Na obrambne linije

Zadnjič sem po dolgem času spet izkoristil sladkosti svobodnjaštva in se po udarniški zgodnje jutranji tlaki ob desetih zjutraj skobacal na kolo. Ne tja kamor sem bil načrtoval pred spremembo vremenske napovedi, ampak točno v nasprotno smer. Ne zato, ker bi verjel, da v osmih ali devetih urah na kolesu ne bom moker, ampak zato, ker je dež laže prenašati na nadmorski višini manj kot tisoč metrov, kakor na nadmorski višini več kot tisoč metrov.

Rakitno še vedno smatram za enega najneugodnejših klancev v ljubljanski okolici, zato ga je najbolje prevoziti tako, kot spiti slabo vino: čim hitreje. Žal potem do konca nisem prišel k sebi. In to je bila le ena od težav s katerimi sem se soočil v naslednjih šestih urah.

Tako kot je vzpon na Rakitno iz smeri Ljubljanskega barja neugoden in je dolgočasen tudi spust nazaj, pa je ugoden spust proti Cerknici, čeprav je vmes cel kup klancev navkreber, ki me presenetijo vsakič znova. Sopara je bila že dopoldne neverjetna in vodo sem točil že v Selščku, kjer se vedno rad ustavim pri tem krasnem vodnjaku, kjer voda je pitna.

V Cerknici sem zavil levo in na Bloški Polici desno. Že prej ni preveč živahno, a tam ostaneš res sam s seboj in s kolesom. Potem pride Lož. In potem prideš v res od vseh pozabljene kraje.

Cesta je večinoma obupna že od Cerknice, asfalt počasen in razbrazdan kot puščavska tla, je pa res, da sem ter tja stanje sanirajo. Potem je Babno Polje. In potem je meja. Tako Slovenci branimo Evropo pred zavojevalci z juga …

Trgovino imajo tudi v Babnem Polju, a sem domneval, da bom prihranil nekaj centov, če jo poiščem pri naših hrvaških prijateljih. In še preden sem lahko v Prezidu do konca spil kokakolo, se je tako ulilo, da sem raje deset minut počakal in skušal dognati kako se giba deževni oblak. Neuspešno. Aplikacija za ta namen deluje odlično, razen, ko je nujno.

Naslednjih sto dvajset kilometrov sem vozil po mokri cesti.

Od Prezida se cesta še naprej vzpenja. Tu in tam je posijalo sonce in takrat je začela voda z asfalta izparevati, tako da je bilo stanje nevzdržno. V turško savno pa sem vstopil, ko sem se spustil v Čabar in nadaljeval po dolini Čabranke do Zamosta, rojstnega kraja mojega deda. Pred vstopom v domovino me je policist preverjal približno toliko časa, kot je to trajalo zadnjič pri vstopu v Združene države Amerike. Naše ženske in otroke pri Osilnici pred zavojevalci branijo tehnične ovire in Peter Klepec.

Proti Strmi rebri so morali narediti novo cesto prav pred kratkim, sam pa sem jo napadel iz Osilnice, kjer se tudi štopa za Stravo. Začetek je precej neugleden in odcep človek zlahka zgreši, tudi jaz sem ga, potem pa v Osilnici še nekaj časa bulji v aplikacijo, ki ni delovala. Zlovešče grmenje nad dolino je obetalo vrhunec ture ravno med najzahtevnejšim vzponom. Spektakularna cesta z devetnajstimi serpentinami, ki so jo zgradili šele leta 2010 in je večina sploh ne pozna, je mojstrovina, ki bi jo težko označili za nizko gradnjo. Iz Osilnice se v dobrih osmih kilometrih vzpne za okroglih 700 metrov.

Ulilo se je na enajstem ovinku.

To bi imel marsikdo za Murphyjev zakon, jaz pa bi rekel, da gre za vrhunsko kolesarsko dramaturgijo, ki kolesarski izlet povzdigne v manjšo epopejo. Ni bila običajna ploha. Človek ob tako siloviti predstavi narave preveč osupne, da bi preklinjal. Prav na vrhu je dež skoraj pojenjal. Za kočevska zakotja si ne bi mogel zamisliti bolj primernega vremena.

Do Kočevske Reke nisem srečal nikogar, tam pa možakarja, ki ni bil širok za dva ali tri mene, ampak je bil vsaj štirikrat širši, dobrodušen pa kot komaj rojeni medvedek. Ugotovila sva, da jo bom najbolje odnesel, če spremenim načrt in se nevihti v Ribnici izognem tako, da zavijem proti Kočevju.

Na poti skozi te gozdove sem začel razmišljati, da bi šel domov po najkrajši poti. Priznam, da mi take nemožate misli skozi možgane šinejo večkrat in v tistih razmerah je to pravzaprav skoraj opravičljivo. Navsezadnje se ni treba dokazovati nikomur in še najmanj samemu sebi, za to nisem plačan in konec koncev ne bi bilo nič narobe, če bi prišel domov uro ali dve prej.

Ampak v Kočevju sem vseeno zavil desno po tisti obupno dolgočasni cesti proti Dvoru. Sem ter tja je posijalo sonce in ko sem v Smuki zavil levo, v osrčje Suhe krajine, je to postalo moteče. Že prej je bilo kljub dežju soparno, zdaj pa se je vlaga z asfalta dvignila in med grmičevjem, ki dobršen del poti obdaja cesto, sem imel občutek, da je vlaga stoodstotna.

To so, kot že skoraj cel dan, res čudni kraji in lepota kolesarjenja je v tem, da jih začutiš z vsemi čutili. Mestni škric se vpraša zakaj bi sploh živel tam. Odgovora na to vprašanje ne more dobiti, pezde v takih krajih ne preživi, še vikenda si ne postavi. Tako tudi pokojni Drnovšek ni mogel razumeti, da Ambrušani pred leti niso vzrojili zato, ker jim ne bi bilo mar za pravno državo, ampak zato, ker državi ni bilo mar zanje in za pravo. Kakorkoli, občutki so tam res prvinski, potencira pa jih še cesta, ki je tako grozljivo razbrazdana, da se od makadama razlikuje samo po tem, da se pod kolesi ne praši.

V dobro znan svet sem se vrnil v Dobrepoljski dolini, ki je po mojem najlepša ravno v južnem delu. V Vidmu sem zavil v Zdensko vas in skozi Čušperk v Grosuplje ter po najkrajši poti domov. Uničen. Obrnil sem 214 kilometrov in preplezal kakih 2700 metrov. Malo preveč sem se ustavljal, sem se pa od Grosupljega naprej potrudil, da je bila povprečna hitrost okroglih 30 km/h. Glede na razmere, mokre in počasne ceste to niti ni slabo.

Trasa: Ljubljana–Podpeč–Rakitna–Cerknica–Bloška polica–Lož–Babno Polje–Prezid–Čabar–Osilnica–Strma reber–Kočevska Reka–Kočevje–Smuka–Zvirče–Struge–Kompolje–Videm–Čušperk–Grosuplje–Ljubljana

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori tony 5. 7. 2017 at 3:09

    Čudovito. Jaz si moram nabavit sam še mini šotor in košarco na balanco, da noter zmečem pribor za osebno higieno in rezervne gate. Da preživim.
    Kdo pa tebi merka psa?

  • Odgovori Stane Debevec 5. 7. 2017 at 7:01

    Dobro jutro,

    odlična tura in lepi kraji, nekaj sem tudi jaz že prevozil. Seveda ne tako hitro.
    Ta naša ograja je pa tako bedna zadeva, da je še gledat ne morem….in Cerarja tudi ne zaradi tega….

    Pozdrav Stane.

  • Odgovori Anonimno 5. 7. 2017 at 9:00

    Koliko je vožnje po glavnih cestah na tej turi in predvsem koliko je prometa? Vsi se mate fino na teh specjalkah mene pa res moti količina prometa pa da me vsi prehitevajo …
    214km – impresivno

  • Odgovori NZ 5. 7. 2017 at 10:05

    S čim si se pa gonil? Nikjer nisem zasledil opisa “orodja”. Izgleda precej besna mašina

  • Odgovori Anonimno 5. 7. 2017 at 10:07

    Večkrat omenjaš Strava segmente… glede na atraktivne ture, ki jih prevoziš, bi ti z veseljem sledil… pa verjetno nisem edini 😉

  • Odgovori Anonimno 5. 7. 2017 at 15:14

    Obrij se že enkrat! Se voziš tam po hostah, ko en palček. :))

  • Odgovori Matej Zalar 5. 7. 2017 at 18:02

    @Tony: Toliko časa se kar sama pomerka.

    @Stane: No ja, čez mejo so pa ljudje, za katere nismo sposobni dostojno poskrbeti, vseeno ne valijo več.

    @Anonimno1: Ne vem točno kaj so glavne ceste ampak prav na tem izletu je prometa relativno malo. Tudi zaradi prometa nisem šel iz Kočevja v Ljubljano naravnost, ampak naokoli. So odseki, kjer tudi po deset minut sploh nisem videl avta.

    @NZ: S Specialized ViAS Cenge Disc z Ultegro Di2. Je besna mašina. Zelo 🙂

    @Anonimno2: Na Stravi sem za zdaj inkognito pa še to iz nuje, ker sem ter tja testiram kak kos opreme, ki zahteva povezavo s tem sistemom 🙂

  • Odgovori Anonimno 6. 7. 2017 at 15:06

    Daj prosim postni še tisti zemljevid poteka vožnje, ponavadi si ga pripel zraven tik pred koncem objave in še pripis trase. Ga kar pogrešam.

  • Odgovori Matej Zalar 6. 7. 2017 at 18:06

    A, v naglici sem pozabil nanj. Dodano. Hvala.

  • Komentiraj