihče več noče izučit za urarja. To seveda ni čudno, ker danes folk hodi v Turčijo in kupuje Rolexe, strokovnjaki se pa hvalijo z urami Swatch, češ, to je dobra firma. Potem imaš še cel kup ur modnih blagovnih znamk, za katere nikoli ne boš izvedel porekla mehanizma.
    Mu bom povedal. Da premalo računa, si pa kar mislim. Meni sploh noče.

  • Odgovori kruhinmleko 16. 9. 2009 at 7:35

    men je všeč.. zanimiv pa še izvem par dodatnih zgodbic o dogajanju doli 🙂

    kar se pa samga Vukovarja tiče, mojmu stricu se je utrgal, k so ga Hrvatje nazaj zavzemal. še sam sam pravi, da je bla cela vojna ena navadna svinarija..

  • Odgovori Vanja 16. 9. 2009 at 8:21

    Verjetno se staram, ker so se mi ob opisu kjer si srečal staro babico, ki je v tebi videla deda, zasolzile oči. Dobro napisano. Samo rada bi, če lahko, dodala tudi drugo stran. S tvojim “političnim pogledom” na Bosno sem se strinjala, samo dodala bi, da Mostar na primer, so v večini zrušile sile HVO..torej Hrvati. In da so Hrvati prav tako sodelovali v kosanju Bosne kot so Srbi, pa se še vedno samo Srbe obtožuje. Če greš na “hrvaško” ozemlje v Bosni, je med Hrvati in Bošnjaki ravno toliko trenj in napetosti kot med Bošnjaki in Srbi.
    drugače pa…sem bila v Pakoštanih takrat ko je počilo med Srbi in Hrvati (knin pa to)…sem tam spoznala neko poletno ljubav Nenada- Srba, ki je imel veliko problemov s Hrvati, so bili blazno nastrojeni proti njemu zaradi njegove srbskega porekla, tako,da se je odločil, da bo šel študirat v Beograd in ne v Zagreb, čeprav so šli vsi njegovi najboljši prijatelji Hrvati v Zagreb. Kasneje so njegovi družini v zrak dvignili hišo, njegova dva sta bila učitelja in se v politiko nista mešala, in tako je Nenad, če je ostal živ, verjetno odšel v Srbijo ali kakšno drugo tujo zemljo. Pa mi ej takrat govoril, ker sem jaz živela v Kanadi, da nikoli ne bi mogel živeti kje drugje, da ne more brez morja… To je pa druga plat medalje, ki jo vojna in konflikt vedno imata. Dejstvo je, da se je v vseh republikah začel hudi nacionalizem in če nisi pripadal večini, si se opravičeno počutil ogroženega. čeprav mi Slovenci na primer, ki smo bili za naše, torej za odcepitev, tega Srbom na primer nismo priznavali.
    Drugače pa, da me spet ne zanese v tiste vode, kjer ni konca debati, fenomenalne fotke.

  • Odgovori Fotr 16. 9. 2009 at 16:11

    Ubogi Balkan! Le omeniš ga, pa se že bliska.

  • Odgovori blitz 16. 9. 2009 at 16:50

    Joj, chefe, pa ja vem, kaj je urar. Ampak danes se tudi urarji večinoma levijo v trgovce, ker se popravila ur skoraj ne splačajo.

    No, tvoj stric sodi pri meni nekako v isto kategorijo, kamor je nekoč sodil Foto Holinsky – ampak tam so mladi že prevzeli vajeti v roke in najboljši fotografski salon spustili na nivo kakšne fotokabine v BTCju.

  • Odgovori mustang 16. 9. 2009 at 21:49

    No, pa maš zdej potopis. Ti, ki veš kdo je kej zakuhal in ki si videl kaj se je zgodilo na Kosmetu.

  • Odgovori Vanja 16. 9. 2009 at 22:51

    mustang, tvoje mnenje ne šteje, ti si očitno obremenjen.

  • Odgovori mustang 16. 9. 2009 at 23:23

    Ja Vanja, kdo si pa ti, da boš delil(a) očitne nalepke?

  • Odgovori Anonimno 17. 9. 2009 at 23:55

    [img]http://img41.imageshack.us/img41/2166/jakasom002.jpg[/img]

  • Odgovori sfra 21. 9. 2009 at 11:46

    Lep potopis…

  • Odgovori Tošo 29. 9. 2009 at 12:06

    Važno je, da hrvati niso delali zločinov…
    A si pozabil na Knin? Marino Selo? Pakračka poljano? Banija, Kordun, Lika, Dalmacija?

    Eh…

  • Odgovori Tošo 29. 9. 2009 at 12:12

    Sploh pa….Zahod je kriv (seveda v kombinaciji z maloumnimi ¨voditelji¨ vseh sprtih strani) za razpad bivše Juge.

  • Odgovori chef 29. 9. 2009 at 18:15

    @Tošo: Kakšne neumnosti so pa to? Kje sem pa pisal, da Hrvati niso počeli zločinov? Da je za razpad bivše juge kriv zahod, je pa sploh kapitalna neumnost! Kriv je kvečjemu za preveliko žrtev.

  • Odgovori Tošo 29. 9. 2009 at 19:03

    haha…Še enkrat si preberi ta svoj potopis. V kateri vrstici omenjaš zločine hrvatov nad srbi? Kakor sm ti že napisal in ti bom še enkrat ponovil: ZAHOD v kombinaciji z zakompleksanimi politiki, je uničil jugo. To so dejstva!

    CIA je imela velik vpliv na razplet dogotkov in to ne moreš zanikati.

  • Odgovori Rado 29. 9. 2009 at 19:15

    Chef,
    zahod da ni kriv za razpad Jugoslavije?
    Najbrž res ne. Imel je pa vsa orodja, da bi razpad lahko preprečil. Imel je vsa orodja, da bi lahko preprečil jugoslovansko morijo.

    Pa je v svoji udobnosti enačil vse jugoslovanske narode. Embargo za vse. Ker so Srbi imeli orožje nekdanje JLA, drugi pa nič, so jim bili na milost in nemilost prepuščeni. Ta enakost v ukrepih je bila v končni posledici velika prednost za Srbe.

    Zahod, da ni kriv? Pa ja. 🙁

  • Odgovori chef 29. 9. 2009 at 19:52

    @Rado: Verjetno se oba strinjava, da bi bilo izvrstno, če bi zahod s svojimi vzvodi preprečil slovensko osamosvojitev. Velikosrbska ideja je bila pač nekaj, kar bi nam gotovo prinesla blagor tudi v teh težkih časih.

    Pisat o tem prekletem Balkanu je res nadležno, ker se vedno najde nek Bosanec, Hrvat ali Srb, ki je tam izgubil žrtve ali je pa samo naduvan, tako kot Toše, ki ne razume, kdaj pišem o čem. Če pišem o Vukovarju, kamor so na lepem vkorakali Srbi in brez opozorila iz prve likvidirali dvanajst policistov, potem pa mesto zravnali z zemljo, pač ne bom omenjal hrvaških zločinov v drugih delih bivše juge.

    Ti čefurji, ki še 15 let kasneje ne znajo priznat, da so ga srali vsi narodi, ampak zločine norcev svojega naroda opravičujejo z zločini nasprotnikov, mi grejo res izjemno na kurec, ne glede na narodnost.

    Je pa jasno, da se bo neki skupini določenega naroda utrgalo, če bo nekdo pobijal njegove rojake. O tem je naredil dober film Tarantino.

  • Odgovori spominčica » internetni komentarji 7. 10. 2009 at 23:23

    […] in poskušali biti ne preveč žaljivi. Pa ni čisto tako, kajne? Kajti chef lahko naprimer napiše enkraten prispevek o svojih sorodnikih, pa se bo že v tretjem komentarju našel nekdo, ki mu bo povedal, da je čefur. Hmm. Ali pa twini […]

  • Odgovori Palma 5. 1. 2010 at 15:15

    Slavonija je zakon!

  • Odgovori Nergač » Po dvajsetih letih 28. 6. 2011 at 18:07

    […] niso doživeli. Slovenijo so napadli isti idioti, ki so kasneje zagrešili na stotine zločinov na Hrvaškem in v BiH. Zato se mi zdi še vedno neverjetno, da se okoli nas sprehajajo pezdeti tipa Gorazd […]

  • Odgovori Kavelj 22 » Arhiv Bloga » Urar + 20. 2. 2013 at 21:32

    […] nekaj leti je Chef v enem od zapisov omenil sorodnika, urarja Grbca, ki ima urarsko delavnico na Dunajski v Ljubljani. Kar prikupil se mi […]

  • Komentiraj