Mangrt (2679 m) silom prilike po italijanski

Ker smo na Jalovcu od vročine kljub zgodnjemu štartu skoraj pregoreli, si dva dni kasneje na Mangrtu nismo dovolili presenečenj. Vstali smo ob treh zjutraj.1 Tokrat sem imel kar nekaj težav, saj se je Pippa odločila, da tako zgodaj pa ona ne gre, in sem jo moral iz šotora dobesedno zvleči. Če je vojna, je vojna za vse! Ob tričetrt na štiri smo že zategovali šnirnce pri novem mostu pod Predelom. Šele zdaj vidim, da tip hkrati nosi čelko in sončna očala. Za sponzorje vse!

Na Mangrt večina začne s sedla, kar je do te krasne gore po mojem nespoštljivo. Užitke na vrhu si zaslužijo tisti, ki začnejo spodaj, na križišču. Pa še za tisto takso prišparajo. Je pa res, da je verjetno ne plačajo niti tisti, ki so dovolj zgodnji. Pot je, ponekod sicer bolj za silo za silo, označena pa vendarle. Prvih nekaj sto metrov do prvega ovinka se ogreješ po cesti, potem pa ob potoku navzgor čez plazišče. Mangrtska planina ni daleč, malo nad njo pa smo v temi malo lutali, ker se z Bokijem nisva točno spomnila kje gre prava pot. Ni bilo hudega, v bistvu smo bili na pravi poti. Po slabi uri, ko se je začelo daniti, se je pred nami izrisal cilj.

Za nami pa še malo kasneje tudi Montaž. Tega bi prišparal za naslednje leto.

Pešpot večkrat prečka cesto. Pod sedlom nas je prehitelo nekaj avtomobilov, nekdo nam je ponudil celo prevoz. Pod kočo skozi tunele nekaj časa hodimo kar po cesti, potem pa zavijemo levo, mimo koče in čez trave na sedlo. Pippo smo pustili v zavetrju pod skalo in se podali proti steni.

A nad prvim skalnim skokom nas je na razpotju slovenske in italijanske poti presenetil Hiltijev kovček. Na Mangrt smo šli točno takrat, ko so markacisti rihtali slovensko pot. Zaprli so jo petnajst minut pred nami. Tisti, ki so nas prehiteli z avtomobili, so torej lahko šli po slovenski, mi pa smo morali na italijansko. Da bo zaprto, je pisalo na spletni strani PZS in opozorilo je bilo tudi v bovškem TIC-u. Ampak tega seveda ne beremo. Saj je lepa tudi italijanska smer, ampak Mangrt pač ni gora za vsak dan. Spet sem brezveze natikal samovarovalni komplet.

Jalovec tudi z zahoda ni videti nedolžen.

In tudi ne okoliška pokrajina…

Na vrhu smo bili prvi, a kmalu so prikapljali tisti, ki so še uspeli na slovensko pot. Vključujoč markacista. Ko sem zgoraj pizdil, da smo samo za petnajst minut zamudili, je prekaljeni planinec zabil: “Rana ura, slovenskih fantov grob.” Mikalo me je, da bi ga udaril s pestjo v obraz, ampak saj ni mogel vedeti, da smo pokonci že več kot pet ur.

Tako se vidi Italijo…

Ekipa:

Z vrha smo se spustili ob pol devetih, torej ob uri, ko začnejo v hrib rinit množice. To toliko bolj velja za gore, ki ne zahtevajo več kot za dve Šmarni gori višinske razlike. Pride vse sorte. Vidijo, da je do vrha samo dve uri, mislijo si, da bodo zmogli v eni. Prava parada čudakov. Nižje ko smo bili in več ko je bila ura, več je bilo tudi pacientov, večinoma, kakopak, italijanskega porekla. Mulc v hlačah Chicago Bulls. Punce s trendovskimi sončnimi očali, za katera je jasno, da ves čas lezejo z nosu. Tik pod prvim plezalnim delom smo srečali par, ki je s seboj vlekel irskga setra. Na sedlu smo srečali nekoga, ki je šel očitno na Dhaulagiri, vsaj tako je bil oblečen – jaz pa v kratkih rokavih. Zmagovalec pa je bil Idiot, ki smo ga srečali na melišču. Ja, obute ima sandale!

Ne vem kako je to mogoče, ampak še nikoli nisem bil na Belopeških jezerih.

Dol grede smo hiteli, da nas ne bi spet dobila vročina. Vseeno smo si v koči vzeli čas za štamprle košutnika.

Hribovska romantika pred kočo …

Dol grede smo si cesto delili z množico kolesarjev.

Spust je samo še duhamorna formalnost, ampak spet smo imeli cilj: Mangrtsko planino. Od tam pridejo ovce, ki jih poleti dopoldne srečamo na sedlu. Sedemsto metrov višinske razlike prehodijo, vsak dan. Šef pastirjev, nekoč vrhunski alpinist, Bernard Cuder, je legenda, malo robat, a razmeroma normalen, glede na to, da že nekaj desetletij poleti preživi z nekaj sto ovcami. Med drugim nam je povedal, da ima Chavezovo trenirko, dobil jo je v dar, potem ko so zasilno pristali v Venezueli. Sir je odličen, cena zmerna. Hotel sem kupit še albuminsko skuto, a mi je Bernard oponesel, da je to za ženske, in si nisem upal vztrajat.

Čas je bil, da si zadamo nove cilje: za začetek je bila to kava na italijanski strani… in pica na slovenski. Več o tem prihodnjič. Je dobra zgodbica.

  1. Na sekretu je bil spet verkehr – izključno ženske. []
Prejšnja objava Naslednja objava

40 komentarjev

  • Odgovori prvafaca 2. 9. 2013 at 20:01

    samo pedri in nacionalisti brišejo komentarje. Seveda je to tvoj blog in imaš polno pravico to početi, a nehaj se delati frajerja, kako nezaželene komentarje le ignoriraš, v resnici pa jih zadaj po tiho brišeš. Prava mala slovenska pizdica.

    • Odgovori chef 2. 9. 2013 at 20:24

      Ne da komentarje brišem. Samo čez moderacijo te ne pustim. In tako bo tudi ostalo. Moj blog, moja pravila. Spizdi.

  • Odgovori blitz 2. 9. 2013 at 20:34

    Že od nekdaj trdim, da bi morali mangrtsko cesto zapreti, ker uničujejo goro za prave planince. Jaz sem bil na Mangrtu dvakrat, obakrat z doline belopeških jezer. Enkrat naravnost navzgor po ferati, drugič pa čez greben Ponc, Strug in Vevnico. Ena pot lepša kot druga. Ob drugem vzponu dan in pol nismo srečali nikogar (na Ponce in čez Vevnico), pot se nato priključi italijanski poti kakih 10-15 minut pod vrhom, tam pa je bila kolona. In na vrhu se je neka frčafela drla, kdo bo lubenico. Benti, iz doline je sigurno ne bi tovorila 🙁

  • Odgovori miran 2. 9. 2013 at 20:54

    Fotka št. 7 je čista zmaga. Direkt za v rumen okvir! Druge tudi niso švoh. Fajn. 🙂 Cela zgodba je pa itak carska. Najhudejši dopust sploh. 🙂

  • Odgovori Lola 2. 9. 2013 at 22:05

    čaki, kje si pustil Pippo? 😮

  • Odgovori Ph 2. 9. 2013 at 22:12

    Kje pa puščaš Pippo ob takih vzponih?

    In zaradi tebe sem šla guglat Mangart/Mangrt 😀 😀

  • Odgovori mitkos 2. 9. 2013 at 22:39

    Chef s katerim fotkičem ti tole škljocaš?

    • Odgovori chef 2. 9. 2013 at 22:41

      @mitkos: Nikon D7000 + Tamron 17-50/F 2.8

  • Odgovori chef 2. 9. 2013 at 22:39

    Če so razmere ugodne, Pippo pustim pri bajti ali jo zavežem za kakšno drevo. Tokrat je ostala na sedlu, pod skalo. Malo jo je sicer zeblo, ko smo se vrnili, ampak ni bilo hudega.

    @blitz: Ja, s cestami vedno vse pokvarijo… Ampak po mojem se jim splača, da je odprta…

    @miran: Hvala. In kako se imenuje vrh skrajno desno?

    @Ph: Vsi pišejo Mangart, ampak domačini rečejo od nekdaj Mangrt. In jaz se vedno držim ledinskih imen, iz principa. Z lektorji smo že imeli vaje glede tega.

  • Odgovori tamck 2. 9. 2013 at 23:06

    Pri Belopeških je lepo, ampak poleti blazno nagužvano, sploh okoli prvega jezera. Pri drugem je malo bolj mirno, pa še razgled je tam fenomenalen, Mangrt imaš tako lepo na pladnju pred sabo.

    Sicer pa res krasne fotke in super reportaža – kot vedno.

  • Odgovori Stane Debevec 3. 9. 2013 at 8:36

    Dober dan g. Zalar,

    ja kdor se pripelje do koče in gre potem na vrh, ne ve, da je Mangart res visoka gora. Škoda. Mangart zasluži spoštovanje in turo vsaj z Mangartske planine.
    Tudi jaz sem bil že na Krnu iz Drežnice v mokasinih, ker sem pač pozabil dati gojzarje v avto. Pa na Nanosu v sandalih (primerno močnih). V lepem vremenu in pri primerni kondiciji se mi to ne zdi nič posebnega. Poleti hodim v nizkih pohodnih čevljih, imam boljši občutek in lažjo nogo. Za sedaj mi tako ustreza.

    Ljudje smo različni, eni imajo več izkušenj, eni manj. Morda je pa ta v sandalih vrhunski alpinist in mu je italjanska na Mangart dopoldanski sprehod….

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

  • Odgovori chef 3. 9. 2013 at 9:37

    @tamck: Ja, kje rje lepo, je žal vedno gneča. Potem iščemo neznane lepe kraje, o njih pišemo in … bum! Prideš čez dve leti in je gneča tudi tam.

    @Stane Debevec: Poglej, za hojo po melišču v šlapah ni nobenega opravičila, kar ti bo lepo razložil vsak gorski reševalec, ki ima še malo več izkušenj, ne samo s planinarjenjem, ampak tudi z reševanjem tistih, ki so mislili, da so vrhunski planinci in da se zdrs na gruščnatem pobočju njim ne more zgoditi.

    Ja, tudi jaz grem marsikam z nizkimi čevlji – zato mi je kristalno jasno, da so občutki zelo različni. Ja, nizki čevlji so lažji, udobnejši. Žal pa tudi manj stabilni. In če se zgodi, da zdrsneš, izkušnje bolj malo pomagajo.

    Zagovarjanje nizkih čevljev ali opravičevanje Idiotov, ki v hribe hodijo v šlapah, me zelo spominja na norčevanje iz tistih, ki so začeli v gorah prvi uporabljat čelade in samovarovalne komplete. In seveda, kot vidiš, ta pacient ni imel niti čelade. Upam, da mi ne boš razlagal, kako da je tudi zaščita glave odvisna od izkušenj in da alpinisti čelado potrebujejo manj kot neizkušeni sprehajalci.

  • Odgovori Seamus 3. 9. 2013 at 10:06

    Jaz sem imel včasih sedlo že za cilj – pozimi je s sedla do Belopeških jezer luštna smučarija.

    Glede sandal jih pa tudi jaz uporabljam (Teva F1 al neki takega) in so super , bolje kot nizki pohodni čevlji, boljši oprijem in občutek glede podlage, samo čez šodr je treba malo paziti, da ti ne leti preveč pod prste. Sem v njih naredil že turo z 900m višinske in letos sem z njmi obletal vse slapove v Trenti – tudi do zgornjega Zapotoškega slapu, kjer je potrebno za ogled zadnjega slapu en skok preplezati.

    Je pa res, da Mangrt ne bi šel z njimi, ker bi me vsi čudno gledali (po italijanski, po slovenski pa ne zaradi zahtevnosti).

    slika 7 – spredaj Ponce, zadaj greben Mostrovk, sledi Prisank, zadaj levo Martuljška skupina (najvišja je Škrlatica), zadaj desno pa Triglav. Škoda k nisi še malo desno potegnil, da bi Jalovec dobil notri.

  • Odgovori Seamus 3. 9. 2013 at 10:14

    @chef – še glede nizkih čevljev na tvoj komentar. Dejansko so velike razlike v izkušnjah in tudi v kvaliteti. Visok gobarski čevelj je za moje pojme slabši, kot moj Teva sandal, ker ravno tako ne bo zdržal, če se ti gleženj na gruščnati podlagi zvije – sem tudi jaz imel gobarske Planika gojzarje. Je pa res, da je težko potegniti črto, kje ja in kje ne, to ti naredijo izkušnje. Dejansko veliko alpinistov za dostop do stene uporablja sandale. Po drugi strani je pa res, da povečini ljudje, ki jih v hribiš srečaš s sandali ne poznajo teh zgodb in spadajo pod tvojo opredelitev.

    Sam se zaradi kolen odločam predvsem glede na dolžino ture.

  • Odgovori Simon 3. 9. 2013 at 12:10

    Na Mangart dem šel pa po isti poti kot ti. Od začetka ceste prek Mangartske planine, sedla in potem naprej. Nazaj grede pa me je v svojem avtu na prtljažniku vozila še ena legenda Mangrta(ali pa je to ista, ki si jo srečal ti). Pravijo mu ‘Štef’, tak bradat je pa mislim da je bil en star fiat uno. Tudi ovce pase in tudi že kake par deset let. In kaka vožnja je to bil! Adrenalinska kot najhujša ferata. 😉

    Aja, zakaj pa pol niste šli po Via Italiana, če je bila slovenska zaprta. 😉 Se da iz sedla lepo sestopiti do bivaka na Italijansko stran pa hajd v steno! Ti, verjamem da veš ampak ker to berejo tudi manj izkušeni naj povem, da je to ena najtežjih ferat v Julijcih, težja od katerekoli naše poti.

    Če še nisi bil pri Belopeških jezerih pa naslednjič kar od tam do bivaka pa potem na sedlo(ali pa od bivaka po Via Italiana 😉 ).

    Montaž, ki je tvoja želja je pri meni tudi že kljukica. Zelo lepo. Pot je pa no… malo je zoprna na nekaterih delih(predvsem ko greš po isti dol), drugače pa je bilo meni fajn, še posebej Pipanova lestev. Govorimo seveda o normalki, ki je(glede na to kar o Jalovcu slišim) le malo lažja od njega. So pa še druge težje poti seveda. Je pa tam pa tudi okoli sosednjega Viša(tudi zelo priporočljiv) zelooo lepo. Da ne rečem, da še lepše kot v naših Julijcih…

    Še glede opreme: se strinjam, sandali niso za v visokogorje pa amen. Sploh ni debate. Razlogi so znani. Ko bodo pri nas reševanja plačljiva oz. bo kdo zaradi malomarnosti dobil račun bodo pa malo bolj pazili. Po drugi strani seveda kaj je to malomarnost? Potem se bo nekdo, ki bo recimo zdrsnil, ustrašil poklicati GRS, če bo imel recimo samo malo zlizan podplat sicer solidnega gojzarja, da ga ne bi na to hakljali.

    Pol se pa še najdejo pametni, ki se režijo zaradi kompletov, čelad,… zadnjič me je na Triglavu ena skoraj nadrla ker sem se na grebenu varoval na zajli pa dokler se nisem umaknil(čeprav se sploh nisem bil dolžan) ni mogla s svojo hitrostjo bezljati naprej. Mene to baš briga, takim Idiotom(da uporabim tvojo terminlogijo, jaz jim rečem ‘butasti gorniški plebejci’) pa znam tudi svojo pribiti.Delal bom pa tako kot bom smatral da je za mene varno. Se ne kregam, ne ne. Potem sam še veselje dobi ker vem da to počne zaradi provociranja. Enostavno mu pribijem naj začepi ali kaj podobnega pa je stvar rešena!

  • Odgovori Anonimno 3. 9. 2013 at 12:11

    “Dejansko veliko alpinistov za dostop do stene uporablja sandale.”

    Ajde, ne seri in ne širi bedarij.

  • Odgovori chef 3. 9. 2013 at 12:34

    @Seamus: No, izjava [Teva F1 al neki takega in so super , bolje kot nizki pohodni čevlji, boljši oprijem in občutek glede podlag] je malo bosa, dokler ne vemo, o kakšnih nizkih pohodnih čevljih govorimo.

    Seveda, vsak se sam odloči, v kakšnih čevljih bo šel na teren, mi gr epa na živce, da se sumljivo obutev propagira, ker jo potem uporabljajo tudi tisti, za katere bi bilo itak najbolje, če bi ostali kar doma. Tako se pa lepo fletno odpelje na 2050 m z avtom, potem gor rine v japankah in s čepico, češ da je do gor itak samo za dve Šmarni gori, doma se pa še hvali, da je vse skupaj simpl, da srečeval je pa kretene, ki so bili nadopremljeni s 25-litrskimi nahrbtniki, čeladami, samovarovalnimi kompleti in ostalo navlako.

    Medtem seveda beremo novice o planincih, ki so padali z Malega Triglava ali s Porezna, kar je meni – seveda ob predpostavki, da se lahko ubiješ tudi v domači kadi – skoraj nepredstavljivo. Smola ali nespoštovanje gora?

    @Simon: Ja kako, naj bi se spustili dol in potem še enkrat lezli gor? Toliko časa – in živcev – pa spet nimamo, hehe.

    Kar se tiče terminologije – besedo Idiot je uporabil tamkajšnji markacist 😉

  • Odgovori Simon 3. 9. 2013 at 12:51

    @Stane Debevec: Načeloma lahko hodiš v hribe tudi bos. Načeloma tudi ne rabiš nobene opreme. Morda boš tako ‘opremljen’ kar dolgo lepo zahajal v gore.

    Dovolj pa je en trenutek, da spoznaš kako bi le fajn bilo biti malo bolj opremljen kajti druge priložnosti za to spoznanje morda ne bo več…

    Pa, da ne bi mislili da v ‘gorniško razvitih državah’ tega ni. Na koncu svojega letošnjega dopusta sem se ustavil v Berchtesgadnu. Ker so bile za zvečer napovedane nevihte sem se od slovitega Watzmanna moral posloviti pa sem ubral krajšo turo na Hochstaufen. No, in na vrhu me en parček vpraša zakaj tak rukzak s sabo? WTF? OK gre samo za 1700 m visoko goro a vendar. Ve se kaj je priporočljivo nosti s sabo: oblačila, vodo, malico, čelada,… No, da bo mera polna sta bila ravno ona dva brez vsega! Pod noge pa res nisem pogledal kaj sta imela. Ne bi pa se čudil če bi bil on v sandalih ona pa v štiklcih. 😉

    In kaj takemu odogovoriti(še posebej če ne znaš dobro nemško 😉 )? Najbolje nič! Ker tudi ne vem, če bi bi pomagalo, da bi jima povedal, da se je ravno pred dvema dnevoma(tako sem bral v cajtngu v Berchtesgadnu), nekdo na težki ferati, ki pelje na ta vrh(jaz sem resda šel po malo lažji poti z lažjim poplezavanjem prve stopnje, ona dva pa upam po normalki) nekdo smrtno ponesrečil. Sedaj pa glavno: ta, ki se je ponesrečil, je šel v eno najtežjih ferat v nemških alpah dobesedno brez vsega: brez samovarovanja, brez čelade in v supergah!

  • Odgovori spam 3. 9. 2013 at 13:20

    @Simon
    osnova bontona v gorah je, da spustiš hitrejše naprej. Takšni, kot si ti, ki mislijo, da se niso dolžan umikati nikomur pa bi bilo potrebno pometat dol.

    @Seamus
    Dober sandal (primerno zaprt, spredni del visoka guma za zaščito prstov, kvaliteten podplat…) gre brez problema ob boku marsikateremu pohodniškemu čevlju (v lepem vremenu in primerni podlagi). V visokogorje pa ne spada (razen, če jih imaš za preobut in spočit noge – večdnevne ture).

    @chef
    tudi ti kdaj špilaš kretena. Vidiš človeka, ki gre na Šmarno v gojzarjih (pa ne veš zakaj) in ga zasmehuješ…

  • Odgovori Seamus 3. 9. 2013 at 13:51

    @chef – govorim o nizkih čevljih, kot jo uporablja večina na takšnih množičnih vrhovih cenovno bi rekel tam do 100€. In ja sj vem, da propagiranje ni dobro, se je pa ravno govorilo o tem, samo dejansko so nizki čevlji slabi, to bi bilo bolj potrebno poudarjati. Po mojih izkušnjah so slabši od Teva in sem mnenja, da ni nič slabše, če namesto nizkega čevlja obuješ dober sandal ali recimo kdo drug tekakško obutev. Meni se zdi veliko bolj pomeben oprijem in lega noge. Bistvo gorniške obutve je, da ti ne zvrne gležnja, kar nizek čevelj ne prepreči.

  • Odgovori martin 3. 9. 2013 at 15:05

    Zakaj me pa nisi na gobec!! Pa hvala za fotko z vrha.

  • Odgovori Simon 3. 9. 2013 at 16:28

    @spam: ne glede na tvoje primitivno izrazoslovje naj te obvestim, da je šlo za srečanje: jaz dol ona gor in da sem se ji lepo umaknil samo ne v tistem trenutku kot je ona morda pričakovala, torej v sekundi. Že samo da smo se srečali je izustila: “Lej ga, samovarovanje ma! Me zanima kaj bo naredil!” Lahko bi tudi čakal in bi se gledala, dokler se ne bi ona morala umakniti.

    Kar se pa tiče spuščanja naprej, vedno spuščam naprej samo da mi oni ne diha več za ovratnik in imam mir. Sicer ima pa oni za tabo JEZIK in lahko vljudno tudi prosi. Včasih ne veš ali te res hoče prehiteti. Lahko da čisto zadovoljno uživa v počasni hoji. Ampak pri nekaterih je zasidrana misel, da se v gore hodi drveti in hiteti in, da bo oni zadaj neizmerno užaljen če ga ne spustiš.

    Jaz grem lepo počasi, uživam v gorah in mi ni cilj neko podiranje rekordov, zganjanje panike, hektike, stresa, hitenja,… Tega imamo že v vsakdanjem življenju dovolj. Če koga dohitim ni nujno da me spusti, razen če gre res ekstremno počasi.

    V tem priemru pa se le oglasim, vljudno seveda! Vse se da rešiti z besedo. Nestrpni, ki bi najraje vse počasnejše in šibkejše dol pometali in ki bi radi imeli goro samo zase pa so Primitivci. Ali pa Idioti! 😉

  • Odgovori chef 3. 9. 2013 at 18:01

    Dva, ki se znata normalno sporazumevat, seveda nikdar ne bosta imela konflikta, tudi če eden hiti, drugi pa ima preveč časa. Triglavu se je seveda najbolje izogniti.

    @spam: Ne da ga zasmehujem zaradi gojzarjev, mi je pa smešno, da ob gojzarjih vlači s seboj še deset kilogramov opreme, vsaj tako je videti, ko pogledaš nahrbtnik.

  • Odgovori nish 3. 9. 2013 at 21:07

    Lepe fotke, kot ponavadi.
    Jih rada gledam, ker tako visoko zaradi kolena, ki nazaj v dolino odpove poslušnost, ne morem več. In se ob tvojih dogodivščinah smejem in spomnim svojih bluzenj po hribih.

    Hočem pa povedati še tole, ko si že ravno omenil padec z Malega Triglava – z vsem spoštovanjem do starih in starejših – če bi nek dec pri 65ih razmišljal trezno, ne bi lezel na Triglav, pa imel kondicije za izvoz. Kot da bi bil kaj manj kerlc, če bi samo na Šmarno hodil. Prav, fino, da so še pri močeh, ampak pretiravat in klicat nesrečo jim res ni treba.
    Upam, da boste vsi vi, ki zdaj “norite” po gorah, čez 30 let upoštevali – da ste že v letih. In da se vam lahko zvrti, pa da korak ni več tak, kot leta nazaj. In se boste zadovoljili z nižjimi hribčki.

    @Seamus, ti pa ne propagiraj nooobenih sandal, ker je norcev v gorah že brez tega dovolj. 😉

  • Odgovori spam 4. 9. 2013 at 17:08

    @Simon

    Srečanje ni trenutek, ki bi se zgodil v sekundi. V fazi približevanja lahko brez problema oceniš situacijo in prilagodiš ravnanje.

    Kaj si ti tam čaral vejo samo bog, planinca iz nasprotne strani in ti. Glede na komentar, ki si ga doživel je verjetnost tega, da si nekaj “ustvarjal” enormna.

    Verjetno si tudi ti eden tistih, ki ima na avtocesti veliko problemov z vozniki, ki ti blendajo od zadaj… pa še do danes nisi odkril, da nekateri teh problemov nimamo, ker se znamo prilagoditi situaciji in reagiramo tako, da drugih ne oviramo…

    @chef

    teorij nahrbtnika je ogromno. Od tega, da bi lahko imel samo enega do tega, da je morda imel plezalno opremo notri, do tega, da je morda za trening moči “tovoril” plastenke z vodo na hrib…. ali pa je tovoril nekaj gor, da je testiral kakšno športno poškodbo…

    Sicer pa povsod srečaš tudi marsovce, Simone in ostale primerke… ;).

  • Odgovori Simon 4. 9. 2013 at 18:17

    @spam: spama je tudi vse povsod polno, žal!

    Srečanje kot srečanje. Vačsih se tudi tik za ovinkom na primer sreča. Isto velja tudi za njo. Toliko je kriva kot jaz. S tem da sem se jaz vseeno umaknil, kot se vedno če je le zame varno. Včasih morda malo več časa rabim da to ocenim. Ona je pa očitno prišla v hribe zajebavat ljudi. Njen problem če se ni tudi ona varovala.

    Drugače se tudi jaz varujem res na težjih poteh, izjema pa so tiste kjer je polno ljudi in to Triglav v sezoni je. Ravno na tem grebenu imam iz lanskega vzpona namreč neprijetno izkušnjo, da bi zaradi enega planinca kmalu zgrmel dol. Od takrat naprej: če je pot frekventna, se varujem ne glede na težavnost, kjer je le mogoče. Pa me sploh ne zanimajo reakcije in posmehovanja drugih. Življenje je moje.

    Kar se tiče tistega nahrbtnika se pa strinjam. Lahko je bil kak alpinist, ki je po steni Grmade prišel gor ali pa vsaj po Pogačnikovi(čelada, komplet, pas, morda še za otroka pa še kaj vode in malice pa imamo že vsaj srednje velik nahrbtnik). Možno je še da je kaj prinesel materiala gor v Gostilno, čeprav vem da vozijo z džipi. Zaradi preveč opreme nikoli ne smemo nikogar obsojati. Kvečjemu zaradi premalo. Pa še to ker lahko s tem tudi drugim škoduje. Zase se pa vsak sam briga in odgovarja.

  • Odgovori chef 4. 9. 2013 at 20:07

    Še enkrat: po mojih izkušnjah sta za konflikt v hribih po navadi potrebni vsaj dve osebi. Jaz sem praviloma med hitrejšimi, nekateri tekači pa me tudi prehitijo in še z nobenim nisem imel konflikta – pravzaprav ravno zato zelo rad hodim v hribe, ker je tam zelo zelo malo tepcev.

    Spomnim se samo dveh konfliktov in, zanimivo, obakrat sem imel opravka s Čehi. Prvič je bilo na Triglavu, ko so se najprej obirali, kar smo še nekako prenesli, ko smo jih prehiteli, so pa še za hec brcali kamne po pobočju.

    Drugič je bilo pa zadnjič pod Špičkom, ko so – v moji odsotnosti, seveda – dražili psico, da se ji je skoraj odpeljalo.

  • Odgovori blitz 4. 9. 2013 at 21:04

    chef, “ker je tam zelo zelo malo tepcev.” S tem pa se ne strinjam. Skoraj vsi težaki, kar jih poznam, so navdušeni planinci. Je pa res, da so redkeje naseljeni 😉

  • Odgovori chef 4. 9. 2013 at 21:44

    Seveda, ti poznaš veliko Štajercev. Ni hujšega kot Štajerc v hribih 😉

  • Odgovori spam 5. 9. 2013 at 2:56

    @ Simon

    Na poti na Triglav ni takšnih ovinkov, da bi te lahko presenetila hitra pešakinja.

    Stopnja varovanja vsak oceni sam. Definitivno pa je potrbno, da pripneš popkovino na zahtevnem delu, ko pustiš, da te hitrejši prehitijo (ali srečanja).

    Seveda predno pridemo do gorniškega bontona… imamo splošni bonton – dame imajo prednost.

    In, da te dama (tudi če je prostaška) kurca…

    @chef

    da ne bom samo kurcal bi dodal pohvalo. Kljub temu, da si po duši športnik se dokaj hitro spreminjaš v stroj. Če sem odkrit, komaj čakam, na zapise hujših podvigov čez leto dve, ki se neizbežni – glede na napredovanje.

  • Odgovori chef 5. 9. 2013 at 12:07

    @spam: Ja kam bi pa ti mene poslal 🙂

    Skušam ostati zmeren – kakšni alpinistični podvigi me ne mikajo, razen morda kakšni lažji zimski vzponi, kot kaže, pa je tudi dokončno popustila moja tekmovalnost. V naslednjih treh tednih sem prijavljen na tri tekmovanja in sem že ves paničen. Enostavno se mi ne ljubi tekmovat.

  • Odgovori Simon 5. 9. 2013 at 12:35

    In, da te dama (tudi če je prostaška) kurca…

    @spam: in kaj naj naredim? Z degeni se pač res ni za kregati. Ker oni to znajo najbolje če že drugega nič ne, zaradi česar so pač zafrustrirani in si baterije filajo ravno s takimi podjebavanji.

    Edino, kar mi je pa morda res žal je pa, da ji nisem pribil, naj začepi svojo veliko njuško. Taki degeni namreč razumejo samo to. Pa še to je treba reči popolnoma mirno in freh, ker če vidi, da te je razjezil, se ti že sladko reži saj je že dosegel cilj to je razpizditi te.

  • Odgovori Simon 6. 9. 2013 at 10:45

    @chef: Prebral sem tvoj članek o Triglavu na katerega si linkal malo nazaj. Vidiš, da konflikte ustvarjajo tudi posamezniki in nista nujno potrebna dva. Pa ne strinjam se da so to samo tujci. Negativne izkušnje imam predvsem s Slovenci. Pa bi mislil da v tujini se bo pa Slovenček obnašal kul. Ne, kje pa. Ne znajo se niti po bližnjih gorah Koroške(Visoke ture npr.) in Furlanije(italijanski Julijci in Karnijci npr.).

    No, ampak kot vsaka slaba stvar ima pa tudi ta dobre. To pa je, da se lahko po mili volji nasmejiš ko kje v koči kake prav učene ven mečejo(po možnosti na temo gora, opreme,…) ali pa npr. pri razgledih kažejo svoje neznanje. Recimo, da še ni tolik feler če je parček na Špiku razglasil Prisank za Triglav(konec koncev ima obiko treh vrhov 😉 ) pa da je bil Dobrač na Triglavu razglašen za Višarije(OK geografsko res ni toliko oddaljen 😉 ). No, da je bil ta isti Dobrač nekaj sekund naprej razglašen za Obir pa izvabi še tako resnemu človeku vsaj nasmešek na obraz.

    Zmagovalna pa je bila ravno na Mangartu! Eden iz množice vpraša: “Kaj pa je tisto mesto tam?” in pokaže na Beljak. Drugi pa: “Ne vem, a je to Kranj?” 😀

  • Odgovori chef 6. 9. 2013 at 11:31

    @Simon: Seveda se v tujini ne znaš obnašat tudi ti. Razen če misliš, da je normalno, ko natakarja v baru nategneš in njihovim šegam – ki naj bi jih kot gost, kar turist seveda je – navkljub kofe plačaš za šankom in ga spiješ v prvi vrsti.

  • Odgovori marilujka 22. 9. 2013 at 9:25

    Matej,
    markacisti z Mangarta ti sporočajo, da ne hodi ta ponedeljek in torek na Razor, ker bodo tam delali 🙂

  • Odgovori chef 22. 9. 2013 at 13:32

    Odlično! Torej bomo drugo leto lahko zlezli na Razor?

  • Odgovori marilujka 22. 9. 2013 at 17:00

    Če bo vse po načrtih, že letos. Nato pa pričakujem poročilo na blogu 🙂

  • Odgovori Nergač » Rombon (2208 m) 25. 10. 2013 at 18:01

    […] prazni cesti prevalil čez Predel, se je počasi pričelo daniti in pred menoj se je pokazal obris Mangrta, tako mikaven, da sem pred mostom skoraj odvil levo. Štartal sem izpred, ob zori kar malo […]

  • Odgovori emaEma 25. 10. 2017 at 13:50

    Ja, pri imenovanju gora naj bi se uporabljala stara imena: Mangrt, Prisank in če se držiš teh imen, bi moral pisati ne Belopeška ampak Mangrtski ali Klanški jezeri.
    Si pri jezerih zdaj že bil, lahko greš z biciklom, pa naprej še do koče Zacchi na čudoviti lokaciji, seveda z gorcem, kar konkretna tura, peš pa do gore Kopa/Poldnik/Picco di Mezzodi/ Mitagskogel 2063 m., zame eno najlepših razgledišč v Julijcih, z roko bi kar Mangrt prijel, pa še obiskana ni veliko.

  • Odgovori Matej Zalar 28. 10. 2017 at 11:27

    Živ! Lani sem bil z biciklom pri Mangrtskih jezerih 🙂 Simpatično, ampak gneča je bila pa obupna.

  • Komentiraj