Klasično v Davčo

Fant me je nazadnje umoril. Strah požene v kosti že s strašljivo pojavo. Vitek je kot šiba, rjav kot Brazilec in na nogah ima izbokline, ki sploh niso videti preveč zdravo, dajo pa vedeti, da so posledica garanja in asketskega življenja. Takrat sem se komaj privlekel do doma in za nameček nadrl žensko, da naj bo vendar malo bolj samoiniciativna in naj kaj skuha. Takrat sem šel po pico. Sam.

V naslednjih tednih se mi je zaradi takih ali drugačnih obveznosti uspelo skupnim vožnjam s tem norcem izogniti, v nedeljo pa me je dobil brez izgovora. Ampak tokrat sem nastopil s klasično gonilko. Poglejte to eleganco!

Resnici na ljubo je treba priznati, da je klasika predpogoj za dober videz specialke. Težava je v tem, da skoraj nihče ni dovolj dober, da bi to lahko obračal. Jaz sem bil dober kolesar nekje do leta 2008 ali 2009, odtlej pa sem take prenose gledal samo še po televiziji. In potem mi pri SportR med noge vtaknejo Orbeo Orco OMR s karbonskimi feltnami in grupo Dura-Ace Di2. Spet se mi je odprl svet resnega kolesarstva, v katerem ni treba kar naprej premetavati verige z male šajbe na veliko in obratno, kar me še bolj jezi na kompaktni gonilki, takoj, ko imam v nogah tistih tisoč kilometrov.

Seveda pa klasika ne odpušča, a klanci, kakršen je na Šentjošt, niso problematični. Menda sva gor obračala 320 vatov, kar seveda ni najlažji prenos, sem pa prepričan, da bi šel z manjšim zobnikom počasneje – ker bi pač lahko šel počasneje.

Škoda, da nisem fotografiral izboljšave na napajališču pri šentjoškem britofu. Podlaga je zdaj asfaltna in končno lahko to krasno vas proglasimo za kolesarjem prijazno. Manjkajo samo še tisti kolesarski štenderji, ampak potem bi se verjetno kolesarji pri pokopališču zadrževali predolgo.

Čeprav bi se lahko s Smrečja spustila naravnost v Žiri, sva nadaljevala do Rovt.

Potem sem prišel do najpomembnejše ugotovitve tega meseca: spust iz Rovt v Žiri je vrhunski. Vrnil se bom po zaključku obnovitvenih cestnih del. No, o tej pošasti sem pisal v uvodu …

Do Hotavelj je vse jasno, potem sva zavila levo, kjer se začne cesta zlagoma napenjati po simpatični dolini proti smučišču Cerkno. V primerjavi z vodnim virom pod kapelo Matere Božje med Hotavljami in Leskovico je tista pipa na šentjoškem pokopališču nič drugega kot samo … pipa z vodo, ki ima okus po mrličih. To postajališče je okrašeno s cvetjem, ima klop in umetelno kovana stojala za pet koles. Greh bi bil, če se ne bi ustavila.

Malo naprej sem si že zaželel kompaktne zobnike. Razgledi so izvrstni, a cesta je s te strani okrutna. Fotografij s tega odseka ni, preveč sem imel dela s samim seboj. Se pa pod vrhom klanec nekajkrat poravna, cesta se celo malo spusti, a se po drugi strani tudi kar ne neha in ne neha.

Skozi Davčo sem si želel kolesariti že lep čas, a je vedno prišlo nekaj vmes. Škoda. Doživel sem čisto kolesarsko poezijo. V takih primerih nikoli ne vem ali bi raje kratek čas užival v hitrosti ali dalj časa v panoramskem tempu, a skoraj vedno izberem prvo možnost, kar morda dokazuje, da sem vseeno najprej športnik in šele potem uživač. Kakorkoli, če v tistih poplavah ceste ne bi odneslo, bi bila cesta verjetno enako razbita kot pod Črnim vrhom. Za napredek se mora tukaj vedno zgoditi katastrofa.

Lažja pot iz Železnikov odpelje v Škofjo Loko, ampak sledila sva prvotnemu načrtu in po malo daljšem postanku za kokakolo zagrizla v Dražgoše.

Potem se nisva spustila v Besnico, ampak sva šla še na Jamnik, odondod pa v Kropo. Kje so časi, ko nihče ni vedel za cerkev na Jamniku? Daleč. Zdaj na ta skrivni kotiček rine vse živo. Temu se reče turistični razvoj. To je preusmerjanje turističnih tokov na manj znane lokacije. Ki postanejo preveč znane. In pride lahko še več turistov, ki se jim jebe za zeleno Slovenijo in gor rinejo z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi.

Večji del opisane poti je čudovit za kolesarjenje, prometa je relativno malo, od Podbrezja do Ljubljane pa lahko človeka tudi pobere od dolgčasa, ampak tako je pri tej rekreaciji. Na koncu vedno trpiš. In ker hočeš priti domov čim prej, trpiš še bolj. Tokrat sem tistih dobrih 150 kilometrov vzdržal brez posebnih kritičnih stanj, čeprav sploh ni šlo počasi. K sreči sva bila oba približno enako pečena, ker je on prejšnji dan delal intervale na maksimalnih obremenitvah, jaz pa sem Lisico peljal na torte. Je pa tudi res, da mu je števec konec dneva pokazal kakšnih 50 ali 60 kilometrov več.

Pojedel sem kosilo za dve osebi – na krožniku se je znašlo za dobrih 900 gramov materiala: purana, krompirja in kaponate.

Trasa: Ljubljana–Dobrova–Horjul–Šentjošt–Smrečje–Rovte–Žiri–Hotavlje–Leskovica–Črni vrh–Davča–Zali Log–Železniki–Dražgoše–Kropa–Podbrezje–Naklo–Kranj–Medvode–Ljubljana
Razdalja: 154 km
Višinska razlika: 2200 m
Maksimalna hitrost: 78,9 km/h

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Uroš 21. 8. 2017 at 14:38

    Ja, so lepi konci. Pred časom sem bil na Šentjoštu z avtomobilom, včeraj pa s kolesom. Res ne vem, zakaj nisem večkrat na kolesu…

  • Odgovori Cita 21. 8. 2017 at 20:18

    Šparaj jajčka. Baje je bicikel smrt za plodnost.
    Mal heca, da ne bo vse tak resno.

  • Odgovori Kr ena 21. 8. 2017 at 22:03

    Verjamem, da za vas kolesarje imena krajev niso tako pomembna, a vseeno…” V primerjavi z vodnim virom pod kapelo Matere Božje med Hotavljami in Leskovico…” to “med Hotavljami in Leskovico” je Kopačnica:) Želim vam še veliko kolesarskih izletov tudi skozi Kopačnico in postankov pri kapelici, ki je ni lepše daleč naokoli:)

  • Odgovori Matej Zalar 22. 8. 2017 at 6:59

    Daleč od tega, da se mi imena krajev ne bi zdela pomembna. Hvala.

  • Komentiraj