Karwendelrunde

Novinarske kolesarske vožnje so ponavadi lagodne, za moj okus še preveč lagodne. Zato sem krenil že ob petih zjutraj in dan v Innsbrucku izkoristil za samostojen izlet po okolici Srca Alp, kot Tirolci neskromno imenujejo ta, resnici na ljubo lep kraj. Škoda, da je prizorišče letošnjega svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu tako od rok. Na poti se mi je skoraj zmešalo. V garaži sem za 18 evrov na dan parkiral po več kot šestih urah vožnje.

Kolesarski turizem na Tirolskem

V neznanih krajih se takoj pojavi vprašanje: kam? Kolesarski turist se mora v Sloveniji večinoma zanašati na Stravo in podobne servise, ki so koristni in uporabni, a so omejeni na gole podatke in GPS-sled. Kdor gre kolesarit v Innsbruck, teh težav nima. Google po vpisu iskalnega gesla cycling innsbruck usmeri rekreacije željne na uradno spletno stran in naslednji klik že odpre interaktivno mapo, kjer so na enem mestu na voljo vse, res vse turistične in izletniške informacije za športnike vseh vrst. Tudi lokacije trgovin in pralnic koles ali polnilnic e-koles in podobne infrastrukture.

Med devetnajstimi turami za cestne kolesarje sem izbral 165-kilometrsko Karwendel, ki jo bom imenoval Karwendelrunde, ker se pač sliši bolj nemško. Le klik me je ločil od pridobitve opisa v PDF in do datoteke GPX. Doma sem jo naložil na testnega Garmina Edge 130 in se iz zatohle garaže elegantno odpeljal na izhodiščno točko.

Sliši se preprosto, a od te faze je Slovenija, ki se hvali kot kolesarjem in kolesarskim turistom prijazna dežela, oddaljena vsaj pet, realno pa kakšnih deset let. Glede odnosa do kolesarjev smo še bolj v zaostanku, a to je že druga zgodba, ki jo bom kdaj drugič opisal na konkretnem primeru nagovora kolesarjev in voznikov v eni in drugi deželi, ki sicer mejita druga na drugo, a sta si po mentaliteti ljudi tako zelo različni.

Dolina reke Inn

Skoraj kot na Pokljuki

Trasa obkroži gorsko verigo Karwendel in s Tirolske zavije tudi na Bavarsko. Začelo se je z ugodnim vetrom po dolini reke Inn in po slabi uri nadaljevalo z edinim resnim vzponom. Sedem kilometrov dolg in 9-odstoten klanec ni nedolžen, a tako je najbolje: hitro se vzpeti v trpečem slogu in že po eni uri očala z notranje strani zapacati z znojem. Zlezel sem na višino Pokljuke in tudi okolica je tam videti točno tako, samo da je cesta nekoliko boljša.

Spust v Leutaschtal

Še lepše je, ko se cesta spusti kakšnih sto metrov nižje v dolino Leutasch.

Leutaschtal

Tam me je malo zaskrbelo, da bom težko prišel do vode, avstrijski turizem pač cveti in kjer turizem cveti, ni nič brezplačno. A gostoljubje je doma tudi na Tirolskem in v vsaki vasi se je našel urejen izvir z izvrstno vodo. Vse je bilo v redu, temperatura optimalna, le pihalo je kot v kolesarskem peklu.

Bavarski del Karwendelrunde

Po okroglih dveh urah vožnje sem se spustil na Bavarsko. Mittenwald je skrajno kičast kraj, velik kot Slovenj Gradec, a bistveno bolj živahen.

Mittenwald

Nemci takšne kraje še vedno imenujejo Markt oziroma trg in tudi slikarije na fasadah pričajo kaj je bila nekoč glavna dejavnost danes predvsem turističnega mesta.

Fasada

Ob reki Isar sem del poti sledil precej razgibani kolesarski stezi, večinoma povsem ločeni od glavne ceste. Kasneje se zavije desno ob reki in po skoraj neprometni cesti, kjer pobirajo cestnino. Lepo, a tudi vlažno, malo prej je moralo deževati, in S-Works Tarmac je že zadobil patino cestne nesnage.

Reka Isar

A veselica je šele prihajala. To je postalo jasno pri akumulacijskem jezeru, ki mu ne znam imena niti izgovoriti niti napisati. Sylvensteinspeicher. Nazaj v Avstrijo vodi cesta vrh 44 metrov visokega in 180 metrov dolgega jezu. Fotografije nimam, ker me je preveč skrbela črnina med gorami, da bi razmišljal še o turizmu. Cesta se počasi vzpenja in najbolj se je ulilo na najvišji točki, dobrih 900 metrov visoko, kjer je bilo za kratke rokave kar neprijetnih 14 stopinj Celzija.

Tudi brez nafte gre

»Kein diesel für Sie, haha,« se je ob moji usodi pozabaval neki Švaba, ko sem na samopostrežni bencinski črpalki iskal vrečko za zaščito telefona, zadovoljiti pa sem se moral z edino še preostalo polivinilasto rokavico. Teren v tem delu poti ni tako všečen, izboljša se šele ob jezeru Achensee, kjer je po pol ure vožnje celo posijalo nekaj sonca. Tam očitno sploh ni deževalo, kajti cesta je bila suha. K sreči, saj sem se moral do doline Inna spustiti še za dobrih 400 metrov.

Medtem, ko so pred lokalnimi volitvami postale slovenske lokalne ceste eno samo gradbišče, so me s cestno zaporo presenetili tudi Tirolci. Vseeno sem se spustil tam dol, preskočil nekaj lukenj in razdrapanih odsekov, kar je bilo kar adrenalinsko, glede na to, da je klanec v Jenbach precej strm, aparature so pokazale naklon celo do 24 odstotkov.

Kot sem ugotovil v naslednjih dneh, bi se bilo precej bolj simpatično, a tudi bolj naporno, peljati pod gorami na severnem delu doline. Tudi če bi teren poznal, pa za takšno ekspedicijo nisem imel časa, zato sem se držal kolesarske steze – dokler nisem v Hallu na Tirolskem navigacijske napake skušal reševati po lastni pameti, tako da sem nazadnje kapitalno zgrešil pot in do Innsbrucka dobršen del vozil po precej širokih vpadnicah – a ne da bi mi vozniki trobili, kot se to dogaja v Republiki Sloveniji.

Ne podcenjuj kolesarjev … tudi oni so samo kolesarji

Vrnil sem se vsaj pol ure prepozno, moker in svinjski, potem pa mi je receptor še sporočil, da so nam večerjo prestavili – s sedme na šesto uro. Lačen kot pes sem torej že zamujal dvajset minut. So me pa vljudno počakali. Morda me ne bi, a nisem bil zadnji. Vsi trije hodi so vsebovali beluše – človek mora imeti maja rad germanski svet. In beluše.

Adlers Hotel je simpatičen, da ne rečem nobel. Kar s postelje sem si lahko ogledoval gore, ki sem jih obšel tudi s severne strani … in prha je bila sila uporabna, ko sem pod njo prav nič gosposko oprhal Specializeda. Mali kolesarski triki, ki bi jih lahko v kakih drugačnih okoliščinah označili za navaden primitivizem.

Innsbruck

Naslednji dan sem ugotovil, da sem naletel na najhitrejšo skupino novinarjev vseh časov. Letelo je do daske. Prevozili smo skoraj 90 kilometrov in nič manj kot 1500 metrov višinske razlike … deževalo je … in mraz je bilo … enkrat sem skoraj bruhal. Nikoli ne podcenjuj kolesarskih novinarjev. Tudi oni so samo kolesarji, ki se ne morejo zadržati že ob najmanjši provokaciji. A vseeno mi ni bilo žal sredine eskapade.

Trasa: InnsbruckZirlTelfsLeutaschMittenwaldWalgauVorderrissAchentalAchenkirhAchensee–Zagradec–Eben am AchenseeJenbachSchwazWattensHall in TirolInnsbruck
Razdalja: 162 km
Višinska razlika: 1400 m
Čas vožnje: 5 ur in 24 minut
Skupni čas: 5 ur in 58 minut
Maksimalna hitrost: 70,6 km/h
STRAVA

Graf Karwendel Zemljevid Karwendel

Prejšnja objava Naslednja objava

10 komentarjev

  • Odgovori Facko 30. 5. 2018 at 18:47

    Lepa tura. Smo bili v Leutaschu za zimske počitnice in je pokrajina prekrasna.

  • Odgovori EMA 30. 5. 2018 at 21:29

    Nemščina ni težka za izgovorjavo. Silvenstajnspajher. Drugi in tretji s v besedi se bereta kot š, ki mi ga telefon ne prime. Nemci imajo veliko sestavljenih besed, zato so le te zelo dolge.

  • Odgovori Matej Zalar 31. 5. 2018 at 8:37

    @Ema: No, saj nemško malo znam 🙂

  • Odgovori Boki 31. 5. 2018 at 9:46

    Se boš za jaufenpass in timmelsjoch in/ali Rettenbachgletscher enkrat oglasil?:)

  • Odgovori Boki 31. 5. 2018 at 9:47

    @emma: Res je, v primerjavi z nizozemščino pravi balzam!

  • Odgovori Anonimno 31. 5. 2018 at 15:17

    Boki, verjamem ti!

  • Odgovori EMA 31. 5. 2018 at 18:34

    Boki, tudi meni nizozemski jezik čudno zveni.

  • Odgovori Boki 31. 5. 2018 at 19:23

    @Matej: in pa, vidim, da si od Wallgaua do jezu sel po isti trasi kot jaz prejsnjo nedeljo:)

  • Odgovori Matej Zalar 31. 5. 2018 at 21:34

    @Boki: Vse to bomo prevozili, ampak po mojem se moram najprej nehati “poklicno” ukvarjati s to rekreacijo, da bom imel čas za take fore, haha. No, pa še to, da sva se vozila po istih cestah … veš da sem ves čas študiral, da bi te poklical in bi se nekje dobila, ampak sem bil potem našponan na minute, tako da bi bila samo nervozna, učinka pa ne bi bilo nobenega.

  • Odgovori Jani 1. 6. 2018 at 17:01

    Uuuhhmm..!?
    In tu spoznamo tudi bolj ‘čustvenega’ Mateja…
    OK… nisn kritičen..

  • Komentiraj