Križemkražem po Carigradu z ladjo

Moja prva izkušnja z ladjami v Carigradu pred kakšnimi dvajsetimi leti je bila sicer precej grozljiva. Med plovbo na azijsko stran mesta mi je povsem nepričakovano in bliskovito odprlo zadnji del prebavnega trakta. Stranišče je bilo tako posrano, da bi ga znal dovolj žmohtno opisati samo Patrick Süskind. Ne samo školjka, tla in stene, v različnih odtenki rjave, rumene in zelene je bil ometan tudi strop, smrdelo je nevzdržno, po blatu sem dobesedno brodil, poleg tega pa je bilo morje precej mirno, zato je bilo na spolzkih tleh v pol čepečem položaju skoraj nemogoče držati ravnotežje. Zaradi tega me je bilo carigrajskih trajektov nekoliko strah, a neupravičeno. Če se kopenski javni promet izkaže za zelo naporno izkušnjo, je vodni transport zelo udoben, skorajda že prijeten. Na straniščih sicer že vedno svinjsko smrdi, higiena pa je na zavidljivi ravni, podobni kot na primer na slovenskih vlakih. Po Bosporju danes plujejo tudi precej futuristični bolidi.

01_istanbul_dsc_0934

Večina pa je še vedno bolj podobna ladjam.

02_istanbul_dsc_0800

Poleg javnega podjetja Šehir Hatlari po Zlatem rogu in Bosporju pluje še nekaj zasebnikov, ki tudi sprejmejo Istanbulkart.

04_istanbul_dsc_0938

Prečkanje Bosporja vzame kakšnih dvajset minut časa, cena pa je smešno nizka, mislim, da okoli pol evra. Hitrejši vodni avtobusi podjetja IDO so dražji, a pot na drugo celino vseeno ne stane več kot tri evre. Vodnih avtobusov nisva preizkusila, ker nama je bil pomol Yenikapi preveč od rok.

Pri mostu Galata je cela vrsta pomolov, gneča je lahko neznosna, vkrcavanje pa najbolj spominja na zganjanje živine v staje.

A prostora je na ladji dovolj in plovba je potem kar prijetna.

05_istanbul_dsc_0888

Nekega večera, ko sva se pred mrazom umaknila v notranjost, sta vožnjo spontano popestrila tudi pevka in violinist, a je to očitno bolj izjema kot pravilo, saj ljudem na kraj pameti ni padlo, da bi jima zaploskali, kaj šele, da bi v klobuk vrgli liro ali dve. Med vožnjo je mogoče tudi kaj malega prigrizniti ali spiti. Najbolj me je presenetilo, da čaj stane pičlo liro (30 evrskih centov), toliko, kot v slabše lociranih beznicah.

06_istanbul_dsc_0705

Glavni pristani so precej kaotični, povsem drugače pa je v manjših pristaniščih, kakršen je na primer Ayvansaray na Zlatem rogu.

07_istanbul_dsc_0713

Po Zlatem rogu sva se vračala iz Eyüpa, kar je precej dolgotrajna rešitev, ki jo domačini verjetno bolj ali manj uporabljajo samo za prečkanje zaliva. V Eyüpu pa čez zaliv vozijo še gondole, ki jih očitno uporabljajo tudi turisti, ne samo domačini.

08_istanbul_dsc_0699

V Carigradu človek hitro izgubi občutek, da je pravzaprav na morju. Bospor in Zlati rog sta, bolj kot morju, podobna vodni cesti in prav zaradi dinamike med dvema celinama je mesto nekaj posebnega.

09_istanbul_dsc_0810

Zato je za pristno doživetje treba Carigrad nujno videti in občutiti tudi z ladje.

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori Sabina 22. 11. 2016 at 23:08

    Glede na ‘usran’ uvod, vabljiv zaključek.

  • Komentiraj