Matajur (1642 m)

Po zahtevnih visokogorskih turah se kar prileže lažji izlet v sredogorje. V Kobaridu sem imel najprej v mislih Stol, pa je rekla, da je to predolga tura. Ko sem izbral Matajur, s katerim imam nerazčiščene račune še od lani, je sicer še malo jamrala, ampak je verjela, da je pot krajša. Tokrat nismo šli od podna, torej iz Svina, ampak smo se zapeljali v Avso in turo skrajšali na slabih 800 metrov višinske razlike. V vasi sem ugotovil, da obstajata dve poti in gor smo šli po stari. Pot skozi gozd je precej dolgočasna. Kjer se v visokogorju užitek šele začne, se tukaj vse že konča, ničesar pa ne moremo očitati razgledom. Že nad Idrsko planino se pogled čez greben Kobariškega Stola in Polovnika odpre na verige Julijcev s Kaninom na zahodu.

Kasneje, čez dan, je bilo sicer precej toplo, med osmo in deveto zjutraj pa je bril leden veter, pojma nimam, od kod se je vzel. Nad Idrsko planino, ki sva se ji po stari poti ognila, so naju smerokazi usmerili še na Mrzli vrh (1358 m), ki svojega imena očitno ni dobil po naključju. Če veš, da je mogoče priti na drugo stran in spet na označeno pot, skok čez ta razglednik ne vzame več kot pet, deset minut časa in le nekaj deset metrov dodatnega vzpona.

Razgled pa od tam ni dosti slabši kot z Matajurja.

Višje smo uživali v živalskem kraljestvu.

Zadnji del poti do grebena, ki vodi čez trave in nizko grmičevje, je precej duhamoren, sonce žge neusmiljeno in nekako sem dobil občutek, da je ta stran ves čas v zavetrju. No, s severne strani potem pot le zavije ostro levo in na vrh grebena. Do cerkvice, ki se jo lepo vidi že izpod Mrzlega vrha, je samo še nekaj korakov.

Na vrhu … vetrovno.

Proti Kaninu, Rombonu in vsemu kar je vmes:

Na tej fotki se vidi vse vrhove prejšnjega tedna: Bavški Grintavec, Jalovec in Mangrt.

Še ena gasilska s psicami:

Italijani na vrh rinejo od koče in observatorija Rifugio Pelizzo, kar je nekaj podobnega kot izlet na Šmarno goro. Zato je zgoraj obupna gneča opankarjev, pa ne mislim tistih muslimanskega porekla, ki debelo gledajo nadopremljene planince.

Nekoliko bolj zahodno so slovenski planinci iz Benečije postavili Dom na Matajure.

Ker planinski izlet menda ni planinski izlet, če se vmes ne ustaviš v koči – tu bi moral biti smeško, ki zavija z očmi -, sva se spustila tistih sto metrov nižje, kjer sem užival v arhaični zamejski slovenščini. Simpatično je, da za pijačo in jedačo pobirajo prostovoljne prispevke.

In še Krn:

Toplo priporočam, ampak jaz bom šel naslednjič pozimi. Menda je noro.

Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori Cudno 10. 9. 2013 at 20:47

    Kaj so koli na prvi sliki. Ali je to ograja??

  • Odgovori Zmrda 10. 9. 2013 at 22:02

    Prispevki so zaradi problemov z davki 🙂

  • Odgovori Zmago 11. 9. 2013 at 14:08

    Mater kaki brki, a si to res ti ali je švejk?

  • Odgovori Aleš 11. 9. 2013 at 20:06

    @Zmago: mater kak komentar, a si to res ti ali je debil?

    @Chef: všečne fotke…

  • Odgovori chef 11. 9. 2013 at 20:49

    Cudno: Ja, pašna ograja je.

    @Zmrda: Jasno. Zato sem punco vprašal koliko naj dam, pa je spet rekla naj dam kolikor hočem. Je pa res, da z brki izgledam kot inšpektor in se z mano ljudje zajebavajo dosti manj, kot so se včasih 🙂

    @Aleš: Fotke so za en drek, ker očitno ta moj fotoaparat ne obvlada WB, razen, pozor, če je nastavljen na avtomatski white balance. Sicer pa barve prežiga čez vse meje dobrega okusa. No, to sem zdaj pogruntal.

    Kar se Zmagota tiče, je pa on tudi fenomen in še vedno misli, da se grizem, ker me zajebava zaradi brkov.

  • Odgovori beach_boy 13. 9. 2013 at 19:07

    Povej, ko greš pozimi!

  • Komentiraj