Ljubljanski polmaraton 2014

O polmaratonu sem razmišljal že dve, tri leta, a vsakič je bilo nekaj narobe. V glavnem se mi ni ljubilo. Letos sem končno malo več tekal, močna želja pa je vzplamtela šele konec septembra. Mesec dni strukturirane vadbe bi moral zadostovati, a situacija se je seveda zapletla. Zdaj pa v mrazu stojim na Slovenski cesti, oblečen v majico brez rokavov, kot da sem favorit, resda z vsaj petimi odvečnimi kilogrami.

Za naslednjič vem, da moram začeti bolj spredaj. Prvi kilometer tečem precej nad zastavljenim tempom in se prerivam med tistimi, ki tam nimajo kaj iskat. Na koncu Dunajske je povprečje že želenih 4:05. Na prvi okrepčevalnici samo omočim ustnice in šele tam končno ujamem enakomeren tempo med 3:55 in 4:00. Kdo se to dere? Nekaj belega mu visi okoli vratu. Aleš, hvala, dec! Stric in njegova familija so nekaj minut naprej, prestavim se na desno stran ceste, da jih pozdravim.

Na Vodnikovi še vedno držim tempo za rezultat 1:25, a obtičim v skupinici, ki popušča. Iz kolesarstva imam v glavi, da je treba priključit skupini pred seboj. Tempo obdržim pod štiri minute, nekateri se mi udobno priklopijo in do okrepčevalnice na 15. kilometru na Večni poti ravno ujamemo. Po grlu stisnem še drugi gel, moja presnova je pač pošastno hitra, zato moram energijo nadomeščati bolj pogosto od večine. Kakšnih petsto metrov naprej pa – bum! Krči. V mečih in ložah. Umirim jih že s tremi počasnejšimi koraki, ampak čim pospešim na zastavljeni tempo, spet!

Kaj med tekom razmišljam, so me vprašali. Nič. Če med hitrim tekom na rezultat, kakršenkoli že, razmišljaš, je nekaj narobe. Ali sanjariš in si prepočasen ali pa se skušaš z razmišljanjem zamotit zaradi težav. No, zdaj sem začel razmišljat. Najprej o tem, kako debilno je, da žavbo iz zelenoustne školjke oglašujejo s točko za masažo na 17. kilometru. »Ustavite se in se regenerirajte«, nekaj takega. Ste prfukneni? Naj se, čeprav s krči, ustavim in izgubim minuto ali dve, da se bom v tem času regeneriral, potem pa verjetno ne bi mogel več teči niti petsto metrov in bi na 18.500. metru bržkone raje zavil domov? Pridite danes, luštne punce, čakam vas doma, s trdimi nogami!

Zanimivo, plantarnega fasciitisa kot da ga bi ne bilo. Kaj me pa tišči ob stopalnem loku leve noge? Točno, teli copati me na dolgih tekih vedno ožulijo. Prekleto, na rezultat tečem v najtežjih čevljih v omari. Zakaj že nisem vzel hitrejših? Aja, zaradi plantarne fascie! 100 gramov preveč na vsaki nogi. Jasno, da me žuli, če imam v stopalnem loku več podpore kot družina Strojan od države.

In kako tečem? Aja, na peto. Ne odrivam se s prstov. Koleno ne gre naprej. Noga je predolgo na tleh. Na sto metrov me vidijo, da sem pečen.

Računam. Kaj se zgodi, če bom moral tempo spustit na 5:00? 18. kilometer, čas 1:13, plus petnajst minut. Temu bi lahko rekli caganje, ampak če sem že v riti, rad vzpostavim taktiko za najslabši možni scenarij. Tudi, če bo šlo vse narobe, bom preživel. Grizem, vsi grejo mimo. Dr. Matej Tušak je prejšnji dan predaval, da moramo v takih primerih gledat stran. O psihologiji takrat nisem razmišljal, pa tudi stran nisem gledal. Mimo gre Neža Mravlje. Pa tista mlada punca iz Sevnice … Evo, pa sem v domačih koncih in od vsepovsod me spodbujajo. Lepo je biti ljubljen, ja. Hvala vsem, ki ste vpili name. V takih primerih praviloma malo pospešiš, tudi jaz sem si želel, ampak nisem smel, ker me je vsakič uščipnilo.

Na Tržaški na okrepčevalnici pograbim za pest mandarin, mislil sem si, da bo proti krčem to pomagalo, kar je seveda absolutna neumnost. Aškerčeva. Poglej ga, Primož Kobe, olimpijec, zame navija, za rekreativca, ki teče kot fantje iz Full Metal Jacket! Levo na Slovensko. Poskusim nekaj finišu podobnega. Fakin množica, ki se dere, med glasovi večkrat slišim svoje ime. Poglej tega, saj bo padel čez ograjo! Pa saj to je Luka Mezgec, zmagovalec etape Gira. High 5, stari! Dobro, da gre po Kongresnem trgu navzdol. Na semaforju piše 1:28:XX. Ne, Zalar se ne da kar tako.

Skoraj se zaletim v Zorana. Pograbim medaljo. Švic obrišem ob Sabino, Kallie slino obriše vame. Hvala, da sta prišli! »Na Volkswagen 19. Ljubljanskem maratonu ste dosegli cas 1:27:23. Cestitamo!« Hvala, tudi vam! Odlična organizacija!

Doma sem na predpražniku našel tole presenečenje (odličen smisel za humor!):

Še večje presenečenje me je pričakalo, ko sem slekel levo nogavico. Dober tek!

Zvečer sem se počutl obupno. Včeraj je bilo še huje. Danes je nevzdržno! Hodim kot Robocop, za gležnje se zdi, da so iz porcelana. Ja, enkrat, dvakrat letno prija pretegnit noge. Bi pa naslednjič v cilj raje pritekel lahkotnega koraka. Ampak če ne treniraš, je to pač to.

Ne počnite tega sami!

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Add_ 28. 10. 2014 at 21:26

    Ojoj. Tole se pa bere s cmokom v grlu – še dobro, da si vpletel malo humorja, sicer bi zaradi stopnjevanja napetosti morala prekiniti z branjem in iti po kokice!
    Vidiš, nisi samo nergač, si tudi prava trmasta ihta, ki spelje zadevo do konca, kakršenkoli je že “dodatek”, ki ga pokasira.

    Je pa zanimivo, da ostali blogarji oz. javnopisci nikoli ne pišejo o temnih plateh maratona…..

    PS – kako je možno, da se naredi žulj na loku? A niso na udaru prsti in predel zadaj nad peto?

  • Odgovori Zlobni 28. 10. 2014 at 22:34

    Tovrstni prvi maratonec je pa kar umrl od športnega užitka .-(

  • Odgovori Matej Zalar 28. 10. 2014 at 23:55

    @Add_: V resnici sem se imel vseh 5.243 sekund polmaratona (plus čas pred štartom in po koncu) naravnost odlično. Legitimacija mojih pričakovanj do drugih pa so v prv vrsti visoka pričakovanja do samega sebe.

    O temnih plateh maratona nism pisal niti jaz. Tekel sem namreč polmaraton, kar pomeni najmanj eno uro matranja manj 🙂

    Žulj na loku se zgodi zaradi opore za pronatorje. Sicer je Adidas Sequence 6 zelo dober copat, ampak sedmica je še boljša, po mojem ravno zato, ker imam manj opore – in ker je po mojem subjektvnem mnenju pena Boost res odlična stvar.

    @Zlobni: Prvi maratonec je imel zelo dober razlog. Boljšega od vseh nas. In slabšo opremo ter vremenske pogoje 🙂

  • Odgovori Paternina 29. 10. 2014 at 10:37

    Odličen zapis! Sem se kar našel v vrsticah…
    In zelo spodoben čas, čestitam.

  • Odgovori Feri Naf 29. 10. 2014 at 15:27

    Chef, a nisi bil že na Kraškem maratonu par let nazaj?

  • Komentiraj