Medijska (r)evolucija 1

Se spomnite kako je v času silovitega vzpona slovenske blogosfere zaživela ideja o medijski revoluciji, ki jo prinaša ravno izum spletnih dnevnikov. Saj veste, ideja državljanskega novinarstva in podobno. Teh teorij nisem nikoli jemal resno, saj je blogosfera enostavno preglomazna in preveč konfuzna, da blogerji, kot po svoje pletemo blogersko mrežo, ne bi po drugi strani drug drugega požrli. Potem sta k sreči prišla Facebook in Twitter, ki sta za večino sprejemljivejša virtualna komunikacijska kanala, bloganje pa je še bolj kot prej postalo nekaj čudaškega in danes v svetu medijev še vedno pomeni kvečjemu groteskno marginalo, ki je nihče, ki je resen, ne jemlje resno. Ampak v zadnjih tednih se je tudi meni povrnilo upanje v blogosfero. Morda pa sem ga šele zdaj dobil.

Bistveni problem blogosfere je po mojem v tem, da na en koristen – da ne rečem dober – blog obstaja vsaj sto nekoristnih, mislim s posameznikovega subjektivnega stališča. Kolikor se nekomu zdi moj blog idiotski – in mi je to sposoben kar naprej oponašati v komentarjih – tako ga imajo mnogi za koristnega. Ampak spet, zakaj je koristen? Ker je zabaven? Ker je informativen? Ker širi obzorja? Ker soblogerji s komentiranjem avtomatično generirajo višji obisk na svojem blogu? Definitivno pa je v primerjavi s klasičnimi mediji konfuzen, ker nima nobene uredniške politike. Pri blogerju – z redkimi izjemami, kot je Irena – nikoli ne veš, kakšno vsebino bo serviral. Kadar se mi ne ljubi, ne napišem nič. Potem enkrat pizdim zaradi prometa, drugič mislim, da se bo nepomemben dogodek zdel zanimiv še komu, tretjič objavljam potopise, četrtič pametujem tudi, če o zadevi nimam pojma, petič pametujem, če nekaj vem, šestič promoviram naš produkt.

Zmeda torej ni težava samo na ravni blogosfere, ampak tudi na ravni bloga, kar je s stališča informiranja katastrofa. Jasno postane, da sta uredniška politika in urednik nujna. Zato so blogi, kakršni so, v Sloveniji obsojeni na amaterizem, entuziazem, izgubo časa in denarja, skratka … Na marginalo.

Kot kaže, pa v za klasične medije težkih trenutkih postaja očitno, da so novinarji izgubili oblast četrte veje, da skratka niso več nadzorniki dogajanja v družbi ampak kvečjemu njeni nekritični in podmazani podporniki. Resnico v odkrivanju korupcije in elitizma v najodurnejši obliki klientelističnega natepavanja psov danes v Sloveniji rešuje internet: rumeni internetni časnik Požareport, ultra kritizerska blogosfera in hujskaški forumi, o čemer je pred kratkim odlično pisala Simona Rebolj.

Ko sem že mislil, da je blogosfera postala odveč, neuporabna, neinformativna, da nikoli ne bo na nobeni ravni (preverljivost, objektivnost, vloga četrte – nadzorne – veje oblasti) dosegla klasičnega novinarstva, so se zgodili psi, ki so, bolj kot moralno bedo slovenske elite, razkrili bedo slovenskega žurnalizma, ki je padel na isti točki: na etiki – novinarski. Resnico nam je razkril urednik internetnega časopisa, ki ga ima vsa Slovenija za norca, medtem ko je novinarska inteligenca v Objektivu bevskala skupaj s politično elito. V končni fazi je obračunaval s komentatorji z namenom, da jih naredi za kretene, ki ničesar ne razumejo, kaj šele, da bi kdaj dosegli hoch raven novinarskega, ali, bognedaj kolumnističnega žanra. Pri tem ni bilo pomembno, da Crnkovič ne razume problema, niti da ne razume internetne raje, ampak je bilo v ospredju sesuvanje zaradi sesuvanja samega. Med vsemi blogerji so danes cenjeni samo tisti, ki so že novinarji ali vsaj politiki in oni si menda tudi po Twitterju med seboj sporočajo, kdaj je kdo videl drek na cesti.

Štirikrat so me kot blogerja povabili na pogovore, enkrat na Vest, enkrat na ne vem kateri radio in dvakrat na Radio Slovenija. Od tega sem trikrat odgovarjal na vprašanja »kdaj si začel blogati?«, »zakaj blogaš?«, »se zavedaš, da si kreten« in podobno. Samo nazadnje sva dejansko debatirala o širši vsebini, pa še to bolj ali manj zato, ker sem bil tam, ne samo kot bloger, ampak tudi kot novinar.

Ta družba blogerjev, niti najboljših, najbolj branih, najbolj zabavnih, ni sprejela kot sogovornike v javnih razpravah, ampak kot nebodijihtreba, kot narcise, ki drugje nimajo možnosti, in pač objavljajo nebuloze na internetu. Edini slovenski blogerji, ki jih vprašajo kaj pametnega, so tisti, ki so hkrati tudi kolumnisti. Ali politiki.

Seveda za ohranjanje anonimnosti blogerjev, če že ne za odkrito diskreditacijo, pridno skrbijo tudi novinarji. Blogerje citirajo ali omenjajo samo v kontekstu norčevanja o nepismenih impotentnežih, kar, resnici na ljubo, večinoma tudi so.

Ampak če ne bi bilo blogerjev in komentatorjev, bi nedavno pasjo požrtijo razumeli čisto drugače. Namesto, da bi si pripovedovali vice o dildotih, bi natikali nagobčnike ščenetom, ki so manj nevarna od rdečih mravelj. Resnico je tokrat razkril internet, klasični mediji z raziskovalnimi novinarji pa so pogoreli na celi črti. Kaj danes sploh je slovensko raziskovalno novinarstvo? To, da dobro poznaš prave ljudi na ministrstvih in z njimi hodiš na kavo, kjer zblebetajo vse, kar je treba za mastno afero? Ampak tako se pri nas očitno dela.

Bralstvo, poslušalstvo in gledalstvo pa to dopusti?

To je v vsej zgodbi še najbolj neverjetno. Po mojem je danes osnovni problem medijev – in politike –  v tem, da so izgubili stik z realnostjo oziroma z odjemalci medijskih vsebin. Teorija prednostnega tematiziranja deluje in to do te mere, da so mediji postali sami sebi namen, spremljamo pa jih bolj ali manj po inerciji. Občutek imam, da ljudje tega ne bodo več dolgo gledali in takrat se lahko sistem medijev kot jih poznamo danes bistveno spremeni. Sam revolucije medijev ne vidim v novih tehnologijah, ampak v vsebinsko-uredniškem preskoku na višjo raven, ki bo bolj upoštevala bralce in tiste amaterske pisce, ki bi radi sooblikovali vsebino.

Ampak o tem jutri …

Prejšnja objava Naslednja objava

14 komentarjev

  • Odgovori FinPeriskop 11. 3. 2010 at 8:12

    Samo za kontrast: ameriško finančno ministrstvo za blogerje organizira posebne brifinge, s prisotnostjo ministra Tima Geithnerja in drugih visokih fukncionarjev.

  • Odgovori kandela 11. 3. 2010 at 8:19

    Z vsako novo novico, ki se vsaj malo dotika politike, se mi naša politično-medijska scena zdi še bolj vredna, da bi jo pošteno pobruhali. Mislim, da bi vsaj za dobro uredniško politiko najprej potrebovali vrednote, poštenje in zdravo pamet. Že zaradi tega se bolj splača brat zanimive blogerje, kot je npr. Chef. 🙂
    Zadnje dni sem še najbolj uživala ravno zato, ker nisem poslušala in gledala skoraj nobenih poročil. Da bi le trajalo to obdobje … Žalostno je edino to, da smo – vsaj na delovnih mestih – vse preveč odvisni od gnilega dela ljudi v Sloveniji …

  • Odgovori En odveč 11. 3. 2010 at 8:43

    Nisem vsega prebral, ker se mi mudi na faks. Ampak ravno danes sem spet zašel na en blog na sopci. Bere ga redko kdo, pametnega ne piše nič, ampak jutro mi je pa polepšal kot že dolgo ne!

  • Odgovori ervinator 11. 3. 2010 at 9:24

    Vse te aktivacijske teorije o blogih izhajajo iz napačne podmene, da bi morali biti nekaj več, kot so. Dolgo je o tem bluzil Savič, na koncu je od tega ostala le fdv-teorija za bruce ter nekaj nasvetov za vodenje poslovnih blogov.

    Kar se pa tiče pasje afere: blogi niso imeli pomembne vloge, ampak so anonimneži največ prispevali s komentiranjem na (drugih) forumih, predvsem na spletnih straneh spletnih medijev (ne blogov).

    P.s.: Tako kot za bleferja Crnkoviča tudi zate velja, da bi se že lahko naučil razlikovati med internetom (medmrežjem) in web-om (spletom).

  • Odgovori chef 11. 3. 2010 at 9:48

    @ervinator: Tudi jaz imam o blogih načeloma mnenje, da niso nič več kot navadni spletni dnevniki. Dejstvo pa je, da so tudi upoštevajoč to dejstvo v Sloveniji še vedno podcenjeni. Jaz se spomnim tiste Kolosejeve akcije, ko so mobilizirali celotno Blogosfero za reklamo, ki so jo plačali z gratis vstopnico, pa mislim da potem niti žurke ni bilo in so šli blogerji samo iniciativno na en pir.

    Glede psov je imel veliko vlogo internet (ali web, kaj vem) na splošno. Hotel sem opozorit na to, da je med klasičnimi mediji in internetom-webom zazevala luknja, ki jo bo nekdo moral izkoristit.

    Te pa prosim, da me razsvetliš o razliki med webom in internetom – jaz samo vem, da je internet nosilec medmrežja, ampak to je razmeroma nepomembna razlika, kjer nekdo išče dlako v jajcu.

  • Odgovori Aljaz 11. 3. 2010 at 12:59

    Internet (slo. medmrežje) je poenostavljeno povedano prenosna raven oz. infrastruktura, web (slo. splet) pa aplikativna raven oz. skupek vseh spletnih strani.

  • Odgovori Janez 11. 3. 2010 at 13:39

    @Ervinator: In kaj je tako zelo narobe če rečeš da je neka stvar, vsebina na internetu? Dejansko so podatki ki jih vidiš preko spletnih strani nekje fizično shranjeni.

  • Odgovori dr. Onyx 11. 3. 2010 at 14:07

    Uredniška politika klasičnih medijev nima nobene zveze z vrednotami, poštenjem in zdravo pametjo. Skoraj vsi ti mediji so neke delniške družbe, kjer se da ugotoviti lastnike, ki imajo neke svoje interese. Vezana politična trgovina za časopis Delo ti jasno pove, kam “pes” taco moli.

    M.A.N.I.P.U.L.A.C.I.J.A!

  • Odgovori McFly 11. 3. 2010 at 21:53

    Da “klasični” mediji izgubljajo so uvideli tudi čez lužo in za Pulitzerja predlagali tabloid.

    Nekateri pravijo da je to konec medijev, kot jih poznamo.
    http://www.rtvslo.si/svet/tabloid-za-pulitzerja-razpad-medijev-kot-jih-poznamo/224278

  • Odgovori paxman 12. 3. 2010 at 0:05

    Ni pregovor “tudi slepa kura zrno najde” iz trte zvit (čeprav je pri Požarju to boljkone z od zrna, predstavljen kot cel storž).
    A to pomeni, da jim pa sedaj ne bomo več zavijali vratov – da se ne bo kdo usajal, ne dobesedno – ali jih prenehali pitati za jajca?
    Nikakor.
    Navsezadnje pa poznamo tudi rek, da ena lastovka še ne prinese pomladi.

  • Odgovori ervinator 12. 3. 2010 at 0:30

    Janez, to je podobno, kot če ob gledanju televizijskega programa rečeš, da gledaš televizor. 🙂

    Za blogarje, ki pametujejo o blogosferi in spletnih vsebinah ter se delajo napredne s propagiranjem sodobnih tehnologij (in en tak o tem piše celo v Dnevniku), se vsekakor spodobi, da poznajo to razliko in da do nje niso ignorantni.

  • Odgovori ervinator 12. 3. 2010 at 0:32

    Btw., če ni bilo jasno: v zgornjem primeru je pravilno reči, da gledaš televizijo, in ne televizorja. 😀

  • Odgovori Matic 12. 3. 2010 at 17:21

    What’s on the television? -I think it’s a penguin.

  • Odgovori Zmago1 15. 3. 2010 at 9:42

    whatever, te rad berem ampak taka klobasa o temi krneki pa,…hvala lepa
    Drži se zanimiv vsebin, normalne dolžine i nslikovne podpore pa boš bolj bran,…..
    lp, Z

  • Komentiraj