Kdor hoče, ta zmore

FIJET Akademija za mlade turistične novinarje ni samo uspela, ampak je presegla vsa moja pričakovanja. Kljub temu, da smo bili skupaj sedem dni (nekateri še dlje) in kljub blazno zgoščenemu programu, da nisem imel pravega časa niti za službo, kaj šele za blog. Program, predvsem doživljajski, je bil vrhunski, kot je lahko samo na Primorskem. Govorim o kulinariki. In seveda o … vinu. Na blog bom napisal kar precej zgodbic o našem druženju, a bistvo je, da smo se imeli blazno v redu, da smo držali skupaj in da smo verjetno ne samo velik potencial, ampak bomo nekoč res odlični turistični novinarji.

Turistično novinarstvo je kondicijsko precej zahtevna panoga, sploh v vinorodnem okolišu. Zvečer smo često podaljševali do poznih nočnih ur in sem ter tja kakšno flašo odprli tudi v sobi. Krasne stvari. Ampak ponoči sem spal samo tri do pet ur. Zadnjo noč, po slovesnem zaključku in malo manj slovesni žurki na Prazniku cvetja, vina in oljčnega olja v Izoli, sem se v hotel vrnil šele ob pol treh, zaspal ob treh in se ob ptičjem žvrgolenju zbudil petnajst do šestih zjutraj – brez budilke. Ob 6.30 sem že brzel v Kamnik, pobral Teoota in Jano, s postankom v Gostilni Grof (jajca s šunko) smo bili malo čez devet že v Mozirju.

Misija?

Mali maraton Mozirja.

Še sam ne vem, zakaj so mi podarili štartnino, ampak zaradi tega sem se čutil obvezanega, da grem laufat. Ker sem si zvil gleženj in bolj malo tekel, sem k sreči izbral 11-kilometrsko traso. V zadnjem tednu dni se naredil narobe popolnoma vse. Preveč sem jedel, absolutno preveč pil, premalo spal, tekel sem samo v nedeljo, pa še to ne več kot dvajset minut. Zadnjo noč pred startom smo uničili precej malvazije, je pa res, da sem pojedel tudi porcijo pašte.

Ob vsem tem terorju nad lastnim telesom sem pričakoval, da bo uspeh že čas pod eno uro. Že ko sva se segrevala, me je vse minilo, ampak po startu se mi je zdel tempo najprej blazno počasen. Ko sem si mislil, da smo verjetno že na tretjini, sem šele zagledal tablo “2 km”. Od petega kilometra je šlo samo na slabše. Najprej me je prehitel otrok. Potem nekaj žensk. Starček. Po osmih kilometrih sem se začel spraševati, ali so table postavljene na začetem ali na končanem kilometru. V devetem kilometru mi je zmanjkalo vseh metkov. V zadnjem kilometru so vsi finiširali, jaz sem lagodno tekel proti cilju. Tam sem bil še sam presenečen, da je ura pokazala manj kot 50.00. Točnega časa ne vem, ker sem preveč megleno videl. Tekel sem brez ure. Kot v starih časih.

Naslednji teden predvidevam temeljito razčiščevanje telesa.

Problem je samo v tem, da imam rojstni dan.

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori Damijan 4. 6. 2011 at 18:25

    Bolje, da je bilo tako Chef. Ce bi se pripravlajal po protokolu potem bi stoparice na cilju, kar pokale.
    Odlicen cas glede na okoliscine!

  • Odgovori chef 4. 6. 2011 at 21:30

    Hehe, zdaj vidim. Odlično 26. mesto – 49.58.

  • Odgovori miha 4. 6. 2011 at 22:45

    eh pod 50…pravi športnik 🙂 še mal pa te bom lahko povabil na kajak…

  • Odgovori Delno prebujeni 4. 6. 2011 at 23:28

    Čestitke Chef.

  • Odgovori Mario Mann 6. 6. 2011 at 8:32

    Haha, tebe je tako zabavno brati. Najprej se bere, kot da si ne vem kako ubogi, potem se pa izkaže, da spet pretiravaš na polno. 50 minut za 11km je za nekatere izmed nas znanstvena fantastika. Ah, kaj to, 11km brez kolapsa je znanstvena fantastika, in to ne glede na čas. 😆

  • Odgovori chef 6. 6. 2011 at 11:11

    Ti sploh ne veš, kako sem trpel! V celem tednu nisem spal več kot pet ur na noč, pa še vso tisto vino – ampak vse bi bilo še kul, če bi se vsaj v petek zadrževal.

  • Odgovori Mario Mann 7. 6. 2011 at 10:30

    V vsakem primeru, dober si! 🙂

  • Odgovori chef 10. 8. 2011 at 0:45

    Noro, zdaj sem se spomnil, da sem imel med tem tudi borelijo 😆

  • Odgovori Nergač » 36:36 26. 3. 2012 at 18:02

    […] V soboto sva šla v Maribor pogledat Dejana Zavca, tako da sva bila doma šele ob enih zjutraj. Preden sem pojedel pašto in sva dejansko zaspala, je bila ura že več kot tri zjutraj, pa priračunajte še premik ure in ugotovite, da sem spal samo tri ure. Tipično. Vedno moram nekaj zasrat, da potem bolj trpim. […]

  • Komentiraj