La Doyenne

Med petkovim preizkusom opreme je bilo vreme za Belgijo nenavadno sončno in toplo.

Naslednji dan ni bilo tako. In prav je tako: lepo vreme bi me razočaralo. Pomladanske klasike morajo biti deževne. V Remouchampsu, pod Cote de La Redoute, kjer se začne Liege–Bastogne–Liege dokončno odločati, je bilo mraz, 12 stopinj, a ni preveč deževalo, samo kapljalo. Na GPS-e so nam naložili 103 kilometre dolgo traso, drugačno kot so jo vozili udeleženci rekreativnega maratona Liege–Bastogne–Liege Challenge, ki so lahko izbirali med 273-, 156- in 75-kilometrsko. To je bilo dobro, saj smo tako prevozili celo več klancev kot rekreativci na srednji progi – na najdaljšo pa ne bi šel niti v idealnih pogojih. Podatki o klancih so iz mojega road booka:

Po dolini reke Ambieve navzgor smo se v skupini vlekli še bolj kot prejšnji dan, ko sem ugotavljal, da se s specialko še nikdar nisem vozil tako počasi. Po dobrih desetih kilometrih pa so nas vendarle spustili z uzde. Cesta po dolini se je počasi napela, od enajstih nas je bilo spredaj še šest in jasno je bilo, da sta José in Maurizio razred hitrejša od ostalih. Bila sta tudi edina, ki prejšnji večer nista spila niti požirka piva. Ostali smo jih spili nekaj. Kozarcev.

»Which climb is that?« je zanimalo Spencerja, Američana.

»That’s not a climb,« je odgovoril Dries, Belgijec, ki je bil na dirki mlajših članov pred leti na LBL šesti. »Well, according to the road book, it isn’t.«

S Spencerjem sva Italijana in Španca na Mont du Fosse nekako držala do vrha, Simon je ugotovil, da ne bo šlo, Dries pa je ujel na spustu, še pred Côte de Wanne. To je precej enakomeren, 7,2-odstoten klanec z le enim strmejšim odsekom, kjer mi je postalo jasno, da bi bilo vztrajanje z južnjakoma samomor na obroke.

IMG_20150425_155834

Pod vrhom so nas k sreči oskrbeli z rogljiči in kokakolo.

IMG_20150426_174221

Takoj potem pride Côte de Stockeau. Res je dolg samo en kilometer in res je povprečni naklon 12 % – ampak vmes doseže nič manj kot 21 %! Na vrhu sta se pred spomenikom Eddyju Mercxu poklonila celo Italijan in Španec, potem pa kar odpeljal, tako da sem ju moral na spustu lovit v smrt, ravno ko se je ulilo in v gneči kolesarskih maratoncev. Tako nekako se mora človek počutit, če se vozi v ozadju na Franji. Kaj vse sem videl! Med drugim človeka, ki je kolesaril s torbo čez ramo. Nekdo je nosil culo.

Klanec na Haute Levée je ogaben. Peljali smo se enkrat hitreje od vseh ostalih. Kot vesoljci. Na spustu se je spet ulilo, odvadil sem se tega sranja, ko ne vidiš nič drugega kot feltne in riti pred seboj.

»We’re lucky,« mi je zadovoljno pokimal Dries. »The weather is quite fine.«

Ni bila šala. Ni bil cenen sarkazem. Ni bilo zajebavanje. Bila je Belgija. Prav je imel, lahko bi bilo še bolj mraz. In lahko bi še bolj deževalo. Lahko bi tudi snežilo. Ne prvič. Če greste kolesarit v Belgijo, ne pozabite na dežno jakno. Razen, če boste v grupi s Josejem in Mauriziem. To ni bila testna vožnja. To je bila dirka. Na Col du Rosier smo jima dokončno odpadli, trideset kilometrov pred koncem.

Vrnili smo se v ddolino Ambieve in se po že znani cesti vrnili v Remouchamps. Kot mi je v navadi, se mi je spet odprlo čisto na koncu in naredili smo še zanko čez Côte de La Redoute. Na televiziji je videti super. Tudi jaz sem na spodnji fotografiji videti super. Ampak v resnici je to brutalen klanec, ki se dvakrat napne na 20 %. V aufzicu nisem zato, da bi šel hitreje, ampak zato, ker bi – namestili so nam klasično gonilko – sicer stopil dol.

Who is this ‘Phil’ guy everyone keeps talking about?!

A photo posted by Spencer Powlison (@spino_powerlegs) on

Po slabih štirih urah smo bili spet v bazi. José in Maurizio sta se medtem že preoblekla. José je obljubil, da bo v nedeljo pil pivo, če zmaga Valverde. Kar lepo se ga je nalizal, to mu je treba priznat.

google_earth

Z Ardeni se ne gre šalit: v 103 kilometrih smo naredili 1700 višinskih metrov.

graf

Doma v takem seveda ne bi šel na kolo, v Belgiji sem bil pa še vesel, da sem kljub mrazu nogavnike pustil v torbi, sicer bi kljub pripravam zaribal. Šele ko to prevoziš, ti je jasno, kako daleč od običajnih ljudi so profesionalci.

Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori Seamus 12. 5. 2015 at 19:46

    Tole zgleda prou zares. Najprej bi človek reku, da si ga šu pit gor… No, sj verjetn se slabo nisi imel in tud počutil si se pomoje odlično, sam vseen.

  • Odgovori Matej Zalar 12. 5. 2015 at 23:29

    Seveda ljudje mislijo, da se jaz v službi samo zajebavam, ampak seveda ni tako 🙂

  • Odgovori Jana 13. 5. 2015 at 8:20

    Prva fotka je super. Taprav dec! 😉

  • Odgovori Matej Zalar 13. 5. 2015 at 11:09

    Hvala. Take so nehali delat v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

  • Odgovori Andreja 13. 5. 2015 at 20:30

    Pridi na Maraton Alpe. Je tako lep da pozabis kako je tezak 😉

  • Odgovori Klemen 14. 5. 2015 at 8:54

    Bolj stereotipno belgijske fotke, kot je prva, ne bi mogel narediti. Mogoče bi lahko imel še pivo v eni in vaflje v drugi roki:)

  • Odgovori Matej Zalar 14. 5. 2015 at 9:12

    @Andreja: Nikoli ne reci nikoli, ampak takole je: tečem in kolesarim raje izven organiziranih prireditev.

    @Klemen: Hja, točno tako je kot vidiš na TV. Samo da so klanci bolj strmi.

  • Odgovori erik 18. 5. 2015 at 8:47

    Živjo, katero uro (znamka+model) uporabljaš pri teh kolesarskih turah?

    LP

  • Odgovori Matej Zalar 18. 5. 2015 at 12:57

    Različno. Zadnje tri sem delal z:
    – Garmin Edge 1000
    – Garmin Fenix 3
    – Garmin Forerunner 220.

    Je pa graf, ki ga naredi novi Garmin Connect, milo rečeno, ogaben.

  • Odgovori erik 18. 5. 2015 at 14:20

    Hvala. Še ena stvar. Nameravam kupiti uro in malo gledam naokoli. Suunto vs. Garmin vs. Casio?
    Potreboval bi jo predvsem za tek (3x/ teden), kolesarjenje (kak bližnji gozd, max 15 km; 1x/teden) in trekking (1x /mesec). Mogoče še plavanje (2x/mesec). Zanima me, če imaš kakšne izkušnje s preostalim znamkami (ki sem ju omenil) in športi.

    LP

  • Odgovori Matej Zalar 18. 5. 2015 at 16:55

    O Casiu ne vem nič, ampak mi je videti grozljivo kičast. Med multisport urami mi je najbolj všeč Suunto Ambit2, a ga je Garmin Fenix 3 po mojem vsaj dohitel, če ne prehitel. Garmina FR920XT osebno ne bi izbral, ker mi je grd, nima možnosti navigacije, stane pa enako kot Fenix3. Pri Garmin FR620 me moti, da ima touch screen (in da je kičast). Če misliš delat trekinge, daljše od 8 ur, pa praktično lahko razmišljaš samo o trekking urah, ki omogočajo okoli 16 ur avtonomije oziroma celo do 50 ur, če jih daš v šparovni mode.

  • Odgovori erik 18. 5. 2015 at 17:22

    Res so malo kičaste. Ampak mi je en model zelo všeč ( PRW-3000-1ACR ).
    Škoda je, da ta modela od Suunta in Garmina, ki si jih navedel, nimata sončne celice.

    LP

  • Komentiraj