Kolesarjenje vštric je varnejše. Kolesarji bi morali biti privilegirani.

Včeraj sem, nič kriv, spet pogledal smrti v oči.

Več sreče kot pameti

S kolegico sva kolesarila po ravni, v popoldanskem času srednje prometni, normalno široki in dobro pregledni podeželski cesti. Nasproti je prihajal avto luksuznega razreda, širok kot vesoljska ladja. Po levi pa je mimo šinil starejši avto nižjega razreda, opremljen, kot so opremljeni avtomobili nižjega razreda tistih lastnikov, ki imajo nekakšne športne ambicije.

V glavi se mi je v trenutku odvrtela ta slika: malček se bo z vso hitrostjo zaletel v velikana, zato ga bo zavrtelo okoli njegove osi v obratni smeri urinega kazalca, midva pa bova drug za drugim s hitrostjo več kot trideset kilometrov na uro v naslednjem trenutku priletela naravnost v razbitino z že težko poškodovanim ali na licu mesta mrtvim voznikom. Trenutek ali dva sta me ločila od instinktivnega manevra: zavil bi desno, v graben.

K sreči je bedak naletel na enega od devetindevetdesetih voznikov, ki so to situacijo sposobni z nekaj sreče rešiti brez nesreče.

Da ne pozabim …

Kolesarila sva drug za drugim, skladno s prometnimi predpisi.

Če bi vozila vštric, bi cepec zagotovo vedel, da za prehitevanje nima dovolj prostora. Tako pa je mislil, da se bo izšlo. Z nekaj smole bi se ubil.

Gneče na cesti ne povzročajo kolesarji, ampak avtomobili

Teorija in ponekod tudi praksa, ki pravi, da je za kolesarje bolj varno in za voznike bolj praktično, če se kolesarjem dovoli vožnja vštric, ni nekaj novega. O tem so pisali tudi pri avtomobilistični reviji. Ko sem v odmevnem prispevku med drugim izpostavil vprašanje ali so na cesti bolj moteči a) kolesarji v odnosu do avtomobilov ali b) avtomobili v odnosu do kolesarjev, seveda nisem predvideval, da se bo večina strinjala z drugo trditvijo. Začudili me niso niti odgovori, da druga trditev ne velja zato, ker so avtomobili pač hitrejši.

Logika, da imajo hitrejši, torej močnejši, prednost pred počasnejšimi, torej šibkejšimi, je po desetletjih kraljevine avtomobilov na cestah zakoreninjena v mentaliteto človeka 21. stoletja tako globoko, da česa drugega ni bilo pričakovati.

Kot kolesar in kot voznik avtomobila z vso svojo pametjo ne morem razumeti, kako so lahko manjši, maloštevilni in tišji kolesarji z ničelnim ogljičnim odtisom na cestah bolj moteči od množice večjih in glasnejših avtomobilov, ki za seboj puščajo znaten ogljični odtis. Argument, da kolesarji povzročajo gnečo, je smešen. V torek sem razdaljo od Rudnika do Škofljice v lagodnem tempu prevozil hitreje od avtomobilov, ki so se po polžje pomikali v koloni. So kolono povzročili kolesarji? Seveda ne. Povzročili so jo avtomobili. Povzročijo jo vsak ljubi dan. Zjutraj v eno in popoldne v drugo smer.

Privilegije imajo močnejši

Glede na odmevnost mojega prispevka se ne gre čuditi odzivu za varnost v prometu pristojnih služb, ki se v Republiki Sloveniji ne trudijo za izboljševanje varnosti s pametnim prilagajanjem zakonodaje, ampak branijo obstoječo, čeprav slabo ureditev, ki že dolgo ni prilagojena novi situaciji. V prispevku, ki ga je podprla Agencija za varnost prometa, lahko tudi beremo, da naj kolesarji vozijo v skupinah, ki »naj bodo manjše (do pet), kolesarji v njih pa naj vozijo en za drugim na ustrezni razdalji«.

Preprečevati kolesarjem druženje in rekreacijo, zato da imajo prosto pot hitrejši, torej močnejši, je nasilje nad prevelikim številom ljudi, da bi to smeli mediji papagajsko ponavljati, ne da bi predstavili tudi drugo mnenje, na primer tudi s primeri dobre prakse v tujini.

Obenem bi od Kolesarske zveze Slovenije morali pričakovati resne aktivnosti v smeri izboljševanja zakonodaje na način, da bo kolesarjem prijaznejša. Vem, da tudi predstavniki organov KZS kršijo prometne predpise z vožnjo vštric in da se v nasprotju s priporočili Agencije za varnost prometa vozijo v strnjenih skupinah, ki so znatno številčnejše od petih kolesarjev. Na enak način redno trenirajo slovenski tekmovalci, četudi za njimi ni spremljevalnega vozila.

Privilegije šibkejšim!

Verjeti, da bomo, četudi kot relativno vplivni posamezniki, ob svojih rednih službah dejansko sami lahko vplivali na zakonodajo, je naivno. To je delo Kolesarske zveze Slovenije, ki naj pri tem sodeluje z Javno agencijo RS za varnost prometa, ki naj bi izvajala tudi razvojne naloge na področju varnosti cestnega prometa, in s profesionalnimi kolesarji, ki bi verjetno z veseljem priskočili na pomoč kot promotorji sprememb.

Čas je za prilagoditev prometa. Navsezadnje z gotovostjo trdim, da imajo kolesarji in pešci iz mnogih razlogov večjo moralno pravico za uporabo cest. Zato bi morali biti kvečjemu privilegirani, če želimo ustvariti okoljsko bolj vzdržen način transporta in navsezadnje tudi izboljšati zdravje populacije ter varnost na cesti.

Vsem je jasno, da moramo kolesarji ali pešci sami skrbeti za varnost, ker smo bolj izpostavljeni ob nesrečah. A obenem bi moralo biti vsem jasno, da šibkost ni izgovor za zakonsko privilegiran status hitrejših, torej močnejših. To je izraz primitivizma in nazadnjaštva.