Kolesarska sezona 2017: številke in vrhunci

Kolesarska sezona 2017 je bila najbolj plodna odkar sem nehal resneje kolesariti. Težko jo bo ponoviti. Marsikdo si ne zna predstavljati kako lahko nekdo, ki dela, prevozi še dobrih 10 tisoč kilometrov. In ravno zato, ker je meni to uspelo, si ne predstavljam kako jih lahko nekateri prevozijo 15 ali 20 tisoč. Res je, da januarja in novembra sploh nisem sedel na kolesu, julija in decembra pa komaj kaj, ampak pozimi zaposlen človek tako ali tako nima prav dosti priložnosti za kolesarjenje.

Kolesarsa sezona 2017

Moj izgovor za tako divje udejstvovanje je služba: če naj pišem o kolesih, jih je treba voziti in voziti jih je treba veliko. Maja, junija in avgusta sem imel občutek, da sem na kolesu ves čas, ko ne delam ali ne sprehajam psa ali ne spim. Bilo je tako hudo, da je jeseni Lisica kupila specialko. To je dobro, ker je  začela razumeti, da je to res odličen šport. Upam, da jih bom v tej sezoni z njo prevozil vsaj 2.000. Spodaj pa še nekaj vrhuncev …

Istra

Foto: Tit Košir

Priprave leta: Majorka

Po svoje je življenje na pripravah kar simpatično, če seveda na priprave ne hodiš kar naprej in če to vresnici niso priprave ampak kolesarski turizem, lahko tudi pacientizem, če hočete. Tako nekako mora biti, če si vzameš teden dni časa zase, karkoli že to pomeni. Je pa res, da mi tudi tu zmanjkuje časa. Rutina je bila vsak dan enaka: ob 6.30 sem se zbudil in ob 7.00 začel pisati, ob 8.30 je bil zajtrk, od 10.00 do 17.00 smo na kolesu, potem kakšno uro prihajam k sebi, ob 18.45 je večerja, ob 20.00 passeggiata in potem čas za malenkosti, ki so se nabrale čez dan.

Priprave

Najtežja: Čez pet klancev

Končalo bi se dobro, a me je radovednost po spustu v Poljane odgnala še na Pasjo ravan oziroma na Črni Vrh. In pri žagi je bilo z eleganco konec. Kot da bi bila tista 30-ica oglata. Boril sem se s števcem, da hitrost ne bi padla pod hitrost joggerja. Ker ni uspevalo najbolje, mi je šlo malo na jok. Pekel. Zdaj, ko vem, da sem obračal prenos 36-30, se mi zdi vse skupaj še bolj tragično. Je pa res, da človek težko doživi kaj hujšega in pred letošnjim ultimativnim izzivom me je to malo pomirilo.

Soriška planina

Najdaljša: Na obrambne linije

Ulilo se je na enajstem ovinku. To bi imel marsikdo za Murphyjev zakon, jaz pa bi rekel, da gre za vrhunsko kolesarsko dramaturgijo, ki kolesarski izlet povzdigne v manjšo epopejo. Ni bila običajna ploha. Človek ob tako siloviti predstavi narave preveč osupne, da bi preklinjal. Prav na vrhu je dež skoraj pojenjal. Za kočevska zakotja si ne bi mogel zamisliti bolj primernega vremena.

Strma reber

Najbolj eksotična: 75 milj pristne Amerike

Kolesarjenje v ZDA je precej bolj eksotično doživetje, kot denimo izlet na Majorko ali v italijanske Dolomite. Široke ceste, grob asfalt, strmi klanci, brezobzirni tovornjakarji, oboroženi vojni veterani in z nekaj sreče celo vrhunski espresso. Če hočeš začutiti deželo in imaš premalo časa – vzemi kolo!

Specialized Summer Camp

Foto: Alex Quesada

Najbolj spektakularna: Kraljevska tura na Majorki

Pred uro resnice, za katero sem upal, da bo krajša, sem si privoščil kolač iz približno toliko kot škatla za pralni stroj velike pekarne in za nekaj minut posedel posedel na glavnem trgu. Človek bi prišel sem kar na dopust, a težava je v tem, da kolesarja potem v vsako smer čaka precej klanca. Čez Coll de Soller sem torej prišel, ven iz te kotanje pa sem splezal čez Coll de Puig Major (870 m), kamor vodi cesta pod vrhom Puig Major, streho Majorke.

Majorka

Najbolj vroča: Učka ji materina

Z Učko se ne gre šaliti. Pametneje bi bilo, če bi šel v Matuljih naravnost, ampak to potem ni to. Iz Ičićev je dobrih 1300 metrov vzpona, samo kakih 200 manj kot iz Bormia na Stelvio. Res ima zrak v Istri precej več kisika, a ima tudi precej več stopinj. Skoraj 23 kilometrov klanca. Toliko, da sem v Veprincu skočil v trgovino po poldrugi liter vode.

Učka

Najbolj mrzla: Zimska fura čez poplavljeno Ljubljansko barje

Poplavljeno Ljubljansko barje je vedno lepo, ampak težko bi pisal o uživanju. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje kolesaril v takem mrazu pa še v oblačnem vremenu in po mokrih cestah. Za severnjake veljajo drugačna pravila, tam imajo ves čas neugodno vreme, za sredozemski tip kolesarja sem pa vedno trdil, da je noro kolesariti pri temperaturah pod pet stopinj. Z užitkom je konec že ko pade pod 10 stopinj. Danes pa je bilo na začetku v Ljubljani nič stopinj Celzija in kasneje menda ena, a je bil sredi močvirja zaradi vode občutek še hujši. Tudi vleklo je precej bolj kot so kazale številke. Srečal nisem niti enega kolesarja.

Ljubljansko barje

Najbolj deževna: Na Primorsko čez Hrušico

Za take razmere imam odlične nepremočljive galoše in odlične neoprenske rokavice. Oboje sem imel doma, na rokah pa manj odlične rokavice in povsem neprimerne pletene prevleke na čevljih, ki premočijo že večji pljunek. Kombinacija s super zračnimi šprintericami z zračniki v podplatih pa sploh ni bila dobra. Doma še uro ali dve nisem čutil podplatov.

Hrušica

Najlepša: Alpe v obratni smeri

Zaradi takih cest pravim, da se prava sezona začne šele v Alpah. Kolesarske gorske etape so morda dolgočasne za znoret in že komaj čakam spomladanske klasike leta 2018, za rekreacijo pa so najlepši prelazi med smrekami ali seveda tam, kjer ni več smrek.

Pavličevo sedlo

V najboljši družbi: Lisica je kupila specialko

Po pravici povedano sem mislil, da bo huje. Pričakoval sem jok in stok in iracionalno upiranje dobrohotnim nasvetom. Brez tega seveda ne gre, a je vse znotraj normalnega okvira klasičnih ženskih fint. Bal sem tudi, da se bom oblačil za vsega trideset kilometrov dolge runde in da bom zaradi počasne vožnje od sedenja na sedežu z vso težo dobil hemeroide. Ampak hitrosti so čisto zgledne in sem ter tja gre na kolo tudi sama, tako da jo moram javno pohvaliti.

Ljubljansko barje

Tekma leta: Granfondo Stelvio Santini

Večino časa sem možgane zaposloval z računanjem  o možnostih ali mi bo na vrh uspelo priti s povprečno hitrostjo vsaj 25 km/h. Vedel sem, da hitrost ne sme pasti pod 12 km/h. Pomagalo je, da sem ves čas dohiteval počasnejše. Nekateri prizori so bili skoraj biblijski. Ljudje so hodili ob kolesih. Nekdo je bruhal ob cesti. In nekdo se je na tleh zvijal v krčih.

Granfondo Stelvio Santini

Rezultat leta: Kronometer Želimlje–Turjak

V soboto sem zdrgnil zobnike do čistega. Za boljšo aerodinamiko in nižjo težo sem odvil pokončni nosilec bidona. Obul sem super lahke šprinterice z vezalkami in čeznje navlekel aerodinamične rokave – in ne običajnih kronometrskih prevlek –, kar je po mojem idealna kombinacija za kronometer z zaključkom v klanec. Na glavo sem dal aerodinamično čelado. To je vse, kar se tiče moje aerodinamične opreme, je pa res, da so novega Specialized Alleza testirali tudi v vetrovniku in da gredo v prid aerodinamiki spuščene vilice.

Kronometer Želimlje-Turjak

Prejšnja objava Naslednja objava

8 komentarjev

  • Odgovori EMA 2. 1. 2018 at 19:04

    Pohvale!

  • Odgovori MOJSTER MIHA 2. 1. 2018 at 21:45

    Ker v relativno kratkem časovnem obdobju voziš veliko različnih koles, me zanima kako je z nastavitvijo vsakega kolesa, ki ga dobiš za vozit. Imaš “shranjene” svoje nastavitve in si potem vsako kolo nastaviš v milimetre, ali pač milimetri niti niso tako pomembni, kot nam želijo prodati body geometry strokovnjaki?

  • Odgovori Siggi 2. 1. 2018 at 22:10

    Mogoče nehvaležno vprašanje a moram.. najljubše kolo?

  • Odgovori Matej Zalar 3. 1. 2018 at 9:49

    @Mojster Miha: Zic nastavim primitivno natančno, milimeter ali dva gor ali dol … Tolažim se s tem, da redko z nekim kolesom prevozim več kot 1000 kilometrov, kar pomeni da po mojem ne pride do tako zelo velikega števila ponovitev “napačnega giba” in se torej ne more razviti neka hujša poškodba – vsaj s tem se tolažim jaz. Dodatna težava je pa v tem, da vozim okvirje nekje med 50 in 54, kar je pri višini 171 cm še znosno, ne morem pa ravno govoriti, da vedno vozim optimalno velikost.

    Če bi celo leto vozil isto kolo, bi pa vsekakor šel na profesionalni fitting. Poglej, milimeter ali dva po mojem res nista tako odločujoča, sploh pri zdravem, fizično pripravljenem in gibljivem kolesarju. Ampak fitterji ljudem zic premikajo po cel centimeter, to je pa ogromno. Poleg tega ima vsak kolesar neko težavo, ki jo lahko fitter reši. Saj veš, nekdo nikakor ne najde pravega sedeža ali ne more kolesariti več kot dve uri, ker mu dreveni dlani ali ga bolijo stopala … to pa bo spet rešil fitter – morda te bo nehalo bolet že zato, ker si nekomu pustil 200 evrov 🙂

    @Siggi: Če sem se kaj naučil v zadnjih letih, moram diplomatsko povedati, da hitro postane najljubše vsako, ki stane 10 jurjev 🙂 Resno, nemogoče se je odločiti in po mojem je tudi nemogoče primerjati med seboj kolesa v istem kakovostnem rangu, ker so razlike minimalne in jih težko ocenjujem tudi jaz – kaj šele nekdo, ki prevozi manj in ki vozi veliko manj biciklov. Primerjaš lahko kvečjemu razmerje kakovost/cena, ampak ne, če si bicikel vozil dva tedna ali pa z njim naredil mogoče 1.000 kilometrov. Ali pa poglejva tako: s Specialized Allezem sem naredil lani dobrih 1700 kilometrov in se mi je zdel čisto korekten bicikel za svoj denar (marsikdo bi rekel, da je drag, vendar je okvir za ta kakovostni razred res odličen) … zdaj so pa ustavili prodajo, ker so ugotovili napako v kroni vilic, zaradi katere bi lahko mogoče v nekaterih primerih nekdo padel na zobe.

  • Odgovori Rado 3. 1. 2018 at 10:45

    Ameriško kolesarjenje sem prebral. Zelo dobro!

    Tole misel sem ujel pri Matevžu Lenarčiču: “Problem planinstva ni planinec, ampak množica planincev, problem gorskega kolesarjenja ni kolesar, ampak sto gorskih kolesarjev” https://www.vecer.com/matevz-lenarcic-zapovedana-pozitiva-me-sili-na-bruhanje-6285430

  • Odgovori Anonimno 4. 1. 2018 at 9:09

    Čestitam. Dobro disciplino imaš, da se lotiš takšnih podvigov. Pa še partnerko si navdušil – top :). V letu 2018 pa stestiraj kakšnega top MCipollinija :).

  • Odgovori Matej Zalar 4. 1. 2018 at 17:27

    @Rado: Matevž Lenarčič ima prav. Amak tudi turist ni problem turizma in človek ni problem človeštva … problem je v tem, da nas je preveč.

    @Anonimno: Hvala. Z veseljem bi ga, ja.

  • Odgovori Areh 10. 1. 2018 at 11:06

    Bravo tako za dejanske avanture, kot za spisani povzetek. Dobro branje za rajcanje ob pričakovanju pomladi oz. nove sezone ..

  • Komentiraj