Križemkražem po Carigradu

V Carigradu sem bil prvič konec prejšnjega tisočletja. Mesto je bilo precej manjše, a nič manj, morda celo bolj kaotično. Na cesti je bila avtomobilska troblja pomembna vsaj toliko kot zavore in taksisti so bili pripravljeni zbiti kogarkoli, ki jim je prišel na pot. Vozniki še vedno trobezljajo, a bistveno manj, in taksisti so še vedno nevarni, vendar tik pred zdajci vseeno ustavijo.

01_istanbul_dsc_0312

Odkar sem bil tam kot mulec, se je v mesto priselilo kakšnih šest, sedem milijonov ljudi, samo med letoma 2007 in 2015 pa je število prebivalcev naraslo skoraj za tretjino. Lahko si predstavljate, da je tako veliko maso težko vsak dan preseliti z enega konca mesta na drugega in da javni promet težko sledi tako hitremu naraščanju števila prebivalstva. Zapleten sistem avtobusnega, tramvajskega, podzemnega, vodnega in celo gondolskega  prometa ustvarja dinamiko, kakršne bržkone ni mogoče doživeti v nobenem drugem mestu.

02_img_20160919_133833Sliši se preprosto. Kupite Istanbulkart, ki je nekaj podobnega kot Urbana, in velja za vse oblike prevoza ter na nekaterih javnih straniščih. Z isto kartico se lahko vozi tudi več oseb. Kartico je mogoče kupiti in napolniti tako rekoč brez izjeme na vsaki postaji kateregakoli prevoznega sredstva, razen na avtobusnih postajah. Voznina je poceni, a v celem tednu nisva razvozlala cenika. Vedno je bilo dražje, kot sva predvidevala, morda zato, ker sva uporabljala isto kartico. Načeloma je prva vožnja najdražja, vsaka naslednja v dveh urah od prve uporabe kartice pa cenejša od prejšnje. Kakorkoli, občutek sem imel, da to ne velja vedno, poleg tega pa cene za različne oblike prevoza niso enake.

Z letališča sva šla v mesto z metrojem, kar bi bržkone naredil še enkrat, saj verjetno pot s taksijem ni bistveno krajša. Trenutno obratuje pet linij, od tega ena na azijski strani, v izgradnji jih je še nekaj, obstoječe pa podaljšujejo. Metro v dobršnem delu sploh ni podzemna železnica, linija M2 na primer prečka Zlati rog po mostu.

02_istanbul_dsc_1406

Prvo podzemno železnico so v Carigradu uvedli že leta 1875 in obratuje še danes. Tünel je pravzaprav podzemna vzpenjača, dolga vsega 573 metrov, a najstarejša še obratujoča podzemna železnica v Evropi, morda tudi na svetu. Povezuje Karaköy in začetek avenije Ištiklal. Dol sva se po svinjsko strmi ulici vedno vračala peš, gor greda pa sva šla raje z vzpenjačo.

03_istanbul_dsc_0150

Višinska razlika je 61 metrov.

04_istanbul_dsc_0146

Precej bolj moderna podzemna vzpenjača povezuje Kabataš ob obali Bosporja s trgom Taksim.

05_istanbul_dsc_1213

Carigradu pravijo tudi Mesto na sedmih gričih, a so mišljeni samo tisti na območju nekdanjega Konstnatinopla, današnjega Fatiha. V resnici je gričev precej več in eden izmed načinov premagovanja višinske razlike je gondolska žičnica. Ena je v Eyüpu, druga pa povezuje četrti Mačka in Taškišla, ki stojita vsaka na svojem griču, med katerima je dobrih štirideset metrov globoka dolina.

19_istanbul_dsc_0411

Večinoma pa sva se po kopnem vozila s tramvajem. Na fotografiji je postaja Eminönü, kjer je tudi cela vrsta terminalov za vodne avtobuse.

06_istanbul_dsc_0806

Prve tramvaje so v Carigradu od leta 1872 vlekli konji, štirideset let kasneje pa so jih elektrificirali. Danes resno obratuje samo ena linija, večinoma turiste pa vozita še dva nostalgična tramvaja, eden na krožni trasi na azijski strani – zanj sploh nisem vedel – in drugi po aveniji Ištiklal med postajo podzemne vzpenjače Tünel in trgom Taksim.

07_istanbul_dsc_015208_istanbul_dsc_0155Delovno okolje strojevodje:

09_istanbul_dsc_015910_istanbul_dsc_0167

Ropota kot hudič.

Metrobus sva izkusila na poti v Istanbulski akvarij. To je bila ena najbolj strašljivih in neprijetnih izkušenj v mojem življenju. Gre za 50 kilometrov dolgo linijo s 45-imi postajami na avtocesti D100, kjer so med skrajnim zahodnim delom mesta in azijsko stranjo dva pasova rezervirali za avtobuse. Železnica bi bila morda precej bolj elegantna rešitev, a so se vseeno odločili za avtobuse. Vsak dan naj bi prepeljali 800.000 potnikov, čeprav sem dobil občutek, da jih je desetkrat toliko.

Postaje sredi večpasovnice so dostopne po nadhodih. Ker se sekunde motoviljenja seštevajo, ni časa za motoviljenje. Če bi bili potniki taki mečkači kot v Ljubljani, bi se sistem verjetno sesul sam vase. Seveda sva povzročila zastoj. Jaz sem še prišel skozi zapornico, potem pa je na kartici zmanjkalo dobroimetja in Lisica je ostala na zunanji strani postaje. Če bi se ločila, se verjetno ne bi več našla, a bolj me je skrbelo, da jo bodo potacali. Prvi so se benteč zrinili mimo nje, dokler ji vožnje ni plačal neznanec, za katerim se je potem izgubila vsaka sled.

Sistem je sicer izjemno konfuzen. Avtobusi si drug za drugim sledijo tako pogosto, da spominjajo na neskončno dolg vlak. Na eni progi je pet linij in ko sva se znašla na postaji, nama ni bilo jasno popolnoma nič. Angleško ni znal nihče. Hrup je neznosen, a ne toliko kot gneča ljudi. In predstavljajte si, da stojite na ljubljanski severni obvoznici, nekje pri severnih Jaršah, samo da je cesta bistveno širša, promet še bolj gost, arhitektura pa še bolj odljudna. Nazadnje sva pravi metrobus zadela bolj po sreči, kot po pameti.

Hitrost je samomorilska kljub temu, da so avtobusi menda odločno preobremenjen. Neznosna gneča povzroča nervozo. Zaradi načina govora težko razločiš, ali se pogovarjajo ali prerekajo, a glede na napeto vzdušje sva sklepala, da so se kar hudo sporekli. Morda celo zaradi tega, ker je Lisica prekršila neko neznano nama normo, saj jo je menda del potnikov okoli nje prebadal s pogledi, del pa se ji je nasmihal. Apmak ona je vsaj sedela ne sicer v prijetni družbi, jaz pa sem stal. Tudi v neprijetni družbi. Ob vsej tej napetosti se ne čudim se, da je ravno tiste dni neki neuravnovešenec napadel šoferja z dežnikom, in povzročil nesrečo s 23 ranjenci. Glede na razmere se mi to sploh ne zdi veliko.

Z metrobusa sem izstopil popolnoma izmozgan, ampak še ni bilo konec. Prestopiti sva morala na navaden avtobus. Spet je bilo ogromno linij s skoraj enakimi kombinacijami številk in črk. Ko sva končno zadela pravega, sem obupoval, ker je šofer, zavijal levi in desno navidez brez vsake logike, kot da bi recimo prekrižaril ljubljansko Rožno dolino, med dvajsetminutno vožnjo pa me je dokončno zlomilo visokofrekvenčno piskanje neznanega izvora.

Saj sem trpežen in mestni vrvež me vznemirja, ampak ne znam si predstavljati, da bi moral dati nekaj takega skozi vsak dan.

Jutri: po Carigradu z ladjo

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori Slavko Cerv 22. 11. 2016 at 2:55

    Midva da nisva tam imela znanca, bi se res tezko znasla na zacetku. Potem ko skapiras situacijo pa kar gre. Sicer se pa za Carigrad niti ne ve koliko ima dejansko prebivalcev. Kakor sem izvedel iz razlicnih virov, med 10 in 15 milijoni.

  • Komentiraj