Kolesarjenje v ZDA: 75 milj pristne Amerike

Mountain Creek ni take vrste smučišče in bajk park, da bi se tja splačalo leteti čez pol sveta, kaj šele, da bi šli tja kolesarit s cestnim kolesom. Ampak če je človek že tam in če je slučajno na voljo ogromna testna flota Specializedov, se splača poskusiti. Kolesarjenje v ZDA? Ni slabo.

Kolesarjenje v ZDA

Foto: Alex Quesada

Mednarodni vlak. Tudi z Nemci in Francozi.

Za zadnji dan druženja z novimi S-Works Tarmaci so nam obljubili 75 milj dolgo vožnjo. Organizator, pozno zvečer še ni imel pojma kam bomo šli, a me je potolažil, da se bo kasneje pozanimal na Stravi. Simpatično. Prepričan sem bil, da se bomo izgubljali. Zjutraj me je presenetila ogromna grupa, skoraj kot na Rundi v najboljših časih. Samo da je šlo odločno počasneje. Tempo sta popravila šele gospoda na fotografiji. Mednarodni vlak z nemško-francosko lokomotivo.

Grupa

Foto: Alex Quesada

Peklensko vročino prejšnjih dni je zatrla orkanska večerna nevihta in zjutraj je bilo komaj za kratke rokave.

Kmetija

Foto: Alex Quesada

Asfalt je grob, a dobro prime in verjetno tudi dobro brusi gumo. Na ozkih cestah je prometa malo, na prometnejših pa je odstavni pas tako širok, da se lahko po njem peljejo vštric tudi po štirje.

Cesta

V Evropi se ne zgodi, da bi na 120 kilometrov dolgem krogu našteli le pet različnih krajev. Vsaka skupina hiš je svoja vas, tu pa so mesteca razsuta daleč naokoli. Presenetila pa me je raznolika pokrajina. Zdaj kolesariš po gričevju, potem deset kilometrov čez polja in na lepem trasa zavije na gozdno cesto, kjer deset, petnajst minut ne srečaš žive duše. No, pot nam je v tem gozdu prekrižala veverica, velika kot kunec. V Ameriki so še veverice večje.

Gozd

Foto: Alex Quesada

Klanci so kratki, a jih ni malo.

Klanec

Foto: Alex Quesada

Tudi ta trasa je vključevala nekaj kilometrov makadama, a za dober denar, torej za kakih deset jurjev, se človek čisto udobno pelje tudi po taki podlagi. Mož na levi je iz Kolumbije in čez par ur nas je naučil kako se pije tekilo. Končalo se je s težkimi posledicami. Mimogrede: ne pijte pretirano pred čezoceanskim letom.

Gravel

Foto: Alex Quesada

Dave Gravel

Sredi ameriških zakotij me je najbolj skrbelo kje bomo dobili korektno kavo. A kolovodja, ki še prejšnji dan ni imel pojma kam bomo šli, je med potjo izvohal, da le nekaj kilometrov spoti nekdo obvlada kavomat. Z levega brega reke Delaware smo zatorej skrenili na desnega in se iz New Jerseyja preselili v zvezno državo Pennsylvania.

Delaware River

Milton je še kar zanikrno industrijsko mestece z okoli 7.000 prebivalci, torej toliko, kot Krško.

Milton

Dvomim, da boste kdaj zašli v te čudne konce, ampak če boste, priporočam Frisky Goat Coffehouse. Izkazali so se s tako rekoč briljantnim espressom in z izvrstnimi kolački.

Frisky Goat Coffehouse

Našitek

Dobili pa smo tudi novega prijatelja. Dave Gravel. Našitki povedo vse. Vietnam Vet – Don’t let the grey hair fool you. We can still kick ass. Član kluba Patriot Guard Riders (Standing fot Those Who Stood for US). Če niste bili v Vietnamu, zaprite gobec. Neverjetno se mu je zdelo, da imamo v nogah že skoraj 40 milj in da jih imamo prav toliko še pred seboj. Še bolj ga je sezula informacija, da prihajamo iz več kot desetih različnih držav. Počaščen ob mednarodnem obisku, je dokazal, da zna vse jezike, zataknilo se mu je samo pri slovenščini.

Dave Gravel

Izjemen možakar. Seveda oborožen, kot se spodobi za človeka, ki je pripravljen na vse.

Pogovor

Foto: Alex Quesada

Če komu, bi otroke zaupal v varstvo njemu.

Kolesarski paradiž

In potem nazaj v New Jersey. Po mostu čez reko Delaware sploh ne bi smeli kolesariti, a ni bilo boljše alternative, kolesarji pa radi cestno prometne predpise prilagajamo svojim kapricam povsod po svetu. Za to imamo moralno pravico, ker smo bolj moralni od voznikov avtomobilov.

Most čez reko Delaware

Na takih spustih hitro leti blizu 90 kilometrov na uro.

Spust

Foto: Alex Quesada

Kasneje smo zavili na precej zanemarjeno, a široko cesto, ki naj bi se čez nekaj kilometrov končala, tako je vsaj opozarjal prometni znak. V klanec smo se zagnali kot ovce na pašo, nismo pa vedeli, da gre za najdaljši vzpon dneva. Slabih 200 metrov vertikale po strašansko napeti cesti. Nemec je zmagal suvereno, drugo mesto pa je po trdem boju s Špancem pripadlo majhni podalpski deželi. Cesta se je potem dejansko končala z zapornico, ki smo jo obšli, in po desetih metrih makadama prišli na najlepši odsek dneva. Tako lepe ceste človek redko najde celo pri nas.

Raj

Foto: Alex Quesada

Če ne bi imel tako grdega dimnika …

Janko in Metka

Kolesarjenje v ZDA: čista eksotika

Po stotih kilometrih smo naredili krajšo zanko še v zvezni državi New York, kjer se je spontano prišlo do neizbežnega. V skladu s cestarsko folkloro je nekdo pohodil. V filter. Gospodu na levi sem sicer na klancu naložil dobro porcijo, na ravnini pa je zaropotal kot sam Miguel Indurain in mi izbrisal z obraza ta trapasti nasmešek.

Špansko-slovenska lokomotiva

Foto: Alex Quesada

V petih kilometrih na čelu je sam razbil skupino na prafaktorje, od tistih nekaj, ki smo ostali, jih polovica sploh ni mogla menjat, za zaključek pa sem z druge pozicije na spusti pri hitrosti okoli 50 kilometrov na uro v ovinku zapeljal na pesek. V desetih poskusih bi se devetkrat razbil in odnesel s seboj še vse ostale … enake možnosti bi imel verjetno v takih okoliščinah tudi sam Peter Sagan. Kot je v navadi pri tovrstnih ad hoc dirkah, zmagovalec ni bil znan oziroma je bilo zmagovalcev več, odvisno od tega kako si je kdo razlagal in lokacijo cilja in pravila dirke.

Zelo dober dan! Kolesarjenje v ZDA je precej bolj eksotično doživetje, kot denimo izlet na Majorko ali v italijanske Dolomite. Široke ceste, grob asfalt, strmi klanci, brezobzirni tovornjakarji, oboroženi vojni veterani in z nekaj sreče celo vrhunski espresso. Če hočeš začutiti deželo in imaš premalo časa – vzemi kolo!

Trasa: Vernon–Sussex–Montague–Milford–Montague–Unionville–Vernon
Razdalja: 126 km
Višinska razlika: 1860 m
Čas vožnje: 4 ure 30 minut
Skupni čas: 6 ur
Maksimalna hitrost: 87,9 km/h

Zemljevid

Višinski graf

Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori Seamus 30. 12. 2017 at 19:16

    Podpišem za zadnji stavek. Upam, da se bosta ta mali tud strinjali.

  • Odgovori jazsembog 31. 12. 2017 at 1:02

    Pravi uzitek je brati. Veteran res izgleda kor pravi frajer. In celo dobili ste jackpot – cisti jackpot – pravi espreso sredi ameriskega podezelja.
    Je blo kaj tezav z jet legom, kaj dodatne utrujenosti?
    Sesti se na letalo, in odpeljati turo v dezeli svobodnih. Bravo. Sicer jim je ze pokojni Robic pokazal, kaj zmorejo fantje z podalspke drzave. Skoda, da je za to dirko ve vec slovencev kt americanov. Pomoje ni dovolj showa v kolesarstvu, za ameriski okus?

  • Odgovori Matej Zalar 31. 12. 2017 at 10:22

    Ne vemn ali sem bil bolj uničen zaradi jet laga ali zaradi tega, ker sem dan pred potjo v ZDA naredil 170 km z biciklom in potem še 500 z avtom ter spal tri, štiri ure 🙂 Sicer pa ni bilo sile, bolj nazaj grede.

    S kolesarstvom je pa tako … ultra kolesarstvo pač nikogar ne zanima. Razen par Slovencev.

  • Odgovori jazsembog 2. 1. 2018 at 2:29

    Bolj star bolj nor. Je pa zanimivo, kako daleč lahko ultramaratonci spravijo svoje telo. K tako ramišljam imamo mi še veliko rezerve. Na mnogo leta kolesarstva še. Varno 2018

  • Odgovori Matej Zalar 2. 1. 2018 at 15:29

    Hvala!

  • Odgovori Anonimno 5. 1. 2018 at 12:55

    Je na tisti sliki bradati brat Geschkeja?
    Super objava!!!

  • Komentiraj