Kalški greben čez Zvoh

Na Kalškem grebenu smo bili že pred dvema letoma, ko je Pippa šele začela resno hodit v hribe, zato si takrat zaradi strmega žleba pod Zvohom nisem upal čez Ježa. Tokrat smo sledili reklu lako ćemo mi in se edino lepo julijsko nedeljo zapeljali do planine Jezerca in čez Krvavec odpešačili Na Zvoh.

Kalški greben mi ni posebej ljub. Višina je že pravšnja, razgled na Grintovce odličen, toda vrh je neizrazit in doma se mi je že drugič zdelo, da nikjer nisem bil. Pot čez Krvavec je dolgočasna.

Po Zvohu sem se preganjal že z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi: z biciklom, smučmi (to je bilo grozno smešno), desko, motornimi sanmi in z avtom – še nikoli pa peš. Še zdaj ne morem verjet, da sme včasih gor prikolesaril in, če se ne motim, takrat še ni bilo tlakovcev. Z Zvoha se planinska pot spusti na greben, ki mu nekateri pravijo Jež, drugi pa Ježa.

Letos verjetno v gorah kar ne bo nehalo zeleneti.

Edini zahtevnejši del poti je kakšnih deset do dvajset metrov skoraj navpičnega grabna. Psico sva gor spravila za las, s srčnim utripom malo pod maksimalnim. Z manjšim psom bi še šel še enkrat, z mojo zverino pa ne več.

Nadaljuje se lagano sportski – zadaj Zvoh.

Iz kotline se je že vzdigovala vlaga.

Ko se pot vleče pod žgočim soncem, prihajajo na dan pokvarjenosti, kakršne bi težko na pamet prišle celo Larsu von Trierju in Georgu Lucasu, ko bi jima po flaši viskija popustile omejitve njune domišljije.

Kočna, Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca in Skuta, za njo pa Kranjska Rinka.

Storžič je blizu, Triglav se je pa komaj videl.

Z vrha sva pobegnila še zadnji čas, okoli pol desetih se je namreč iznenada pooblačilo in z razgledom je bilo konec. Vračala sva se čez Vrh Korena in Planino Koren.

Na Kriški planini me je nemalo presenetilo, da Viženčarjevi pripravljajo tudi masovnek, krasno planšarsko jed iz moke, jajc in kisle smetane, ki ogreje srce in zamasti žile, skupaj z žganci in ocvirki pa da energije, da je veselje. Tudi osebje je bilo skrajno simpatično, vzdušje pa mnogo bolj prijetno kot na do skrajnosti skomercializirani Veliki planini, kjer me ob koncu tedna poleti ne vidijo več.

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori NatasaP 30. 7. 2014 at 19:42

    Kako dolg je tisti del grebena (na tretji fotki), ki je ožji? Z leti sem pridobila nenormalen strah pred grebeni, kjer se nimaš na levi in desni za nič za prijet in nič ne kaže, da me bo minilo.
    Masovnek pa deluje kot nekaj, kar je treba poskusiti.

  • Odgovori Matej Zalar 30. 7. 2014 at 21:11

    Ni sile, mogoče nekajkrat po par korakov. Straha se pa itak najbolje znebiš tako, da se z njim soočiš, hehe. Ne bi ti pa priporočal Jalovca 🙂

  • Odgovori Rak stari 31. 7. 2014 at 10:55

    Matej, jaz te poti zelo dobro poznam, vsako leto izberem eno od teh mnogih možnih poti za svojo “božjo” planinsko romanje in fotografsko izživljanje.
    Iz svojih albumov na Picasi ti prilagam link ene od teh, ki ti jo skupaj s Pipo za jesenski čas toplo priporočam.

    https://picasaweb.google.com/105542164406791269945/PlaninskoPotepanjeZaKrvavcem

  • Odgovori Hribovc 31. 7. 2014 at 14:53

    Zadnjič sem šel v hribe, ker je bilo spodaj zelo vroče. Za cilj sem si zadal Kamniško sedlo, samo sem markacijo narobe razumel, tako da sem potem zlezel na Kokrško sedlo. Ampak zame je sedlo sedlo. Edino žal mi je bilo, da nisem šel še mimogrede na Grintovca, ki je kot kaže čisto blizu, kar bi bil moj prvi dvatisočak. Do sedaj je moj rekord vzpon na Nanos v osnovni šoli (tu ne štejem hribov, kjer prideš gor z gondolo).

    Se je pa čudil model v tisti koči ko sem mu omenil, da je v tej gostilni pivo pa nenormalno drago (laško če se prav spomnim 3,9 evra). Je bil kot kaže užaljen, ker nisem uporabil izraza “planinska koča”. Ampak zame je gostilna, tehnično gledano vsak objekt, kjer prodajajo pivo in ima šank.

    Resno razmišljam, da bi bil kalški greben moj naslednji (bolje rečeno prvi) zweitousender.

  • Odgovori SoleMio 31. 7. 2014 at 21:34

    Ma kaj sta psa nosila čez? Dobra sta, in Pippa, da toliko prehodi po visokogorju 🙂
    Jaz imam z mojim psom kar lekcijo za prihodnje. Definitivno bom v prihodnje izbrala psa, ki ga bom lažje nosila. Če imaš kakšnega majhnega do srednjega, ga lepo daš v ruzak in lahko še kakšno feratico greš. S temi orjaki ti pa preostane samo varstvo :/

  • Odgovori Matej Zalar 31. 7. 2014 at 22:07

    @Rak: Krasno! Samo da se izmuzneš iz zatohline, pa je svet lepši, ane?

    @Hribovc: Jaz mislim, da ne bi smel it sam gor – a ti zrihtamo Darjo?

    @SoleMio: Pippa je doslej zatrobila samo na Jalovcu (sicer ni šla do gor, ampak samo do bajte), ker je pritisnila prehuda vročina. Tukaj gor je šlo res komaj – da bi jo sam spravil čez, bi moral še malo potelovadit. K sreči je bil zraven Robocop 🙂

  • Odgovori Simon 2. 8. 2014 at 23:35

    Če ti je ta pot dolgačasna pa pojdi na Kalški greben čez Kokrško sedlo, seveda potem Pippo res doma pusti. Če si jo še čez tisti graben na grebenu Korena komaj spravil gor (btw. po mojem mnenju pes ni za tako pot) jo na tistem 15 metrskem na Kalškem grebenu sigurno ne bi. Še jaz sem sam malo cviknil tam oz. bi če ne bi imel kompleta. Ostalo so samo lažje zajle.

  • Odgovori Simon 2. 8. 2014 at 23:38

    Btw. s pippo bi se ježi lahko ognil če bi šel iz Kriške čez Planino Koren spodaj (pot morda za kake 20 min daljša) a brez problema za psa. Prišel bi isot na vrh Korena in nadaljeval na Kalškega!

  • Odgovori Matej Zalar 4. 8. 2014 at 9:48

    Kot sem napisal, smo se čez Planino Koren vračali. Katera pot je za psa primerna in katera ne, se pa najbolje odloči odgovoren lastnik psa. Tukaj je bilo res na meji. Ko sem šel na Kalško goro (iz Kokrskega sedla, je pa seveda počakala na sedlu.

  • Komentiraj