Kraljevska tura na Majorki

Zjutraj sem bil po treh še kar napornih kolesarskih dneh sesut, ampak ker sem bil sposoben steči po stopnicah v prvo nadstropje, sem se odločil, da se bom namesto dne odmora v solo režiji odpeljal na najvišji prelaz na Majorki.

Prelaz Coll des Tords (276 m), ki smo ga zadnje dni drgnili vsak dan iz obeh smeri, je komaj omembe vreden, a dovolj za preizkusiti noge. Na drugi strani me je nekoliko presenetilo, da na poljskih cestah nisem imel nobenih preglavic z orientacijo. Kasneje me je malo skrbelo kako se bodo na kolesarja na štiripasovnici brez kolesarske steze odzvali vozniki avtomobilov, a tam je normalno, da se kolesarji vozijo povsod, kjer ni izrecno prepovedano.

V osrčje gorovja Serra de Tramuntana vodi ravna, počasi vzpenjajoči se cesta.

Tisto na desni in na levi jeza dva kolesarja dovolj široka kolesarska steza, ki ni fizično ločena od ceste. In zakaj bi bila? Bo voznik avtomobila kar tako zavil čez narebreno stransko  črto v trenutku, ko je tam kolesar? Pripravljen sem prevzeti to minimalno tveganje in na kolesarski stezi uživati, ne kot skozi Brezovico, Logatec in Kalce, od Most proti Kamniku in še marsikje. Na tej cesti lahko človek umre od dolgčasa, ampak tak je pač dostop do prelaza Coll de Soller (497 m). Tam je cesta … no, precej bolj ovinkasta. Serpentin je menda več kot petdeset.

Glavna cesta je speljana skozi predor, zato se čez klanec vozijo samo turisti. To pa še ne pomeni, da ni prometa. Kolesarji se vozijo gor in dol v domala strnjeni koloni.

Nikakor nisem pričakoval, da je Soller tako krasno mesto. Pričakoval sem zanikrno vas, a središče okoli ogromne katedrale vrvi in na redni liniji vozijo muzejski tramvaji.

Foto: Pixabay

Pred uro resnice, za katero sem upal, da bo krajša, sem si zato privoščil kolač iz približno toliko kot škatla za pralni stroj velike pekarne in za nekaj minut posedel posedel na glavnem trgu. Človek bi prišel sem kar na dopust, a težava je v tem, da kolesarja potem v vsako smer čaka precej klanca. Čez Coll de Soller sem torej prišel, ven iz te kotanje pa sem splezal čez Coll de Puig Major (870 m), kamor vodi cesta pod vrhom Puig Major, streho Majorke. Do radarja na vrhu vodi vojaška cesta, a je zaprta. Vzpon pa je krut tudi do prelaza, dolg je 14 kilometrov, višinske razlike je 830 metrov, povprečni naklon pa 6,2 odstotka.

Gor greš lahko tudi čez Fornalutx, ampak štopa s epo glavni cesti oz Sollerja od table do tunela. Vozil sem okroglih 55 minut. KOM ima Kwiatkowski … 33:12.

Na drugi strani je jezero, cesta pa se zlagoma spušča …

… do naslednjega jezera.

Drugi najdaljši, a bolj strm je vzpon iz Sa Calobre na Coll dels Reis (682 m). Tega, verjetno na Majorki najspektakularnejšega klanca nisem prevozil, ker bi mi vzel še dodatno uro, sem pa šel na vrh z druge strani, kar je poltretji kilometer dolg mačji kašelj z dobrimi 100 metri višinske razlike.

Naslednjič torej predelam še tole.

Pred začetkom vzpona na Coll de sa Bataio (579 m) je okrepčevalnica, kjer mrgoli predvsem Angležev. Imajo tudi domače energijske ploščice iz fig, sicer pa bar – kot praktično cel otok – v tem obdobju živi tako rekoč samo od kolesarjev.

Vzpon na Coll de sa Bataio je s te strani kratek, težko bi pa rekel, da ni nič posebnega …

Tam gori je kar hladilo, a spustu na ravnico pa je iz minute v minuto postajalo bolj vroče. V caimariju se zabava po sto kilometrih bolj ali manj konča. Ni se mi ljubilo iskati stranskih cest, zato sem šel v Palmo po glavni, ki je sicer nelepa in prometna, a je ob robu ves čas pas za kolesarje. V Palmi, mesto ima 400 tisoč prebivalcev, a daje vtis, da je precej večja, sem v prometni konici v središče mesta kolesaril po glavnih štiri- ali šestpasovnicah – ne da bi mi kdorkoli trobil ali me kakorkoli ogrožal. Tam je kolesar pač udeleženec v prometu, ne moteči faktor kot v tozadevno zaostalih deželah. Pot skozi Palmo sem izbral deloma zato, da bi doživel ta cirkus, deloma pa zato, ker sem mislil, da bo pot lažja, kot še enkrat čez Col des Tords. Začelo se je odlično, najprej z razgledom na katedralo, ki je tako velika, da se mimo voziš pet minut …

Foto: Pixabay

… in parado po kolesarski stezi ob marini …

… a nadaljevanje poti skozi betonsko džunglo turističnih naselbin se je izkazalo za precej naporno, s celo vrsto mini klancev, skoraj stoječim prometom in seveda čelnim vetrom, za konec me je pa še nek sveži domačin, ki je šel po službi na kolo za uro in pol, čez dva hupserja tako uničil, da sem se komaj privlekel do hotela. 166 kilometrov in kakšnih 3000 metrov višinske razlike v dobrih šestih urah z uro dodatka, ko je bil števec na avtopavzi, je za ta čas v letu kar športen tempo. Zanimivo, zahvaljujoč preobilnim večerjam in obilnim zajtrkom je bila poraba trdih goriv na poti relativno majhna.

Seveda pa ni bilo vprašanje ali bom kraljevsko turo zvozil, ampak ali bom dan kasneje sposoben odpeljati še tisto, ki jo je za kraljevsko določil organizator. A ni bilo sile, še malo sem jo podaljšal.

Trasa: Santa Ponsa–Calvia–Coll des Tords–Establiments–Sa Gariga–Palmanyola–Coll de Soller–Soller–Coll de Puig Major–Coll dels Reis–Coll de Sa Bataia–Caimari–Lloseta–Santa Maria del Cami–Palma–Palmanova–Santa Ponsa

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Seamus 6. 4. 2017 at 19:37

    In te ni prijelo, da bi te papirčke ruknil v kanal ob cesti 😆

  • Odgovori Matej Zalar 6. 4. 2017 at 19:58

    Ker nisem čisto pravi Amater 🙂

  • Odgovori ne morš verjet 7. 4. 2017 at 2:31

    Kwa majo lepo. Cesta na prvi fotki… da dol padeš.
    Pr nm morjo pr vsakmu km še dve bajte nardit prašičem pri koritu. Jaoo, kje smo mi. Kak je fse zafurano :((
    In nikomur nič – to boli!

  • Odgovori jazsembog 7. 4. 2017 at 10:56

    Odlicne fotke

  • Odgovori Matej Zalar 10. 4. 2017 at 6:57

    @Ne morš verjet: Začne se pa pri vsakem klincu, ki v trgovini ne zavije salame kot bi moral, ki dve uri službe na dan zabije za čikpavze in ki rihta službo svojemu nesposobnemu nečaku.

  • Komentiraj