Na Primorsko čez Hrušico

Da bo deževalo, so me opozarjali vsi, ki so imeli pet sekund časa. Sam sem razmišljal optimistično, še več, špekulativno sem se zatekel v divje teoretiziranje in sestavil bojni plan za popolno malo osebno zmago. Če bo pihal jugozahodnik, ki se bo skozi dan krepil, sem razmišljal, bom čim prej startal v smer jugozahoda in ko bom na najbolj oddaljeni točki obrnil, me bo domov odpihnil močnejši veter. Poleg tega, sem razmišljal, me bo tja grede v dobršnem delu poti pred vetrom ščitil hrušiški gozd. Ko se je Lisica ponudila, da psico odpelje na sprehod sama, mi je bilo jasno, da načrt ne more pasti v vodo.

Proti Vrhniki, Logatcu in Kalcam je svinjsko pihalo, a vendarle manj, kot sem pričakoval v najslabšem možnem scenariju. Črno nebo ni bilo videti obetajoče, ampak planote bodo tega hudiča že zadržale za tisto uro ali dve, sem si mislil. Poglejte, tako kolesarsko stezo lahko načrtuje samo popoln imbecil, ki uspe z dvema črtama pokvariti vožnjo kolesarjem in hojo pešcem.

Že na začetku vzpona na Hrušico pa mi je bilo jasno, da Ridley spet ne bo ostal snažen. V takih dneh se človeku prikrade v misli, da so diski na specialkah nekaj, kar smo dejansko potrebovali, dasiravno v praksi na mokri cesti zavorna pot ni bistveno krajša.

Škoda bi bilo, če ne bi šel, sem si mislil, vesel, ker v gozdu res ni pihalo. Še oblekel sem se ravno prav in ko sem se pri Stari pošti prevalil na Primorsko, je bila situacija precej bolj simpatična.

V Ajdovščini ne bom motovilil s kavo, sem si rekel, da me ne bi slučajno dobila ploha, ki jo je na mojem pametnem kitajskem telefonu kazala radarska slika padavin. Vedno me preseneti, kako dolg je spust v Vipavsko dolino.

Ko sem v Ajdovščini zavil levo, me je rahlo presenetil več kot omembe vreden nasprotni veter. V Vipavi je na tla padla komaj kaka kapljica, v Podnanosu pa je drobne kaplje čisto prave plohe nosilo z desne spredaj v obraz. Radarska slika na pametnem kitajskem telefonu je nakazovala šibke krajevne plohe. Še dvakrat se je ulilo med vzponom na Razdrto. Nič hujšega, vlaga ni prebila niti hlačnic.

Razmišljal sem, da bi domov raje potegnil čez Unec in Rakitno, a zamisel v Postojni dokončno opustil. Veter, ki jev Razdrtem sicer končno zapihal v hrbet, se ni okrepil, ampak je bil precej šibkejši kot v Logatec grede. So se pa okrepile padavine. Grdo je postalo na Ravbarkomandi, na Planinskem polju je postalo nagravžno. Cesto so tam očitno asfaltirali tako, da se voda zadrži na asfaltu še bolj sigurno kot na kraškem polju in nemudoma sem imel v čevljih poplavo, v riti pa neverjetne količine peska.

Za take razmere imam odlične nepremočljive galoše in odlične neoprenske rokavice. Oboje sem imel doma, na rokah pa manj odlične rokavice in povsem neprimerne pletene prevleke na čevljih, ki premočijo že večji pljunek. Kombinacija s super zračnimi šprintericami z zračniki v podplatih pa sploh ni bila dobra. Doma še uro ali dve nisem čutil podplatov.

V Logatcu sem na bencinski črpalki izvedel, da obstajajo mladi ljudje, ki ne vedo, kaj je polivinilasta vrečka. Pogled ji je najprej ušel na darilne vrečke. Kaj, prekleto, naj naredi popolnoma premočen kolesar z darilno vrečko? Pred Vrhniko sem razmišljal, da bi zavil čez Ligojno in Horjul, kar bi, navdušen nad napredkom v formi bržkone tudi storil, če me doma ne bi čakala Lisica. Po petih urah na kolesu sem se zasukal še v kuhinji.

Teorija je bila dobra, praksa seveda popolnoma drugačna. Nekje v hrbtenjači sem čutil, da bo tako. S teoretiki je križ. Slejkoprej ugotoviš, da so fohidioti (naravoslovne znanosti), bleferji (družboslovne znanosti) ali pa sploh nimajo pojma o ničemer (ekonomisti). Lisica je bila pametna. »Saj sem ti rekla.« Če bi vedel, da bo tako, bi ostal doma. Ampak vseeno je bolje ne vedeti in biti moker, kot biti doma suh. Je pa res, da sem še pred tremi leti trdil, da se na kolo ne usedem več, če bo manj kot 10 stopinj in tudi ne, če bo obstajala možnost dežja, kaj šele, če bo deževalo. Zdaj sem doživel oboje naenkrat.

Izlet sicer ni mačji kašelj. Če bi imel več časa, bi šel tja grede do Vrhnike čez Horjul ali do Logatca čez Zaplano in nazaj čez Rakitno, kar bi bila že brutalna tura. V krajši obliki je dolga 143 kilometrov in ima vsaj 1500 metrov višinske razlike. Od tega sem bil 75 kilometrov vlažen, 40 kilometrov pa popolnoma premočen.

Trasa: LJ–Vrhnika–Logatec–Kalce–Podkraj–Col–Ajdovščina–Podnanos–Razdrto–Postojna–Planina–Logatec–Vrhnika–LJ

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori Peter Filec 8. 3. 2017 at 21:09

    Iz Cola bi si lahko malo skrajšal do Vipave, ampak verjetno ni bil to namen 🙂

  • Odgovori Boki 8. 3. 2017 at 21:19

    A tele bidone si pa v Liegu dobil?:)

  • Odgovori Stane Debevec 11. 3. 2017 at 11:44

    Živjo,

    če je človek kolesar, gre na kolo ob vsakem vremenu. Saj tudi meni pravijo ja pa dež pada pa si moker. Jaz pa Kaj pa ko skočiš v morje, a nisi moker?

    Tole je bil kar lep izlet. Me je spomnil na l. 77, ko sem vozil iz Goriških Brd do Borovnice v dežju. Bil je Prvi november, Dan mrtvih. Vso pot me je prala topla fronta. Še dobro, da je bila topla.
    Vsak izgovor je dober, samo da se ni treba vsest na kolo. Je pa tako, za kolo je potrebno veselje. Če ga ni, je zelo težko samo z močjo volje se vsest in odkolesarit.

    V ponedeljek sem šel iz Notranjih Goric do Slovenskih Konjic in včeraj nazaj. Se počutim dosti bolje kot pa če bi kuril bencin.

    Pozdrav stane.

  • Odgovori zmago1 11. 3. 2017 at 12:34

    Jah lej na začetku sezone greš tud v dež,…potem pa počasi ….ne več 🙂 Sam si dober da se spraviš,….v takem vremenu me je še najbolj odbijalo vozit zaradi umazanega kolesa, mater sem to sovražil,..zdej mam pa dve kolesi, enega rezervnega, katerega koristim poleg morja, kempa, tudi za slabo vreme spomladi, jeseni itd,…,…in ga spucam mogoče 2x na let,….pa je.

  • Odgovori Matej Zalar 11. 3. 2017 at 13:21

    @Peter Filec: spust vse do Ajdovščine je preveč hud, da bi krajšal!

    @Stane: Že že, ampak veselja pa v dežju ni pravega.

    @Zmago: Točno tako. Ko prideš domov ves premražen – in zjahan, ker ga v dećžu avtomatsko bolj šponaš – se potem še vsaj eno uro ukvarjaš z biciklom in samim seboj.

  • Komentiraj