Maraton Alpe 2018

Še v petek sem bil popolnoma nerazpoložen za dirkanje, v soboto me je vendarle popadel olimpijski duh. Poleg tega se je Lisica prijavila k prijazni podpori pod Pavličevim sedlom in me zjutraj dostavila v Kamnik. Po startne številke sva šla že prejšnji dan s kolesi. Potem sem nadaljeval z vnosom velikih količin ogljikovih hidratov in se zjutraj zbudil precej borbenega duha.

Lagano sportski

Vedel sem, da bom samemu sebi največji nasprotnik. To, da na kolesu brez težav v osami presedim več kot šest ur, ne pomeni, da nisem len. Eno je kolesariti dolgo v lagodnem ritmu. Nekaj drugega pa je pohoditi do bolečine in v bolečini vztrajati deset, petnajst, dvajset minut, in po kratkem aktivnem počitku vajo ponoviti. Početi to se mi ne ljubi. Vedel sem, da tudi z eno nogo pridem okoli prej kot v štirih urah, a mi je bilo tudi jasno, da bom od najboljših odpadel že pred Jezerskim vrhom.

Vedel sem tudi, da bodo šli optimisti v beg že takoj po letečem startu. To se je uresničilo, a je letelo le kratek čas. Potem je bilo dolgo videti kot da smo šli na skupinski izlet. Zehali smo še v dolini Kokre. Nekdo, ki ne ve, da tudi profesionalci papirčkov ne odmetavajo kar na cesto, pa tudi v upokojenskem tempu ni imel časa vtakniti embalaž gelov v žep, ampak je plastiko odmetaval na cesto, ko sem ga opozoril, je pa še sikal. Ni bil edini onesnaževalec, je bil pa edini, ki sem ga zalotil trikrat. Morda tudi parkira na invalidskih parkiriščih? Morda. Tudi ti ljudje sikajo, ko jih opozoriš na primitivizem.

Pumpa v oranžnem polju

Pizdenje je del kolesarske folklore. Ne gre brez poučevanja kako in kje se prehiteva in kdo ima reference, da to koga uči. Po svoje je bizarno kako resno jemljemo vse skupaj. Dirkanje s kolesi je po svoje res resna reč, tudi v skupini amaterjev. Kdor tega ne jemlje resno, lahko mimogrede povzroči nekaj zlomov in za nekaj deset tisoč evrov materialne škode. Ampak še vedno je nekoliko bizarno. V bistvu se igramo. »Pa lepo se igrajta,« je Lisica cinično navrgla, ko sva šla s kolegom kolesarit. »Ne se kregati!«

Na vzponu do Zgornjega Jezerskega sem se počutil kot v fotelju. V takem ritmu bi moralo leteti od začetka doline – in med profesionalci tudi bi, tako pa smo lepo uživali in se postavili na svoja mesta šele na klancu na Jezerski vrh. Že na prvi serpentini je bilo jasno, da se spet nisem sposoben matrati. Vse je šlo mimo. Moralo so zbijali še podatki Specializedovega Power Cranka. Garmin je prikazoval pičlih 300 vatov, a pumpe nisem mogel pognati v rdeče polje. Cagal sem. Sploh zato, ker sem vedel kaj me čaka po spustu.

Ni časa za sentiment

Cesta na Pavličevo sedlo je zajebana tudi, ko se je lotiš počasi. A zložna vožnja je v bistvu nemogoča, sploh z maksi kompaktnim prenosom in kaseto 11-28. Poleg tega na spustu nisem štedil z energijo, ampak sem polovil večino, ki mi je ušla na vzponu. Glede na to koliko sem prehiteval, sem na spustu dosegel kar dober čas.

Vzpona se ne spomnim prav dobro. Hudič je, ko se telo ni sposobno matrati. V bistvu bi se lahko med vožnjo pogovarjal, a hitreje ne bi šlo. Sem pa držal večjo skupino na razdalji … do zadnje serpentine pod vrhom, kjer me je čakala Lisica. Točno tam kjer sva se dogovorila.

Nisem pa računal, da se bom gor valil tako počasi, da sem med spravljanjem robe iz musette komaj držal ravnotežje. Tudi sicer sem dajal skrajno patetičen vtis. Lisica je poskakovala kot obsedena, tako da sem se že ustrašil, da ne bo opravila svoje naloge, jaz pa sem bolščal predse s steklenimi očmi in se ji morda nisem niti zahvalil. Tako je to … ženska te ima rada, zbudi se ob šestih zjutraj in rine čez dva klanca v – oprostite – pizdo materino, kjer potem dve uri gleda v zrak, samo zato da poda bidone nekemu obsedencu, ki se mu zdi škoda ustaviti se za deset sekund na vrhu. Ampak, če bi v tistem trenutku dovolil, da sentimentalnost najde svojo pot, bi verjetno shodil. Poklepetal bi s prisotnimi in naprej odpeljal lagodneje s prvim, ki bi ga poznal.

Kar ne gre gor, gre dol

Prav na vrhu me je ujel neki optimist in mi namenil spodbudne besede, češ, greva zdaj. No, pa greva. Dva ovinka naprej ga nisem več videl. Naslednja dva sem ujel na spustu od mejnega prehoda naprej. V naslednjem ovinku sem skoraj zaril z gobcem v asfalt, ker je Dura Ace Di2 – faking Dura Ace Di2! – verigo nekako potisnil na desno stran velike šajbe, tako da sem pri polni hitrosti na polno pohodil v prazno in se naslednjih deset sekund ukvarjal s štromarijo.

K sreči se pa nisem podelal in sem na incident pozabil že do naslednjega ovinka. Ne vem ali me je gonila želja po preživetju ali tekmovalna strast, ampak spust sem izpeljal kar dobro, čeprav sem ga nazadnje prevozil dve leti nazaj. Resno sem pohodil šele v drugem delu, ko sem se ustrašil, da ne bom ujel nikogar. Pa sem jih. Celo skupino. Rezultat je rešen, sem si mislil.

Krona

Po dolini bi lahko leteli hitreje, če bi sodelovala vsaj tretjina prisotnih. Lahko bi bilo pa tudi slabše, a je Andrej Guček zarobantil in nekaj ljudi je našlo dodatne moči. Užitek je bilo noreti ves čas krepko čez 50 kilometrov na uro, ob spremljavi zvokov piša vetra okoli obročev, klikanja menjalnikov in pokanja materiala med padanjem v cestne kraterje. Cesta je mestoma grozljiva, je pa treba priznati, da so potegnili kar nekaj novega asfalta. Vseeno sem se dol pripeljal relativno udobno in našel tudi čas za klepet s starimi borci. Ljudstvo je bilo navijaško razpoloženo, tako da sem pravzaprav užival, čeprav ni bilo časa za razgledovanje.

Strava pravi, da smo bili med Logarsko dolino in Radmirjem ta dan najhitrejši. In ujeli smo tudi nekaj tistih, ki so nam na klancih naložili dobro porcijo. Škoda, da se je ustavilo, ko smo obrnili v Gornji Grad. In sama sreča, da smo na Črnivec začeli zlagoma. Domnevam, da so bili ostali že nekoliko kisli, medtem ko se je meni pravzaprav šele odpiralo. Dolge vožnje se nekje morajo poznati. Na Črnivec sem tako odpadel šele v zadnjem kilometru, a se niti nisem preveč grizel, vedoč, da bom ujel. Na spustu sem si mimogrede na glavo poveznil krono – izven profesionalne konkurence to še gre.

Sprint za drobtine

V skupini nas je ostalo okoli dvajset, morda kakšen manj, in pred Mekinjami sem izračunal, da bo pred sprintom najbolje zasesti tretjo ali četrto pozicijo. Mislim, da nekomu ni bilo prav, da ga nisem spustil predse, a tako je v kolesarstvu. Ko se sprinta za 15. mesto, ni več popuščanja. Kdor pusti centimetre, ostane na vetru. In jaz sem se odločil, da bom sprintal.

Zato mi je bilo grozno žal, da si nisem že prej ogledal kako je videti prihod v cilj. Če bi vedel, bi se že prej zrinil na prvo pozicijo, odpeljal zadnja dva ovinka v smrt in se lotil zaključka v najtežjem prenosu. Tako se je pa za ovinkom kar na lepem pojavil balon in v trenutku je bilo vsega konec. Komaj sem še uspel dvigniti rit s sedeža. Pravzaprav je sramota, da sem bil v tem sprintu komaj tretji, čeprav vozim najhitrejše kolo na Touru. Ampak, dober fajt je bil!

Maraton Alpe

Resno dirkanje ali resna zabava

Sedemnajsto mesto v precej močni konkurenci res ni slab rezultat, a je po svoje varljiv. Dvomim da sem prišel na Pavličevo sedlo v prvi petdeseterici. Vse sem reševal na spustih, nekaj sreče sem imel z močno skupino in vozil sem pametno. Po drugi strani pa kolesarstvo niso samo vzponi. Maraton Alpe res favorizira klancarje, a zahteva celovite kolesarje, ki so močni tudi ko leti čez 60 kilometrov na uro.

Z vsem spoštovanjem, ampak resnici na ljubo sem pričakoval, da je amaterski vrh širši. V bistvu sem ugotovil, da mi ne manjka prav veliko. Niti ne strukturirana vadba, ampak malo manj kilometrov, manj piva, bolj zdrava hrana in več namenskih hitrih treningov. Seveda pa se človek vpraša: čemu? Ne vem.

Maraton Alpe - Specialized Venge

Bi si pa želel na Slovenskem več tovrstnih prireditev, ki bi navsezadnje normalizirale to sceno. Po eni strani ponudijo resnejše dirkanje, po drugi strani pa so primerne za širšo populacijo. Štirih ali šestih takih zahtevnih, lepih, hitrih, a ne histeričnih dirk na leto udeležil bi se tudi jaz. Letnica v naslovu zato, ker pridem naslednje leto še enkrat. Morda s ciljem, da rezultat izboljšam, morda pa tudi bolj panoramsko, v službi in v spodbudo komu drugemu.

Trasa: Kamnik–Moste–Komenda–Cerklje na Gorenjskem–Olševek–Preddvor–Zgornje Jezersko–Jezerski vrh–Pavličevo sedlo–Solčava–Radmirje–Gornji Grad–Črnivec–Stahovica–Mekinje–Kamnik
Razdalja: 129 km
Višinska razlika: 2000 m
Čas vožnje: 3 ure in 45 minut
Skupni čas: 3 ure in 45 minut
Maksimalna hitrost: 78,5 km/h
STRAVA
REZULTATI

Maratin Alpe - graf Maraton Alpe - zemljevid

Prejšnja objava Naslednja objava

16 komentarjev

  • Odgovori Anonimno 11. 7. 2018 at 19:14

    Bravo Matej . Krasen rezultat.

  • Odgovori Jani 11. 7. 2018 at 21:18

    Všeč mi je ta nova moda dirkanja kot jo furata Strgar in Kališnik.. Anonimno

  • Odgovori Gasper 11. 7. 2018 at 22:41

    Vsa cast. Tek je cisto druga kondicija. Maraton se laufa po ravnini, nimam pogojev. Cestitke res! Ne strinjam se s tistim, da je prav da se ga udelezijo vsi. Tale maraton alpe je 10 let nazaj veljal za piko na i. In je res vsak trikrat premisli pred udelezbo, ker je slo za mosko igro. Danes je pa spet na voljo vsem sonckom. Bo treba pocasi kvote uvesti na podobnih prireditvah. Aja denar je sveta vladar.

  • Odgovori Rok Potočnik 12. 7. 2018 at 7:12

    Glede na prvo sliko si pripeljal za Gučkom, dec ma moč v nogah, tako da tole je letelo zelo. Čestitke, po mojem preganjanje za višje mesto, bom skrajšal, raje priporočam pivo ;).

  • Odgovori DusanK 12. 7. 2018 at 8:33

    Matej, čestitke ! Brez Lisice ti ne bi uspelo ! No, bi, ampak drugače.

  • Odgovori Tamara 12. 7. 2018 at 9:13

    Prvič po nekaj letih nisem bila na tistem ovinku :).
    In imaš prav, pohvali žensko, ker te je tam čakala in skor crknila od dolgčasa, za tistih nekaj sekund, ko si prišel ves namrgoden in tečen, ker vzpon ni šel po tvojih načrtih. Poznam to. Takrat ste tečni, me pa vse naspidirane, da vas ja ne bomo po nesreči porinile s kolesa al pa vašega soseda haha.

  • Odgovori Boki 12. 7. 2018 at 9:26

    @Gasper: v cem je pa problem? Ce mislis, da si dovolj dober, se vozi hitreje, soncki ti itak ne bodo mogli slediti.

  • Odgovori kekec 12. 7. 2018 at 9:36

    Ne vem kaj je tako zelo hudega nekje sred klanca na Pavliču ob cesti čakat in gledat v luft? Da bi moral kar crknit od tega da imaš dve uri mir?

  • Odgovori Matej Zalar 12. 7. 2018 at 9:59

    Hvala vsem za čestitke, ki me spodbujajo k še tršemu delu in še bolj predanemu življenjskemu slogu kolesarja 🙂

    @Jani: A Kališnik je šel tudi inkognito 🙂 Po svoje je to res zabavno. Ne vem pa še ali je bolj butasto z elitno licenco dirkati (ne samo voziti zraven, ne da bi krojil rezultat) na rekreativni dirki ali se zaradi tega razburjati. Mi je pa v resnici vseeno. Če bi bil 19., ker sta bila pred menoj dva z licenco elite, se ne bi grizel nič bolj. In če bi bil pred menoj Žiga Jerman (ki sploh ni dirkal, ampak se je na Črnivcu ustavil in spodbujal udeležence), tudi ne bi imel nič proti.

    @Gašper: To je pa ena najbolj butastih zamisli kar sem jih slišal. Kakšen ekskluzivizem neki? Kje bi pa ti postavil mejo? Na kakšen način? Kako bi postavil kvote? In to sploh ni bistvo. Raje ti bom tako povedal: Maraton Alpe je za malo resnejšega kolesarja pičkin dim. Samo letos sem vsaj petkrat do desetkrat prevozil zahtevnejšo traso, ki me je sesula precej bolj kot te štiri ure dirkanja, ko sem dejansko gonil na polno mogoče polovico časa ali še to ne. Naj zaradi tega zviška gledam na sončke, ki pridejo v cilj dve uri za menoj? Nasprotno, bolj so mi simpatični od vseh, ki smo vozili pod štiri ure. Nihče izmed njih me ni motil, ker sem jih videl samo na startu.

    Če govorimo o maratonu, mora biti prireditev za vse. Pravila so tudi jasna. Eno uro za prvim je cesta zaprta, potem se jo odpre in vsak vozi po svojih zmožnostih po prometnih predpisih. Če misliš, da bodo organizatorji pripravljali tako kompleksen maraton za 100 ali 200 udeležencev in zaradi nekih ideoloških nihče-ne-sme-nič-zaslužiti-teorij delali izgubo, da nas bo lahko nekaj dirkalo, se pa tudi motiš. Take zamisli me res raztogotijo. Kaj pa misliš da si? Jaki frajer, če pretečeš maraton 2 uri hitreje kot sončki?

    @Rok: Ja, je kar bik in za kak razred močnejši. Sam sem sicer v dolini pohodil dvakrat ali trikrat, a ko sem pogledal nazaj, smo bili v skupini samo še trije, štirje … kot da se fantje ne bi znali voziti v zavetrju? Če bi šel še enkrat, bi mogoče za čisto zabavo poskusil razfukat grupo, potem mi pa bog pomagaj 🙂

    • Odgovori Jani 12. 7. 2018 at 19:25

      Suma summarum tvojega zapisa Matej.. malce cinično.. a resnično..
      Kako lepo se v kolesarstvu pokaže da kolo NIMA veze kolk si dobr… Tomaž K. (winner) vozi 10 let star Addict in 1,8kg alu cosmice…in pomisli.. vse je njegovo!
      The best!

      • Odgovori Matej Zalar 12. 7. 2018 at 21:34

        In več kot vozim biciklov za 10k+, bolj mi je to jasno. Je pa res, da mu – po isti logiki – za elite … malo zmanjka 🙂 Tudi s 6,8 kg težkim biciklom letnika 2019 🙂

        • Odgovori Jani 13. 7. 2018 at 13:14

          Lej, od viška glava ne boli..
          Ampak men je to postal dolgočasno..
          ni večje zabave ko te na lastni rundi prehiti en roundonner s Pedaled kapco in dvema torbama ob strani lepega jeklenega kolesa.. (:

  • Odgovori Matej Zalar 12. 7. 2018 at 10:00

    @Tamara: Eh, saj nisem bil tečen. Samo v drugem svetu.

    @Kekec: Tećava je v tem, da lahko tisti čas počneš tudi kaj zabavnejšega.

  • Odgovori Tamara 12. 7. 2018 at 11:05

    Tako je. Treba je iti od doma zgodaj. Biti gor precej preden zacnejo progo zapirati in cakati se zelo dolgo casa, da spet odprejo cesto. Seveda gremo za spodbudo in nam ni tezko .

  • Odgovori kv_mozart 13. 7. 2018 at 5:41

    Čestitam za odličen rezultat.

  • Odgovori Matej Zalar 13. 7. 2018 at 16:26

    Hvala.

  • Komentiraj