Maraton! (Free to Run)

Janez Penca nam je pred časom v intervjuju za revijo Tekac.si zaupal misel, ki jo je redno ponavljal svojim dijakom: »Bralci bodo zmagovalci.« Na ta stavek se spomnim vsakič, ko se srečam s športno literaturo. Marsikateri tekač dosti raje teče kot bere in morda marsikdo sploh noče brati, toda v resnici se šport in literatura ne izključujeta, prej nasprotno. Valu navdušenja nad tekom so neizbežno sledili tudi založniki in ne spomnim se, kdaj se je nazadnje zgodilo, da v reviji Tekac.si nismo objavili recenzije knjige, ki je vsaj posredno povezana tudi s tekom oziroma rekreacijo.

Precej manj se je doslej govorilo o tekaškem filmu, zato nas je toliko bolj razveselilo, da so v Kinodvoru pripravili projekcijo izvrstnega dokumentarca Maraton! (Free to Run), ki »razkriva polstoletno zgodovino tekaškega gibanja, neverjetno zgodbo nekoč marginalnega in militantnega dejanja upora proti konservativnim tekaškim zvezam in širšim družbenim predsodkom, ki je s časom postalo globalna strast in navsezadnje velik posel.«

Film švicarskega zgodovinarja, novinarja in nekdanjega vrhunskega športnika Pierra Moratha je na sporedu ravno v času, ko je tekaška mrzlica pred Ljubljanskim maratonom na vrhuncu in ko se lahko zgodi, da v lovu za rezultatom marsikdo pozabi na bistvo teka in njegovo širšo sporočilnost. Tek je več kot samo individualni in tudi več kot skupinski šport, več kot dejavnost, ki na velikih maratonih zbere več deset tisoč enako mislečih. Tek je kot življenje, zato tudi odraža življenje in družbo.

Tako je zgodba o maratonu pravzaprav tudi zgodba o družbi. Zgodba o tem, da pred petdesetimi leti v New Yorku ni tekel skoraj nihče, danes pa je Newyorški maraton celo najpomembnejša prireditev v mestu. Je tudi zgodba o emancipaciji žensk. Danes se sliši šokantno, da so v Švici ženske dobile volilno pravico šele leta 1971, a enako neverjetno se zdi, da je leta 1967 sam organizator Bostonskega maratona s silo skušal s proge spraviti Kathrine Switzer, pionirko ženskega teka, ki je na maratonu nastopila inkognito, in da so smele ženske na olimpijskem maratonu prvič nastopiti šele leta 1984. Marathon! je tudi zgodba o vrhunskem športu in o borbi siromašnega posameznika proti dobičkarskim institucijam.

Pripoved o velikih, tudi zahtevnih temah teče lahkotno, z redkimi posnetki, ki jih skoraj gotovo še niste videli, gledalca drži v pričakovanju od začetka do konca, kljub zmagoslavnim in tudi tragičnim zgodbam pa film ni solzav … a me je vseeno spravil na rob solza. Takšen je pač tek. Je veselje ob zmagah, trpljenje ob porazih in včasih tudi trpljenje kar tako, iz užitka ali zato, ker sami tako hočemo.

Ob vznesenem opevanju teka sem v prvem delu pogrešal le tisto, kar sem dobil ob koncu: film tako ni samo hvalospev teku in maratonu, ampak tudi kritičen pogled na komercializacijo dejavnosti, ki so si jo pionirji zamislili drugače, torej kot vključujočo dejavnost za vse in vsakogar. To ni več tudi zaradi privida, da tek presega vse ostalo in da smo tekači boljši ljudje. To pomoto so si leta 2012 privoščili celo organizatorji Newyorškega maratona, misleč, da je maraton pomembnejši od razdejanja po orkanu Sandy. Tako nas Pierre Morath skozi pripoved Noëla Taminija, urednika legendarne tekaške revije Spiridon, ki je raje ugasnila, kot da bi se pustila zapeljati pastem komercializacije, vrne k samemu bistvu teka, k naravi, k užitku v gibanju brez ure.

Tek je marsikaj. A navsezadnje je samo tek.

Objavljeno na spletni strani www.tekac.si.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj