Na morje čez Rakitno

Glede na peklenske obete bi se bilo precej bolj pametno – in navsezadnje tudi koristno – odpraviti v Alpe, ampak možnost prevoza domov je dobro izkoristiti za kolesarjenje od točke A do B in se tako izogniti zaključkom krožnih tur po kar naprej enih in istih cestah, hkrati pa sem se lahko še podružil z mamo in očetom. Poleg tega so bile razmere idealne za prvi resen test nove čelade.

01_IMG_20160624_203648

Sicer skrajno dolgočasno in za sobotni izlet nekoliko prekratko pot na morje sem načrtoval podaljšati po trasi prve etape letošnje dirke Po Sloveniji, izognil sem se samo prvemu delu in šel v Podpeč po najkrajši poti. Obetal se je optimalen veter in pod prvim klancem sem imel brez vsakršnega naprezanja  povprečno hitrost čez 35 km/h. Po letu dni sem nameraval na Rakitno pohodit v filter, ampak me je iz čiste lenobe v kratkem minilo. Pri jezeru ni vse po starem, parkirišče je sicer še vedno makadamsko, a kaže, da po novem za to ciganarijo pobirajo parkirnino, kar že rahlo spominja na Bohinj. No, turistična ponudba zdaj vključuje tudi izposojo plovil, mislim, da so SUP-i. Fant je simpatičen, fotografiral me je, in upam, da občina ne bo sledila blejski praksi.

Na Rakitni se res lažje diha, ampak vedel sem, da ne bo trajalo dolgo in da se bom s Pikovnika spustil v savno. A ni bilo čisto tako. Ura še ni bila poldne pa je že grmelo in na poti proti Planini je celo padlo nekaj drobnih kapelj, rdeči lisi na radarski sliki padavin pa sem verjetno pobegnil le za nekaj minut.

Do Postojne je verjetno znatno bližje, če na Uncu zaviješ levo proti Rakovemu Škocjanu, kjer cesta nikakor ne more biti tako zanič kot proti Planini – niti, če je makadamska. Ampak prva etapa letošnje dirke Po Sloveniji je vodila čez planinske ride. Ob dnevu, ko naj bi bil ponosen na našo državo, je bila pesem karbona na tistih luknjah višek sarkazma. Tik pred Planino se cesta bistveno izboljša …

Triintridesetletna pumpa se je dobro ogrela šele na kačjih ridah, kar je bilo dobro, ker se v Postojni se začne mukotrpen del poti na morje, ki ga je najbolje premagati v meditativnem slogu. Prisegel bi, da so se mi v Postojni od vročine smodile kocine na rokah, končno sem torej dobil tisto, kar sem iskal … dokler ni spet zagrmelo. Okoli Senožeč sem prehitel skupino veseljakov, ki so se na specialkah udinjali že od Ptuja in mislim, da je uspelo dežju pobegniti tudi njim.

Pod Črnim Kalom sem zavil levo in se skozi Kubed dvignil v Gračišče. Tam sem v brezvetrju pod visokim soncem s pogledom na Kraški rob končno doživljal kolesarsko apokalipso, za katero sem si želel, da bi prišla prej in trajala dlje. Do Gračišča sem izpraznil že okroglih šest bidonov. Ko celo jaz kupim športni napitek oranžne barve, je jasno, da je prišlo do hudega deficita elektrolitov.

Pol litra kokakole in pol litra vode me je spravilo k sebi, poleg tega trasa zavije na greben, kjer je spet zapihalo, tako da je šport postal mačji kašelj in narava se mi je spet zazdela vredna občudovanja.

V Svetem Antonu sem se za ovinkom najprej skoraj zaletel v skoraj stoječe vozilo, in potem zavil levo v Marezige, spet ob spremljavi groma in bliska.

Po spustu v Vanganel je postalo jasno, da bom ali moker ali pa bom izpustil vzpon na Gažon. Odločitev za drugo možnost me je spravila v slabo voljo, ampak domov se z avtom res nerad peljem z mokrimi gatami. Tako sem imel do Strunjana samo še krajši sprehod ob morju in čez Belveder.

Na kraj srečanja sem iz Ljubljane prišel prej kot v petih urah in pol bruto, tako da sem imel še nekaj časa za poziranje na strunjanski plaži. Da bi v boršo, ki mi jo je dol peljalo spremljevalno vozilo, zapakiral kopalke, mi ni padlo na kraj pameti, res pa je, da bi me v tisti gneči želja po plavanju minila tudi, če bi bil triatlonec.

S-Works Prevail se je izkazala za nemoteč kos opreme, ob katerem človek brez težav pozabi na aerodinamiko, s katero se hvali S-Works Evade, ki je po mojem osebnem mnenju za rekreativce čisto uporabna pozimi, sicer pač ne. Za nagrado so bili mehkužco in dvojna porcija blitve s krompirjem.

Skupaj s sprehodom okoli strunjanske stjuže se je nabralo slabih 160 kilometrov in po moji oceni okoli 1500 metrov vzponov. Vsega skupaj sem spil slabih osem litrov tekočine in štiri bevande v cilju. V nedeljo se mi ni ljubilo nikamor. Noge bi dale, ampak nekaj razuma mi je še ostalo.

Morje

Trasa: Ljubljana–Podpeč–Rakitna–Cerknica–Planina–Postojna–Kozina–Črni Kal–Kubed–Gračišče–Sveti Anton–Marezige–Vanganel–Koper–Izola–Strunjan

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori afna 28. 6. 2016 at 19:37

    Ko prebiram tvoje prispevke, mi je žal, da sem “svobodnjaški” poklic zamenjal za redno delo in redni dohodek. 😉 Lepa tura…Mislim da sva se v petek zvečer srečala tam nekje med Dvorom in Belico…itak da te je težko falit 😉

  • Odgovori Matej Zalar 28. 6. 2016 at 21:55

    Bo držalo. Šel sem zelo sproščeno.

  • Odgovori Andrej Belas 7. 7. 2016 at 11:03

    Ko tole berem, mi je že žal da sem po 12 letih prodal specjalko in prešaltal nazaj na MTB…zelo lepa tura.

  • Komentiraj