Na nos

Danes sva skočila na Nanos. Nekaj sem zamočil in nisem naredil ravno tistega, kar bi moral – je bil pa zato lušten izlet. Pot iz Stran je bila odvratna. Blaten kolovoz na začetku, s podrtim drevesom zakamuflirane markacije tam, kjer bi jih najbolj potreboval, višje pomrznjen sneg, smerokazi pod vrhom kr neki … ampak po nekaj bolj kratkih turcah v obupnem vremenu smo bili tokrat nagrajeni z razgledom, kot se šika.

V Vojkovi koči sem imel potem še smolo z divjačinskim golažem, ker je teta zajela več kosti kot mesa, ampak nisem preveč težil, kajti tropinovec je lepo požgal, gibanica pa je bila sočna in bogato zložena. Vreme je bilo tako, kot na Nanosu mora biti – vetrovno, da boli.

No, tukaj smo šli pa danes zjutraj na morje!

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori Rado 2. 1. 2013 at 9:12

    “Danes sva skočila na Nanos”
    Resda je to tvoja stvar, ampak tekst je nejasen. Si sabo vzel Pippo, ali morebiti svojo žensko?
    Ali ste morebiti bili vsi trije?
    “smo bili tokrat nagrajeni z razgledom, kot se šika” 🙂

  • Odgovori chef 2. 1. 2013 at 18:46

    V bistvu ni bistveno, ampak ja, šli smo ženska (moja), Pippa in jaz.

  • Odgovori miran 3. 1. 2013 at 9:16

    Fajn. Tja gor bi pa še js enkrat šel. 🙂

  • Komentiraj