Križarjenje po Zlatem rogu

Zaliv v obliki roga, ki danes deli stari in novi del Carigrada, je bil od nekdaj srce pomorske trgovine. Zaradi bogastva, ki je priplulo na ladjah v to starodavno pristanišče, naj bi menda dobil ime Zlati rog. Drugi pravijo, da je vzrok za ime zlato obarvana gladina morja ob sončnem zahodu, česar nisva videla, ker nisva bila ob pravem času na pravem mestu. Ob Zlati rog sva se ob Teodozijevem obzidju skozi zanikrno sosesko strmo spustila s šestega carigrajskega griča. Do džamije sultana Eyüpa sva vzela taksi, ki naju je kot dva bebca peljal naokoli, potem je pa lump še pričakoval, da bom pustil napitnino.

7,5 kilometrov dolgi zaliv je pravzaprav poplavljeno rečno ustje, zato mu Turki rečejo preprosto Halič – ustje. Pristanišče je bilo tod že v času Bizanca pa vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za časa industrijske revolucije je bil Zlati rog najmočnejše industrijsko središče Otomanskega cesarstva in kasneje Turčije, zaradi česar je menda neznosno smrdelo, življenje pod morsko gladino pa je malodane izumrlo. Pristanišče je zdaj v jugovzhodnem predmestju Carigrada na obali Marmarskega morja, pristaniške in industrijske objekte ob Zlatem rogu pa so porušili in ob obali uredili parke. Vseeno je na ogled še nekaj ostankov pristaniškega blišča.

Romantiko Eyüpa, četrti na severu Zlatega roga, je zamorilo oblačno vreme. Na drugo stran zaliva bi se lahko odpeljala z gondolo, vendar sva se raje z ladjo vrnila v Eminönü.

Na vzhodni obali je v bližini Miniatürk, turška različica Minimundusa, ki naju je zanimala manj kot lanski sneg, zato pa mi je nekoliko žal, da nisva šla v Muzej Rahmi M. Koč, kjer so ob podmornici iz druge svetovne vojne, trajektu in letalu DC-3 Dakota na ogled še osebni Atatürkovi predmeti, reševalno vozilo iz prve svetovne vojne, Ford T, Rolly Royce Silver Cloud letnika 1965,rekonstruirani stara lekarna in urarna pa še kaj.

Prvi most so čez Zlati rog so v 6. stoletju postavili na zahodu mesta. Takoj po padcu Konstantinopla so Turki obali povezali z ladjami. V začetku 16. stoletja so načrte za most naročili celo Leonardu da Vinciju, a projekta niso izpeljali –do leta 2001, ko so nekoliko manjši most po njegovih načrtih postavili na Norveškem. Danes Zlati rog premoščajo štirje mostovi, najbolj prometen je Zlati rog, ki ga vidite v ozadju.

Zanimiv je Stari galatski most, ki to ni,1 ker oba dela nista povezana. Do požara leta 1992 je stal na mestu današnjega –že petega – Galatskega mostu, potem pa so ga preselili in na njem uredili razstavišče.

Za to lepo hišo sva vedela samo to, da je lepa hiša, dokler nisem temeljito prebrskal interneta in ugotovil, da gre za cerkev Sv. Marije Mongolske, edino pravoslavno cerkev, ki je niso spremenili v džamijo. Zgodba o imenu je tako zapletena, da je ne bom poskusil ponoviti, vse piše na Wikipedii.

Enega od privezov si očitno lasti tudi turška mornarica. Zgoraj je bolnišnica.

Ena izmed šestih postaj na poti.

Atatürkov most je smešno nizek, komaj dovolj visok za ladje, v ozadju se vidi še most metroja.

Oba mostova se lepše vidi z druge najboljše terase v Carigradu, če ne štejemo kavarne Pierre Loti v Eyüpu, kamor greva naslednjič.

Zadnja postaja je pod Galatskim mostom, že petim na tem mestu, z razgledom na stari del  mesta in restavracije v spodnji etaži mostu. V osvetljenih splavih (desno) pečejo ribje sendviče.

Z druge strani mostu se vidi še Bajazidov stolp, namenjen požarnim stražam. Prvi leseni požarni stolp na tem mestu iz leta 1749 je, ironično, zgorel, drugega so leta 1826 med izgredi zaradi ukinitve janičarske vojske porušili in dve leti kasneje so postavili zidani 85-metrov visoki stolp.

Plovba z redno linijo je po Zlatem rogu je sicer precej zamudna, a idealna za turistični ogled mesta, sploh zato, ker na krovu, kot Turkinji na fotografiji, postrežejo s čajem.

Nič manj pa ni zanimiv niti izlet po Bosporski ožini, a o tem kdaj drugič.

  1. Žal ga nisem fotografiral. []
Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori darja 9. 12. 2016 at 1:29

    Na zadnji fotki ni Lisica! Gre za stavo!

  • Odgovori darja 9. 12. 2016 at 1:33

    OPROSTI. Prosim če zbrišeš!

  • Komentiraj