Kalabrijska vožnja: nesramni altruizem

Prometni anarhiji sem se nazadnje prepustil v Črni gori, kjer so pa vendarle napornejši kot v Kalabriji. Bistvena razlika je v tem, da so Italijani odlični vozniki, Črnogorci pa katastrofalni. Vseeno je bilo lepo dva tedna vozit nepripasan, hitro sem nehal uporabljat smernike, ker so v Črn gori enostavno nepotrebni – tako ali tako jih ne bi nihče upošteval. Malo teže sem se prilagodil prehitevanju. Da mercedes mojega letnika prehiteva v klanec navzgor tovornjak z le minimalno višjo hitrostjo in se pri tem sploh ne zmeni, da mu voziš nasproti, je v Črni gori normalen pojav. Še huje se je privadit na to, da nihče ne ugaša dolgih luči, in na udarne jame v kot rog temnih tunelih.

K sreči sem na cesti prilagodljiv. Po kalabrijski izkušnji sem celo privzel mnenje, da je prometna anarhija koristna, vkolikor jo udeleženci v prometu sprejmejo in se tudi držijo njenih (ne)zakonitosti. Catch, da v tej norišnici preživiš oziroma da ne popušiš v vsakem križišču, tiči v preprostem pravilu:

Nikoli, ampak res nikoli se ne drži prometnih pravil!

V kaj se podajam, sem vedel že pred potovanjem, a si nisem mislil, da bo tako hudo. Z atraktivno vožnjo sem se spoznal že drugi dan na obalni cesti med Cirello in Amanteo. Čeprav sem s svojimi kurirskimi izkušnjami zmuzne, sem najprej izpadel kot prestrašeni Nemec, ki mu reklo ordnung und disziplin pomeni vse na svetu. Do katarze je prišlo šele po dogodku s policisti. Sredi ceste me je grdo izsilila policijska Fiat Panda. Kalabrijci namreč zapeljejo na prednostno cesto kolikor je mogoče počasi, ne glede na promet, ki bi ga utegnili ovirati, kar je družbeno sprejeto ravnanje. Prestrašeno sem zavrl in se počasi peljal za njimi. Z 20 km/h sta pospešila na kakšnih 40 – 60 na cesti, kjer je bila omejitev sicer 90 km/h, a pasova je delila neprekinjena črta. Približno minuto sem bentil v prepričanju, da me zajebavajo. Potem me je prehitel avtomobil. Čez polno črto. Ob naslednji priložnosti je (v škarje) prehitel tudi policista, ki se mu je sicer uslužno umaknil ob rob široke ceste, kjer se lahko trije srečajo brez težav .

Ni minilo nekaj sekund, ko je isto storil naslednji. Tretjega sem uspel fotografirat:

???????? ????????

Ravno sem se opogumil, da bi prehitel še jaz, ko je postala črta dvojna. Slednjič se je policaj umaknil povsem desno, vklopil vse štiri smernike in me spustil predse.

Spreobrnenje! Zdaj sem se prepustil prometnemu toku, pravila sem kršil ves čas – rdeče luči, dvojne črte, neprednostne ceste, ovire na cesti, prehitevanje v škarje, overspeeding za dvakratnik dovoljene hitrosti, sekanje ovinkov čez vse meje dobrega okusa, prehitevanje v nepreglednih ovinkih, zavijanje čez dvojno črto, ustavljanje brez opozorila kar sredi ceste … kljub vsemu v celem tednu niti enkrat ni prišlo do kritične situacije.  Edina južnaška značilnost, ki se je nisem mogel privadit, je izsiljevanje prednosti. OK, izsiljeval sem kar naprej, ampak z odločnim pospeševanjem, ne pa z lenobnim motoviljenjem.

Sem ter tja sem se tudi prestrašil. V koloni smo po obalni cesti na skrajnem jugu vozili približno 120 do 130 km/h in ob tem ležerno prehitevali suhljate starčke ali joškate babure1 , ki so se v starih Pandah vozili ob robu ceste z dva- do štirikrat nižjo hitrostjo. V manjšem mestu se je cesta drastično zožila. Na obeh straneh so bili gosto parkirani avtomobili. Ne pločnikih je bilo vse sorte. Osemletni šolarji, potepuški psi, senilni starčki, bicikli in vespe in, jasno, vsi tisti, ki so izsiljevali prednost – ulica pa nekje v kategoriji ljubljanske Metelkove, samo bolj prometna. Hitrosti nismo zmanjšali niti za malenkost. Cela kolona. Slednjič sem se ustrašil, tudi Biba me je nahrulila, zato sem spustil plin. Že nekaj trenutkov kasneje je mimo padel nekdo od zadaj, seveda je skoraj čelno priletel v nasproti vozečega in se ravno še vrinil v nastalo luknjo pred menoj.

Brezkompromisno.

Situacij na cesti načeloma nisem reševal z zaviranjem. Kje pa. V tem primeru bi se vame zaleteli od zadaj! Plina v kritičnih primerih nisem spustil, kvečjemu nasprotno, pospešil sem, in le kratko potrobil, ne sitno, zgolj v opozorilo. Pri tem je pomembno vedeti, da se v Kalabriji nihče ne razburja. Izsiljevanje in divjanje je družbeno sprejeto, nikakor pa ne odklonsko. Deviantna je kvečjemu vožnja po predpisih. Kot je povedal Francoz Gerard, srečali smo se predzadnji dan (predstavljajte si Renéjev naglas iz ‘Allo, ‘Allo): “They are driving like crazy!” Ko to reče Francoz, je vse jasno.

Nihče se ni razburjal niti če sem cijazil niti če sem izsiljeval. Med vozniki vlada ena sama uslužnost. Kolikor so med vožnjo nesramno ignorantski, so po drugi strani prijazno altruistični. Zanimivo je, da v Italiji nikoli nismo obstali – razen, če sta se dva srečala in se sredi ceste pomenkovala iz oči v oči, kar traja nekaj minut, potem pa začno ostali udeleženci trobiti – , v Sloveniji pa stojimo kar naprej. Res je sicer, da smo kar naprej bremzali, a obstali nismo nikoli. Tam se enostavno oceni situacijo glede na vse dejavnike, ki vplivajo na tekočo vožnjo. Če je dvopasovnica dovolj široka – zakaj se na njej ne bi srečali trije (pa smo se enkrat tudi štirje!)? Če vozim bistveno hitreje proti stoječi oviri na moji strani ceste – zakaj ne bi še bolj pospešil, nasproti vozeči pa le rahlo zavrl in se bo prav lepo izšlo? Saj to vendar ni izsiljevanje!

In nenazadnje … zakaj ustavljati ob rdečih lučeh na – zelo redkih – semaforjih? Pravilo je pač, da tisti, ki imajo zeleno luč, preden vstopijo v križišče, previdno pogledajo na levo in na desno. Nikoli ne veš.

Vožnja je sicer naporna, a zanimiva, predvsem pa zahteva 100-odstotno koncentracijo. To je verjetno tudi razlog, da nesreč praktično ni. Pri nas je drugače. Ker vse štima razmeroma solidno, se neprevidno prepustimo ležernosti, kot da se ne more nič zgoditi, dokler seveda nasproti ne pripelje kreten.

Še najtežja je vrnitev domov. Stežka se pripravim, da ne bi izsiljeval mečkačev, ki se jim najprej nikamor ne mudi, ko morajo malo bremzat, pa totalno ven padejo, češ, jaz sem imel prednost, da se cijazim 40 km/h, je pa moja ustavna in državljanska pravica in problem moje lastne varnosti, ki se tebe ne tiče.

  1. Tako zelo joškate, da komaj dosežejo volan! []
Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori ani 15. 5. 2009 at 8:58

    Uf, se strinjam čist z vsem!!! Jaz tud uživam v vožnji po Italiji – vse teče in lahko si stokrat bolj sproščen kot pri nas – samo moraš se znat prepustit!

  • Odgovori teoo 15. 5. 2009 at 9:54

    texas, ni čudno, da jih vsako leto 8k umre na cestah

  • Odgovori chef 15. 5. 2009 at 11:06

    @Ani: Tako. Večina se sicer samo razburja, češ, kako pa vozijo, ampak vse je seveda stvar prilagodljivosti.

    Zanimivo je, kot piše Branko Gradišnik v potopisu s Sicilije – na Siciliji je opažal identične fenomene kot jaz v Kalabriji – , da je smrtnost na cestah najvišja v Benečiji in Emiliji Romani, dol pa razmeroma nizka. Kar verjamem, glede na to, da nesreče nismo videli – razen v Reggiu Calabria, kjer so policisti zaprli celo cesto in me usmerili lepo naokoli v enosmerno ulico. Brez pomislekov.

  • Odgovori Safet Ali-beg 15. 5. 2009 at 13:02

    Tudi meni je všeč ta italijanski način sožitja na cesti. Enostavno zapelješ z neprednostne na prednostno. Kot praviš, brezkompromisno. Na istega se spomnim skoraj vsako jutro, ko ob vključevanju na polno prednostno Zaloško ulico, pred mano stoji kakšen model in milostno čaka, da ga bo kdo pustil, oni na prednostni pa se premikajo 10-30 km na uro.

  • Odgovori Thor 15. 5. 2009 at 13:46

    Treba je samo dojet njihov način in se ga navadit čim bolj. Jaz sem bil predlani na Siciliji in popotovanje z avtomobilom je idealno za to, ker se proti jugu situacija vedno bolj kaže.. DO takrat, ko prispeš dol si že domač.. 🙂

    Na Korziki mi je bilo čisto drugače, ampak spet, ko po tistih ozkihovinkih dojameš zakaj najprej slišiš trobljo, potem pa nekdo na veš šus prileti skozi ovinek, je zadeva preprosta za naprej.. 🙂

  • Odgovori Alex van der Volk 15. 5. 2009 at 14:43

    Šefe, NE SERI! 🙂 Italijani odlični vozniki? Statistično dokazano najslabši v Evropi. In ja, govorimm iz lastnih izkušenj 🙂

    Še ena velika zanimivost “teronov”, torej južnih Italijanov pa je, da oni vozil dejansko ne popravljajo. Jih ne pa pika. Vdrt blatnik, odrsan odbijač, razbita luč. Who cares. Se jim enostavno ne bi splačalo, ker bi lahko bil avto že drugi dan spet udarjen. Hm, zanimivo bi se bilo vprašati od česa živijo kleparji in ličarji 🙂

  • Odgovori blitz 15. 5. 2009 at 17:10

    Najbrž se ne razburjajo niti, ko se malo zaletijo. Mene je to najbolj navdušilo – da je večina avtomobilov obtolčenih, pa jih aploh ne popravljajo. Rad verjamem, da se na jugu smrtno ponesreči manj ljudi kot na severu, najbrž malo vpliva na to tudi prometni kaos, saj na bolj prometnih cestah sploh ne moreš divjati.

    Sem se v neaplju tudi sam spraševal, zakaj imajo semaforje. Če sem namreč hotel prečkati cesto, so se vozniki ustavili, četudi sem imel rdečo – ko je bila za pešce zelena, pa ni bilo nikogar, ki bi cesto prečkal, so pa kar peljali.

    A smo spet tam, pri paketih namreč. Lahko se preseliš v Kalabrijo in boš vsak dan užival v njihovem prometu. Seveda pa tudi v njihovi brezposelnosti, zdravstvu, šolstvu in še čem.

    Aja, pa še tole o pretočnosti prometa – neizbežna realnost je, da je pretočnost česarkoli boljša, če se pretaka urejeno. Ne verjamem v tvojo razlago, da imajo boljšo pretočnost, ker ignorirajo predpise in tako izkoristijo vsak prost centimeter. Je pa res, da človek dobi tak vtis. A v resnici je bolj ali pa kar edino verjetno, da je pretočnost boljša, ker imajo manj gost promet. Prometni kaos namreč močno poveča občutek velike gostote prometa.

    Kar poglej italijanska mesta, kjer je zares veliko avtomobilov in kjer prav tako kršijo vse predpise – Rim ali Neapelj denimo – ob prometnih konicah je ena sama stoječa pločevina, ki niti najmanj ne daje vtisa pretočnosti.

    Podobno je v Indiji – človek ima vtis pretočnosti kljub neverjetni gneči – ko pa primerja število registriranih avtomobilov na število prebivalcev, pa vidi, da je neverjetna gneča le privid – gre za neverjeten kaos.

  • Odgovori Mašon 15. 5. 2009 at 19:54

    hehe, tole je skor tok izčrpen (in humoren) opis kot gradišnikov v ‘Strogo zaupno po Siciliji’… hudo 🙂
    kakorkoli, ne vem sicer kok in kje si parkiru, ampak če si opazu, tam so vsi avti v leru parkirani in se parkira kot z zaletavčki – če je premal placa mal butneš v sprednjega pa mal v zadnjega pa se plac nardi 🙂 nori so, ampak kot praviš, tam tko je in tko bo.

  • Odgovori Rado 15. 5. 2009 at 20:06

    Chefe,
    vidim da je bila ta pot zate prava katarza.
    Najbrž bi bilo za slehernega Slovenca zelo osvobojajoče, če bi si enkrat letno lahko privoščil takšno avanturo.

  • Odgovori chef 15. 5. 2009 at 20:42

    @Safet, če bi to naredil pri nas, bi voznik popenil.

    @Thor: Hupa tam ni namenjena razburjanju, ampak opozarjanju. Kar mi je nadvse všeč.

    @Alex: Novogoričanom pa res ne mislim verjet ničesar, kar pravijo o Lahih 😆 Dejstvo je, da če bi Slovenci vozili tako kot južni Italijani, bi bilo na cestah vsak dan 100 mrtvih. Potem se pa vrpašajva, kdo je dober voznik in kdo ne. Slovenske vozniške sposobnosti imam za skoraj najslabše v vsej Evropi, izključujoč seveda vzhod in Črno goro, kjer je res katastrofa.

    @blitz: Meni je v Italiji všeč tako promet kot tudi njihov način življenja in verjamem, da se to ne bi prav hitro spremenilo, tudi če bi tam žival. Drugače je seveda s korupcijo, ki se odraža povsod. Ampak to sploh ni tema tega zapisa.

    Kar se tiče teorij prometnega kaosa, se pa ne bi povsem strinjal in sicer izključno na primeru stila vožnje/izsiljevanja ob oviri na cesti. Medtem ko se v Sloveniji pravila, da če je ovira na moji strani, moram ustavit jaz, držim nadvse korektno in da totalno znorim, če me kakšen tepec izsili, se je v Italiji pokazalo obratno. Dejansko je res, da se v Sloveniji nekomu umaknem, tisti se pa tako počasi mimo pripelje, kot da bi me hotel zajebavat. Zadnjič sem čez zebro spustil enega pubertetnika, ki se je potem tako odvlekel, da bi ga bil najraje kar povozil.

    V Neaplju sicer nisem bil, sem se pa zapeljal skozi Pompeje, kar je pravzaprav eno in isto. To je res živa katastrofa in tam me je bilo dejansko nekoliko strah. Primer: pred nekim krožiščem sem cincal ogoče sekundo ali dve – ne da bi se ustavil, samo prepopasi sem vozil. Po levi me je prehitel eden, po desni dva. Tako dejansko nisem povzročil zastoja, ker so vse luknje hitro pošivali.

    Problem stoječega prometa v večjih mestih vidim predvsem v dejstvu, da so še iz časov, ko so se po ulicah vozile redke kočije. Kot primer si navedel Italijo in Indijo, češ, to so neurejene države. Je res.
    Ampak najhujši zastoj ever sem jaz doživel v New Yorku, kjer so vse avenije in ulice ne samo enosmerne, ampak tudi jako široke, število avtomobilov glede na prebivalce pa niti ne tako zelo veliko, saj se vsi vozijo z javnim prometom oziroma hodijo peš. In jasno, pravil se držijo kot pijanec plota.

    Prava neumnost se mi pa zdi računanje števila avtomobilov glede na število prebivalcev. Gostota poselitve na indijskih urbanih območjih je tako katastrofalno visoka, da je razmerje prebivalcev na avtomobil povsem nerelevantno.

    Kar se moje teorije tiče, pa seveda velja bolj za majhna mesteca – v velikih mestih, ki niso bila narejena za zdajšnjo prometno situacijo, pa pač ne pomaga nič. Še najmanj sistem toge vožnje po Ljubljani, kjer si tričetrt voznikov ne upa zapeljat globoko v križišče, s čimer podrejo celoten sistem pretočnosti. Da ne govorim o tepcih, ki zapirajo križišča, potem pa kar obtičijo. Se zgodi, ampak jaz v takem primeru vedno nekako zmutim, da naredim minimalno luknjo. Večina gleda samo naravnost.

    Sicer pa, bom še enkrat povedal: medtem ko si ti bolj German, sem jaz skoraj zagotovo bolj Roman, če se seveda lahko tako izrazim

    @Mašon: Naključje je hotelo, da sem Gradišnika bral ravno med Kalabrijo. Zato me je knjiga še bolj zabavala, kajti s tipom sva ugotavljala isto. Ko sem to pisal, sem se na vso moč trudil, da bi ohranil svojo pristnost. Ampak, glede na enaka občutja – tudi sicer sva si s tipom po mojem kar podobna, le da je on karakterno bistveno bolj flegma, vozniško pa po mojem precej nesposoben – pač nisem mogel napisat nekaj čisto svojega.
    Mislim, primer s policaji. Saj njemu se je zgodilo praktično isto, haha.

    @Rado: Absolutno, absolutno. Samo težko se je nazaj privadit. Ko prideš nazaj, je na lepem ogromno prostora za neumnosti, ke rvsi vozimo bistveno bolj narazen. Če tam nekdo mečka, je nekaj povsem običajnega, da voziš le 5 cm za njim, pa magar pet kilometrov skupaj.

    Z nekaj sreče se bom na takle način zabaval še med tritedenskim poletnim dopustom 🙂

  • Odgovori blitz 15. 5. 2009 at 21:30

    chefe, 😆 “Kar se moje teorije tiče, pa seveda velja bolj za majhna mesteca ” – ampak saj pri nas v majhnih mestih tudi ni zastojev, pa ne zapolnimo vsake luknje – ne moreš kalabrijskih majhnih mest primerjati z Ljubljano. Razen tega je najbrž v kalabrijskih malih mestecih brezposelnost tako velika, da sploh nimajo jutranjih in popoldanskih špic 😉 Pa brez heca, to sem doživel pred petimi leti v Lodzu – milijonsko mesto, ampak ko sem se ob osmih zjutraj peljal skozi središče mesta, so bile ceste popolnoma prazne, kot v Ljubljani ob polnoči. Lodz je bil namreč središče poljske tekstilne industrije in so po razpadu socializma praktično vsi ostali brez službe.

    Absolutno pa drži, da sem jaz bolj German, severnjak pač, štajermarkovec 😉 Zdaj sem se že za silo navadil na jugu, v Ljubljani, me je pa na začetku močvirniška razpuščenost še kako motila. Najhuje pa je bilo, ko sem prvič v Ljubljani naročil veliko pivo in dobil 3dl. 😉

  • Odgovori chef 15. 5. 2009 at 21:54

    Zdaj se pa res že na vsako figo po nepotrebnem obešaš, seveda ne da bi vedel, o čem sploh govorim. Pa da ne bova okolišila: govorim o priobalnih mestih kot so Siderno, Rocella, Melito di Porto Salvo, ki premorejo nekje med 15 in 20 tisoč prebivalci, kar je nekje dva do trikrat več kot jih ima, na primer, Vrhnika.

    Ker od Reggia Calabrie dalje avtoceste ni, temveč le široka dvopasovnica, ceste v hriboviti notranjosti so pa živ obup, poteka ves promet, od tovornega tranzitnega do neredkega, verjemi, da jim tako zelo slabo, da se ne bi mogli vozit v 15 let starih avtomobilih, ne gre, po tej eni jebeni cesti, ki vodi skozi vsa vrveča mesta, mislim, direkt skozi center. Verjemi, da se Italijani vozijo še bolj kot Slovenci.

    Je pa res, da imajo povsem drugačen ritem, ker je med siesto absolutno vse zaprto. Ampak glede na tvojo tezo o brezposelnosti si na primer predstavljajva, da se vsi, Vrhničani, Logatčani in Postojnčani, ki delajo v Ljubljani, podajo domov po stari cesti, seveda skozi vse vasi in mesta, ker avtoceste ni, druge alternative pa ne.

    Živa pizdarija, kajne. Manjša slovenska mesta sem vzel za primer zato, da ne boš rekel, kako da v Italiji itak nihče ne dela. Tretjina prebivalcev zagotovo dela in se vozi.

    No, pa da ne bova zdaj še v lokalpatriotske vode zavila, ker zdajle grem na veliko pivo ali dva (0,5 l). Tudi v Mariboru so mi že postregli 3 dl pod krinko velikega pira.

  • Odgovori daft 23. 5. 2009 at 19:28

    V Italiji je vožnja res “go with the flow”, ampak samo do trenutka, ko še poznaš cesto. Ko se izgubiš in gledaš kam, si v pzdi. Naenkrat si z vseh strani na tesno obkrožen z vozili vseh možnih konfiguracij, vsi trobijo kot nori, gestikulirajo, noben krac te ne bo spustil nikamor niti za centimeter, totalna ludnica, po parih sekundah si na robu živčnega zloma. 😉

  • Odgovori chef 23. 5. 2009 at 22:45

    Seveda te ne bodo spustili. Pohodiš gas in se vrineš.

  • Odgovori rogica 24. 5. 2009 at 10:03

    ja, pa a niste opazili parkiranja tam? Avto tesno do avta, bočno, niti cenitmeter fraj vmes…NE ZATEGUJTE ROČNE!tam se parkira tako, da ko gre en ven, malo butne sprednjega in malo zadnjega in če si zadnji in imaš ročno zategn jeno si v….Zato pa imajo toliko te
    h puntonov z plstiko in podobnih sranj, to je za v mesto in na šiht, doma v garaži pa je mečka ali audi….
    Še kar brihtni so

  • Odgovori Nergač » Rondo 6. 7. 2010 at 7:31

    […] Že pred leti sem ugotovil, da se je prometnemu toku najbolje prepustiti, kar seveda pomeni, da je način vožnje v Kalabriji povsem drugačen kot v Münchnu. Tomačevsko krožišče bi Francozi brez težav in brez nesreč […]

  • Odgovori Nergač » Stari borec 7. 1. 2011 at 18:01

    […] enostavno presenetil. Počasi se bomo morali odločiti, ali si želimo prometnega kaosa kot v južni Italiji ali nemškega reda. Mi smo nekje vmes, pa še po izročilu primitivci. var a2a_config = […]

  • Odgovori Nergač » Kozlovska meritev 4. 12. 2013 at 18:02

    […] balkansko se dobro prilagodim kaosu in hitro osvojim lokalne šege ignoriranja pravil, še posebej v prometu. Po skoraj dvotedenskem sproščanju v Tuniziji sem tako doma doživel manjši šok, pa ne zaradi […]

  • Komentiraj