Marakeš

Pristanek z razgledom na zasneženi Atlas je dal vtis podalpske domačnosti in precej evropska je tudi  za Afriko nenavadno snažna in svetla letališka stavba, ampak zunaj ni bilo nobenega dvoma. Afrika. Mir v okolici mošeje Koutoubie naj vas ne zavede. Marakeš je gotovo eno najbolj kaotičnih mest.

Maroko_DSC_4554

Jamal je bil videti kot zaupanja vreden turistični vodič. Da je blebetač, sem prvič posumil ob razlagi o nevzdržnih poletnih vremenskih razmerah, ki naj bi bile v Marakešu že blizu podnebju Venere ali Merkurja.

02_Maroko_DSC_4400

Geografija mu res ni bila blizu in tudi na področju etnologije in sociologije mu je bodisi pešalo znanje ali pa je mislil, da bo na nas naredil vtis s šokantnimi podatki o tem, da so v Maroku možje s štirimi ženami nekaj povsem običajnega. O palači Bahia je vedel nekaj več, a je razlago, kot sem med pregledovanjem interneta izvedel doma, divje poenostavil. Po njegovih besedah naj bi 8 hektarov velik kompleks v manj kot desetih letih konec 20. stoletja postavil sultanov vezir Si Moussa ba Ahmed. V resnici je med letoma 1859 in 1873 zidal že njegov oče Si Moussa, ki je bil vezir prejšnjega sultana.

03_Maroko_DSC_4415

Denar ni bil ovira. Stropovi več kot petdesetih soban so iz cedrovine, ki naj bi jo bili pripeljali z Atlasa.

05_Maroko_DSC_4405

Palača je dobila ime po prvi ženi, bahia pomeni brilijantna (ali sijajna, kaj vem).  Dvorišče na spodnji fotografiji naj bi – tako pravi Jamal – obdajale sobe za štiri vezirjeve žene.

03_Maroko_DSC_4415

24 sob okoli 30 krat 50 metrov velikega marmornatega dvorišča s fontano pa naj bi bilo namenjenih za 24 vezirjevih ljubic.

04_Maroko_DSC_4429

Fotografije zunanjosti nimam, kajti na živahnih ulicah okoli palače ne moremo vedeti, da je za skromnimi zidovi oaza miru z bogatimi vrtovi in razkošno opremljenimi sobanami. Povsem drugače torej kot na Balkanu, kjer je najbolj cenjena fasada, notranjost pa je lahko tudi zanikrna. Kontrast med Bahio in ulicami v marakeški medini ne bi mogel biti večji. Takšna kavarna pri nas bržkone ne bi dobila uporabnega dovoljenja. Poglejte kam so zložili stole!

01_Maroko_DSC_4452

Klošarjev je malo morje, je pa res, da klošarijo tudi takšni, ki imajo več kot dovolj.

07_Maroko_DSC_4437

Da zunanja podoba v tem svetu ni pomembna, dokazuje tudi fotografija tega trgovskega obrata.

08_Maroko_DSC_4439

Parkirišče za mopede in bicikle je v resnici nekakšna ropotarnica na prostem.

09_Maroko_DSC_4448

Štorklje menda priletijo iz Španije.

10_Maroko_DSC_4443

V suku je Jamal strogo pazil, da smo obiskali samo trgovine njegovih prijateljev, ob tem pa vsaj desetkrat razložil, da je sistem tamkajšnjih uličic nerešljiv labirint, kjer bi brez vodiča bržkone obtičali za vedno.

11_Maroko_DSC_4454

Lačni pa vseeno ne bi bili, kajti ponudba ulične hrane je kar bogata in tudi mi smo si v enem izmed zanikrnih lokalov privoščili palačinke, ki jih je kuharski mojster namazal s prsti roke, s katero je počel tudi vse ostalo, na primer prijemal denar. Odnesli smo jo brez vsakršnih posledic. Ponudba sadja, zelenjave, začimb in zeli je sicer vrhunska, dvakrat bi pomislil samo pred nakupom mesa, ampak to vedno naredim tudi doma.

06_Maroko_DSC_4435

Ubogo žival sem samo ošvrknil s pogledom in že mi jo je prodajalec vtaknil pod jakno, poskušajoč dokazati, da res spreminja barvo in da je zato vreden 500 dirhamov (slabih 50 evrov). Za pol manj denarja bi ga morda bil pripravljen odrešiti muk, ki mu jih je zadajal njegove gospodar, pa čeprav kuščar barve ni zamenjal niti potem, ko ga je začel možakar stiskati med prsti, toda pot v Evropo bi mu bržkone preprečili obmejni organi, ki so v teh krajih na ilegalne potnike še posebej pozorni.

12_Maroko_DSC_4471

Videl sem že bolj živahne trge od Džema’ el-Fna, še nikjer pa ne tako nadležnih ponudnikov nepotrebnih storitev. Neprevidnemu turistu bodo za vrat brez vprašanja obesili kačo ali pa vam bo na ramo sedla opica, potem pa vas bo lastnik še nahrulil, ko mu boste v žep, namesto zahtevanih 200, vtaknili 5 dirhamov … pa še to je preveč! Za fotografijo krotilca kače sem plačal desetaka in komaj pobegnil, saj so skupine teh ljudi organizirane in si delijo delo na tiste, ki igrajo na frulice, tiste, ki novačijo in na tiste, ki zahtevajo plačilo.

14_Maroko_DSC_4502

Precej bolj simpatična je cena pomarančnega soka, ki ga na stojnicah sredi trga prodajajo za 4 dirhame, torej slabih 40 centov. Morda boste ponekod v Maroku dobili še boljšega, ne pa tudi cenejšega. Prodajalci niso bistveno manj vsiljivi od vseh ostalih, je pa res, da so zaprti za točilnimi pulti in vam ne morejo zapreti poti. Poskušali vas bodo nategniti z mešanim sokom z jagodami za 10 dirhamov, ampak za to je škoda denarja.

15_Maroko_DSC_4589

Precej manj nadležni od mučiteljev kač in opic so prodajalci vode, ki so se po propadu osnovne dejavnosti prekvalificirali v fotomodele.

16_Maroko_DSC_4542

Precej bolj mi je bilo všeč večerno dogajanje. Še ob enajstih zvečer je videti, da je tudi Marakeš mesto, ki nikoli ne spi. Trgovska dejavnost je živahna še pozno v noč, na trgu Džema’ el-Fna pa lastnike kač in opic zamenjajo različnih vrst zabavljači in ponudniki ulične hrane.

17_Maroko_DSC_4605

Sredi neizmerne gneče sem nekako dobil občutek, da močno prevladujejo domačini, turistov pa je  relativno malo, sploh če dogajanje primerjamo na primer z Benetkami. V vsakem primeru pripravite dovolj drobiža, saj vas bodo poskušali olupiti na vsakem koraku in ko boste plačali prvemu, boste morali tudi vsem ostalim članom benda.

To je Afrika. Kaos. Prah. Hrup. Pravi kraj za odmor od evropskega vsakdana.

Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori Seamus 20. 4. 2016 at 20:33

    Balkanci imajo zunaj smetišče, znotraj je pa urejeno, tako da je to enako kot si ti opisal in ne obratno. Mogoče to drži za našo okolico, južno prav gotovo ne.

  • Odgovori Jana 21. 4. 2016 at 4:22

    Mogoče je tipično severno Afriško turistično mesto. Drugače je pa osrednja Afrika vse kaj drugega. Razen res odličnega soka mi res ni bilo kaj prida, prav zaradi poskušanja nategovanja vseh tujcev – tudi takih, ki se drugače ne pustijo nategovat…. Precenjeno mesto.

  • Odgovori Anonimno 21. 4. 2016 at 10:34

    Super fotke, Matej, ti si itak car. Jaz sem bila tam leta 2000 in se očitno kaj dosti ni spremenilo. Svetloba je enaka, vonji in vrvež podobni, hvala za osvežitev filingov.

  • Odgovori Feri Naf 21. 4. 2016 at 14:37

    Po moje se v slovenščini “vezir” piše.

  • Odgovori Matej Zalar 21. 4. 2016 at 20:41

    @Seamus: Bolj imam v mislih balkanska središča mest, balkanske frizure, balkanske avtomobile.

    @Jana: Mene ni nategnil nihče, no, mogoče pri srebru, tam res nisem uspel znižat na manj kot pol, je pa res, da se meni ljudje ne smilijo. In najbolj mi je bilo všeč prav to, kar gre tebi na živce.

    @Anonimno: Če sem ti kot amater uspel s fotkami pričarat vonj … no, potem sem pa res carE 🙂

    @Feri Naf: Bo že držalo! Hvala. Ko bom začel z blogom služit, obljubim, da bom imel tudi lektorico!

  • Odgovori Feri Naf 21. 4. 2016 at 22:11

    Ko bom jaz začel služit z lektoriranjem (nikoli), tudi ne bom več težil s pravopisom v komentarjih. Rekreativci pač …

  • Odgovori Matej Zalar 22. 4. 2016 at 12:00

    Haha, bravo!

  • Komentiraj