Magične meje so dosegljive s pametjo v nogah (Tekac.si)

Pred izidom slovenskega prevoda knjige Dve uri Eda Caesarja (UMco) smo se tudi pri reviji Tekac.si posvetili magični maratonski meji 2:00 in tako sem v uvodniku junijsko-julijske številke spet razmišljal o mejah. Revijo Tekac.si najdete pri vseh boljših prodajalcih časopisov, naročite jo tukaj, na Facebooku pa se pofočkate tukaj.

tekac_2016-0607-naslovka

Magične meje so dosegljive s pametjo v nogah

Človek motivacijo vedno črpa iz zastavljenih ciljev, ki so pogosto definirani kot meje. Na primer 42,195 kilometra, 100 kilometrov, tri ure ali 60 kilogramov. Seveda se je najlepše in najbolj zdravo ukvarjati s športom zaradi užitka v aktivnosti sami, toda lastne meje so tisto, kar nas žene k napredku na vseh področjih. Čar magičnih meja je prav v tem, da jih je mogoče premagati, četudi se nam to zdi še tako neverjetno.

Če se je pred stoletjem zdelo nemogoče, da zmore človek preteči maratonsko razdaljo v manj kot poltretji uri, se danes pogovarjamo o možnostih teh dobrih 42 kilometrov preteči hitreje kot v dveh urah. To pomeni, da bi moral novi svetovni rekorder vsak kilometer preteči v tempu 2:50 min/km, česar večina rekreativcev ne vzdrži niti en kilometer. A zgodovina nas iz izkušenj uči, da je mogoče premagati tudi to mejo in nekateri strokovnjaki napovedujejo, da se je novi rekorder že rodil, še več, da je že uspešen atlet! Kdo je to? Izveste lahko na naslednjih straneh.

Pomladanska maratonska sezona je medtem že za nami, tokrat brez novega svetovnega rekorda, ki ga mnogi spet pričakujejo jeseni v Berlinu – in prav zaradi lova na visoke denarne nagrade se marsikateri afriški tekač odpove celo tako pomembnemu tekmovanju, kot so olimpijske igre, kjer zaradi neustreznih zunanjih dejavnikov pogori marsikateri favorit. In tem, ki so začeli teči za preživetje in ne v iskanju zabave, se očitno ne splača tvegati. Strokovnjaki so si edini, da na vrhunski ravni ni mogoče preteči več kot dveh ali največ treh maratonov na leto. Zakaj bi torej pretiravali rekreativni tekači?

Čeprav nas guruji uspeha v poslovnem in športnem svetu vztrajno prepričujejo, da meja ni – ali pa so samo v vaših glavah –, nas vendarle omejuje toliko dejavnikov, da si je poleti bolje vzeti nekaj počitka od stresa. Ne samo službenega, ampak tudi športno-rekreativnega. Vsak trening namreč na telo deluje kot stres, ki je lahko pozitiven samo, če organizmu privoščimo regeneracijo. In tako kot si privoščimo daljše počitnice od učenja ali dela, si moramo vzeti tudi čas za športa proste dni. Poletje je pravi čas za to, saj boste lahko jeseni le spočiti spet premikali svoje meje.

Pri tem vam lahko za motivacijo služi odličen intervju z Mitjo Duhom, ozdravljenim narkomanom, ki je odvisnost od heroina in psihozo pregnal prav z vztrajnim tekom, se potem, že ozdravljen, zatekel v ultramaraton, navsezadnje pa spoznal, da je najbolj zdrava prava mera športa, ki ne sme biti egoistična, ampak altruistična dejavnost.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj