Na morje

Alergijo na neke trave, novost v mojem pisanem življenju, sem v blažji obliki prvič občutil lani, letos pa sem med sobotnim jutranjim sprehodom s psico nekaj časa kihal s frekvenco približno 6/minuto, ob pekočem občutku v nosnicah in solznih očeh nekaj časa sploh nisem mogel sodelovati v pogovoru in sem Lisico poslušal še manj pozorno kot sicer. Opozorilom o stranskih učinkih navkljub sem zato prvič v življenju pogoltnil Claritin in kazalo je dobro, dokler med vzponom na Jamnik nisem ugotovil, da srčnega utripa ne morem spraviti nad 150. Zato sem, namesto v Kropo, raje obrnil v Dražgoše in se skozi Škofjo Loko počasi odpeljal domov, ne da bi Pokljuko in Soriško planino povohal vsaj od daleč. Izgubljen dan. Raje bi še naprej kihal.

V nedeljo pa sem šel na morje nadzirat žensko. V Pivko sem se odpeljal z vlakom, potem pa s kolesom skozi Knežak proti Ilirski Bistrici. Odsek, med Pivko s spustom iz Šembij v Ilirsko Bistrico, sem si želel prekolesariti že od nekdaj. Dolgoletni želji seveda skoraj nujno sledi razočaranje, saj situacija niti približno ni tako romantična kot je videti iz avtomobila. Poleg tega je tako neusmiljeno pihalo nasproti, da je veter tiste alergene trave položil praktično do tal.

Nekam nenavadno se mi je zdelo, da mi opoldne še vedno ni bilo najbolj toplo in počasi mi je postajalo jasno, da se v skladu z meteorološkimi napovedi in pregovorno smolo tudi tokrat ne bom izognil dežju, kar bi se zgodilo tretjič v tednu. Nisem vedel, da na teh cestah, po katerih se množice Slovanov in Germanov valijo v Kvarner, na vsakem tretjem ovinku še vedno vrtijo odojke. Ne recite, da se ne splača biti dežela tranzitnega turizma!

Na spustu s Črnega Kala je tako pihalo, da bi brez poganjanja ostal na vrhu in sam ne vem kaj mi je bilo, da navsezadnje nisem zavil v Kubed, kjer bi ta ekstremno dolgočasna tura dobila nekaj smisla vsaj z vožnjo čez Sv. Anton, Marezige, Šmarje in Gažon … ne, iz čiste lenobe sem zavil nazaj proti Dekanom in naravnostv Koper, kjer se lahko pohvalijo še z bistveno bolj klavstrofobičnimi in dekadentno zavitimi kolesarskimi stezami kot v Ljubljani, je pa res, da niso tolikanj razdrapane. Skorajšnje bližnje srečanje sem doživel šele tik pred Izolo, kjer je neka nemška upokojenka ob v zadnjem metru napovedanem zaključku kolesarske steze skoraj padla, ker je očitno mislila, da ne obvladujem kolesa in jo bom kar podrl. Bolje bi bilo, če kolesarskih stez sploh ne bi zgradili, a  razumete, vi zahojeni, brezimni, neodgovorni birokrati!

Za to duhamorno pot sem moral imeti dobro motivacijo in to ni bil samo sendvič, ki mi ga je na Belvederju postregla Lisica. Sicer pa nad morjem že tako nisem kaj prida navdušen, nad potjo s kolesom na morje pa še manj, a še toliko bolj trapasto se mi zdi tja kolesariti takrat, ko je vreme lepše povsod drugod. In jaz sem moral po polurnem odmoru še nazaj v Ljubljano!

13268495_795375200597795_844597211612633471_o

Do Črnega Kala je spet nagravžno pihalo nasproti, saga pa se je začela šele na začetku vzpona, kjer je počasi začelo kapljati. Ocenjeval sem, da imam precej dobre možnosti za pobeg pred sivim oblakom, ki je grozil nad Podgorskim Krasom. Ampak prav na vrhu klanca sem zapeljal v osrčje deževnega oblaka, ki je v blietzkrieg akciji pridivjal z zahoda in se odločil, da me bo spremljal kolikor bo mogoče dolgo.

V Kozini sem preklinjal, ne samo dežja, ampak tudi odločitev za najtanjšo možno majico za najbolj vroče dni, ki je v mokrem stanju razkrila vsako hrbtno kocino posebej, podobno kot najlonke tiste odvratne ženske dlake. Ampak estetika ni bila moja glavna težava, problematično je bilo, da me je v Senožečah že zeblo kot psa. Tolažil sem se, da je to bolje, kot trpeti v vročini. Pred Postojno mi je bilo vseeno jasno, da je bolje, če je vroče.

Ob tem me je od Razdrtega naprej grozljivo živciral tudi promet. Od kod so se vendar vzeli? Prehitevali so me praktično v koloni, kar je v takem vremenu skrajno neprijetno, sploh ker vsak drugi vozi tako zelo pazljivo, da se kljub praznemu nasprotnemu pasu med prehitevanjem na pregledni ravnini z levimi kolesi slučajno ne bi dotaknil sredinske črte. To je nekaj, česar normalen človek ne more razumeti. V Postojni se je promet dokončno zabasal in takrat mi je kapnilo, da je vzrok zastoja verjetno prometna nesreča na avtocesti.

Na Planini me je razveselila mavrica.

13320766_795522490583066_8337448483114979330_o

Kakšnih sto metrov naprej pa stoječa kolona. Na tem mestu pridemo do vrhunca zgodbe, do slovenskega nadprimitivizma, ki po Dantejevo sodi bodisi v prvi bodisi v sedmi krog pekla. Kolono, ki se je vila od Planine proti Kalcam in še skozi cel Logatec, sem nekaj časa prehiteval po levi in nekaj časa po desni. Kadar sem bil na levi strani, se je vsakemu petemu vozniku zdelo pametno, da mi posveti z dolgimi lučmi, čeprav sem bil na svoji strani ceste. Med prehitevanjem po desni pa se mi je malo pred Kalcami zgodilo nepojmljivo. Neki imbecil je zapeljal predme, v desno, da mi je zaprl pot. Padcu sem se izognil in mu potrkal po oknu, češ, ali je normalen. Z besnimi kretnjami in razpiranjem čeljusti mi je začel dopovedovati, da naj ga ne bi smel prehiteti. Ker je zelo podcenil bes že dve uri mokrega in premraženega kolesarja, se je zaklenil v avto in prestrašeno bolščal predse, kar je bilo zelo dobro za oba.

Med Kalcami in Logatcem sem tokrat raje zavil na kolesarsko stezo, ki je v teh koncih še posebej katastrofalen primerek popolnega birokratskega butalizma, razen, če je agenda teh brezimnih načrtovalcev prav norčevanje iz kolesarjev. Ko bom imel več časa, bom napisal obširen prispevek ali serijo njih o kolesarskih stezah, po katerih se je enostavno nemogoče voziti, a ko jih zapustiš, se pravičniki čutijo dolžne trobiti, namesto, d abi kolesarje spoštovali. Dež človek prenese in se ga čez nekaj dni celo spominja z veseljem, težje pa se soočam z Bualci iz te dežele prijaznih in gostoljubnih ljudi, ki so mi pokvarili ducat kilometrov kolesarjenja in potem še dva ali tri na Vrhniki.

K sreči se je vsaj vreme malo popravilo, še na Kozini sem namreč mislil, da bo deževalo do doma. Po mavrici na Planini sem videl še dve, lahko si torej mislite, da sem kolesaril na robu. Nekoliko me je presenetilo, koliko energije sem še prihranil in to potem, ko sem v soboto komaj obračal. Po skoraj dvesto kilometrih sem silovito pohodil še čez Ligojno in po Horjulski dolini do Vrhovcev, tako da sem 218 kilometrov prevozil v manj kot šestih urah in tričetrt – potem pa doma po desetih zaporednih dneh kolesarjenja niti nisem bil pretirano izžet in bi z lahkoto odvrtel še nekaj deset počasnejših kilometrov. To je dober občutek.

Pivka-Izola-LJ

Trasa: Pivka–Knežak–Ilirska Bistrica–Podgorje–Kozina–Črni Kal–Koper–Izola–Koper–Črni Kal–Kozina–Divača–Senožeče–Postojna–Planina–Logatec–Vrhnika–Velika Ligojna–Horjul–LJ

Prejšnja objava Naslednja objava

16 komentarjev

  • Odgovori filmoljub 31. 5. 2016 at 21:17

    Fak. Fran Levstik je bil pravi amater, kar zadeva sočno popisovanje poti. 😆 Te alergije so pa res totalen ku*ac, pi*da jim ma**ina — človek nikoli nima nikakršne težave ali kakršnekoli dihalne tegobe, potem pa se kar iznenada od nikoder pojavi alergija, ki je dotlej sploh ni poznal. Pri meni je vsako leto podobno: zgodnja pomlad in neke ku**eve trave, pravzaprav sploh ne vem natančno, katere. Krasni novi drek. Lepa reč, tale emšo.

  • Odgovori Peter Filec 31. 5. 2016 at 21:28

    Imaš prav. Kolesarsko stezo med Logatcem in Kalcami preklinjam vedno tudi sam, pa čeprav imam gorsko kolo in mi makadam bolj ustreza – no, to je daleč proč od makadama.

  • Odgovori Isabela 31. 5. 2016 at 21:38

    Tako slikovito, da sem trpela s tabo, pa čeprav samo 10 minut.

  • Odgovori Tilen 31. 5. 2016 at 21:51

    Če bi sam bil tako besen kot si bil ob imbecilu ti, bi mu verjetno spričo zaprtih vrat skozi šipo slikovito dal na izbiro, ali ima raje sled moje pesti na strehi ali odtis riti na pokrovu motorja. Na njegovem mestu bi vsekakor raje izbral slednje.

  • Odgovori Borut 31. 5. 2016 at 22:03

    Glede na alergijo na trave, bi po dežju moral leteti kot Rogljič! Odkar sem sam alergičen na trave, skušam, predvsem v maju, svoje športne aktivnosti prilagoditi dežju. Sliši se smešno, ampak deluje 😀

  • Odgovori Anonimno 1. 6. 2016 at 8:12

    Še ne, ki je alergičen na jeb…. trave. Konec maja in začetek junija, potem pa se simptomi umirijo oz popolnoma izginejo.

    Zapis je super, samo se mi zdi da že Jamraš 🙂

  • Odgovori Stane Debevec 1. 6. 2016 at 8:14

    Dober dan,
    ja najbolj zoprna za kolesarja je stoječa kolona. Po levi je problem zaradi nasproti vozečih, po desni pa običajno ni prostora pa še vsak trenutek lahko kdo odpre vrata. Lani sem tako pri Neumu in pred črnogorsko mejo enostavno hodil peš ob koloni.
    Jaz imam raje vročino na kolesu kot pa mraz. Jo vseeno lažje prenašam. Za dež pa imam dežno obleko. Sicer me počasi kljub obleki premoči, ampak vsaj prepiha in zebe me ne. Je pa zelo lepo, ko po dežju posije sonce….

    Pozdrav Stane.

  • Odgovori whyyesno 1. 6. 2016 at 10:02

    živao

  • Odgovori Matej Zalar 1. 6. 2016 at 10:47

    @Filmoljub: Najhuje pa je to, da jaz zaradi psice dobesedno moram ven med te trave.

    @Peter Filec: Jaz se tam preprosto ne vozim po kolesarski stezi, kar počnem povsod, kjer kolesarska steza ne ustreza minimalnim standardom normalnosti.

    @Isabela: Saj kolesarsko trpljenje je prijetna reč 🙂

    @Tilen: No, saj ta je moral enkrat izstopit, ker sem mu, medtem ko se je skrival v kletki, razmontiral brisalce 🙂

    @Borut: Saj pravim, ko je dež polegel ta prah, se je šele odprlo!

    @Anonimno: Vrhunec bo, ko bom začel lagati, da “nič ne treniram”.

    @Stane: Res je, lepo vreme znaš cenit šele, ko si na kolesu.

    @WhyYesNo: Dogg.

  • Odgovori paradajz 1. 6. 2016 at 13:02

    Kaj pa je bilo takega nad Ilirsko Bistrico?

  • Odgovori Harlock 1. 6. 2016 at 14:10

    Glede težav s travami…ko prideš domov daj vse oprati na čim višji temperaturi (seveda da ne prizadaneš oblek). Psico tudi fajn operi…in sam se fajn okopaj. Pa tudi nosnice (nosno votlino) speri dobro z vodo. Obstajajo tudi posebni filtri/mreže (kot za komarje) ki se namestijo na okna. Ne vem pa koliko v resnici to slednje pomaga. Malo pobaraj svojega zdravnika. To o oblekah in umivanu (predvsem lase, brada) je meni moja zdravnica priporočila, ker sem alergičen na brezin pelod.

  • Odgovori anja 2. 6. 2016 at 8:52

    Še ena, ki lazi med travami in je alergična na trave. Ni tako zelo hudo, kot pri mojem bratu, ki mu tablete na recept sploh ne pomagajo in okoli lazi z masko in je tako skrajno apatičen, da se niti ne potrudi zatežit za nove teste, druge tablete, bioresonanco, imunoterapijo…Dež je super, veter pa malo manj! Jaz si pomagam s tako štupo za nos. Pred leti je bil sprej Nasya, ki je lepo zaščitil nosno sluznico za dobre 4 ure. Sedaj je neka druga štupa Nasasleze, ki ni tako zelo učinkovita, ampak po nekaj dnevni uporabi je zadeva dokaj stabilna. Če te zabašejo alergeni, pa pomaga izpiranje nosnic s fiziološko. Je rahlo čuden občutek, ampak se navadiš. Pomaga pa ful!

  • Odgovori Paternina 2. 6. 2016 at 11:01

    10 dni zapored??
    Pa da te vidimo kdaj začneš lagati da nič ne treniraš. Bi rekel, da si že skoraj tam 😉

  • Odgovori Matej Zalar 2. 6. 2016 at 22:16

    @Paternina: Že dva dni nisem na kolesu in sploh nisem nervozen. Je pa res, da sem danes osem uro poslušal predavanja samo na temo kolesarjenja 🙂

  • Odgovori nzzz 5. 6. 2016 at 20:15

    Po predavanjih rada naredim en lep krog čez Ig, mimo Matene, Brezovice pa potem mimo Borovnice in Vrhnike nazaj v Ljubljano. In največ trobljenja in vožnje tik za ritjo in celo kričanja iz avta dobim pri Vrhniki, kjer so postavili široko kolesarsko progo, ki ima celo ograjo. SAMO P**** JIM MATERINA TA KOLESARSKA PROGA MA TISOČ ROBNIKOV, PA GRE LEVO PA DESNO, PA GOR PA DOL PRI VSAKEM POFUKANEM DOVOZU ZA BAJTO.
    In potem se mi en kranjski Jože dere iz avta naj se vozim po kolesarski. Ali ti ljudje res niso nikoli vozili s tankimi gumami hitreje od 25 km/h ali pa so preprosto neolikani do onemoglosti in mislijo, da bodo z znašanjem na kolesarko, ki vozi ‘črto’, kaj dosegli. Ko bi občine vsaj najele kakšnega kolesarja, da bi jim povedal, kako zelo nemogoče so nove, stare,… Skoraj vse kolesarske steze. Ah ja… Slovenistan.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 6. 2016 at 0:29

    @NZZZ: Točno to. “Nimaš se kaj vozit po cesti, če je zraven kolesarska steza.” Pravila so pravila. Ljudje se seveda še nikdar niso vozili s specialko. Sicer se jim zdi neverjetno, da to nekateri zmoremo … ampak ko so na cesti, tega ne spoštujejo in niso pripravljeni počakati niti deset sekund, ampak raje prehitevajo na centimetre.

  • Komentiraj