Na Primorsko po stari rimski cesti

Za najtežje cestne kolesarske ture veljajo tiste, ki vodijo čez alpske prelaze, ampak organizem prijetno nasanka tudi na predalpskem ali celo nealpskem področju. Eden lepših in napornejših slovenskih klancev je vzpon na Predmejo iz Ajdovščine, kamor je mogoče čez Ulovko in Hrušico udobno prikolesariti iz Ljubljane in se vrniti čez Medvedje Brdo ali v primeru hude utrujenosti po glavni cesti iz Godoviča naravnost skozi Logatec. Malo manj udobno je krog podaljšati do Cerknega in se vračati čez Kladje ter Suhi Dol. Prejšnjo soboto sem naredil točno to.

Po prekrokanem večeru sem se moral šele odločit, ali ture ne bi bilo bolje izpeljati v nedeljo, toda vremenoslovci so napoved že cel teden spreminjali iz ure v uro, zato sem bika zgrabil za roge, čeprav je celo jutro kazalo, da se bo vsak čas ulilo. Na sedež sem se počil šele ob enajstih. Vrhniškemu klancu sem se izognil in pritisnil na Ulovko. Bolje dodatnih dvesto metrov vzpona kot posiljevanje sedeža na betonskih ploščah skozi Napoleonov drevored.

01_IMG_20150919_115838

Veter je bil do Kalc ugoden, na cesti po starodavni rimski trasi čez Hrušico pa ni več pomagal. Neverjetno je, da si še nikdar nisem ogledal rimske utrdbe Ad Pirum niti še nisem jedel v gostilni Stara pošta. Ne spomnim se kdaj me tam nazadnje ni zeblo.

02_IMG_20150919_130436

Na 700 metrih vetrovnega spusta do Ajdovščine sem ugotovil, da se s 40-milimetrskimi Rovalkami, ki so ravno prav visoke, da so še lepe, bočni veter že dobro čuti in ko jih burja po cesti prestavlja pri 80 km/h, postane kar napeto. Sicer pa je na Primorskem vse lepše, v dolini se je pokazalo celo nekaj sonca, do morja se pa tokrat ni videlo.

Prava akcija se začne šele po dobrih sedemdesetih kilometrih. Najlepši vzponi so seveda tudi najtežji, ampak ko sem burji nasproti grizel na Predmejo, sem v neki točki nehal uživat.

IMG_20150919_143449

Še slabše je bilo, ko sem na Predmeji zavil desno. Pozabil sem, da se mestoma obupna cesta nazaj proti Colu še lep čas vleče gor in dol. Pričakoval sem namreč spust. Pa še pasji mraz je pritisnil, vrhove nad planoto je ovijala megla jaz pa se nisem dobro počutil niti z anorakom niti brez. Dol mi je viselo za škraplje pod Sinjim vrhom.

IMG_20150925_164442

Odločil sem se, da bom raje scagal in se domov odvlekel po najkrajši poti – težava je bila v tem, da me v nobenem primeru ni čakala kratka pot. Še najbolje bi bilo na Colu zaviti nazaj proti Stari pošti in se vrnit čez Hrušico, a sem šel vendarle levo in se čez preval spustil na Črni Vrh.

Ker so krize zato, da jih premagamo, sem v Godoviču vseeno zavil proti Idriji. Na spustu do Cerknega si bom že spočil, sem si mislil, potem pa sta do doma samo še dva kuclja. In res sem spet dobil veselje do življenja. Najbolj me je presenečalo, da me še vedno ni dobil dež. Ribiči so očitno na vreme manj občutljivi kot kolesarji. Ob Idrijci sem jih na samo nekaj sto metrih videl več kot kolesarjev v celem dnevu.

Kladje sem vedno podcenjeval in se potem čudil kako je klanec dolg, a tokrat sem ga preletel. Vsaj občutek sem imel tak. Zaradi tega je včasih bolje, če voziš sam. Kolesarjenje je res lep šport. Med tekom se krize ne rešiš do cilja, na kolesu pa se včasih po 150 kilometrih pelješ lažje kot na začetku. Tokrat se je točno to zgodilo na vzponu proti Suhemu Dolu. Če bi se na vrhu potrudil v želodec stlačit še eno Frutabelo, bi poletel še tistih dvajset kilometrov ravnine do doma. Tako pa sem zadnjih deset kilometrov spet razmišljal samo o tem, da je kolesarjenje grozljivo zafukana oblika rekreacije.

Doma se je izkazalo, da je bila to letošnja najnapornejša tura, z 204 kilometri enako dolga kot čez Mokrine, a z največjo višinsko razliko – 3200 metrov. Na takih izletih se počutim že dokaj suvereno, na skupinskih vožnjah pa vsakič znova ugotavljam, da je dirkanje povsem drug šport. Daleč se lahko pelje vsak. Hitro le najbolj pridni. Zelo hitro pa samo talentirani.

Screenshot 2015-09-24 23.37.09

Trasa: LJ–Vrhnika–Ulovka–Logatec–Kalce–Podkraj–Col–Ajdovščina–Lokavec–Predmeja–Col–Črni Vrh–Godešič–Idrija–Cerkno–Kladje–Gorenja vas–Suhi Dol–Horjul–Dobrova–LJ

predmeja

Prejšnja objava Naslednja objava

8 komentarjev

  • Odgovori Tomaž 26. 9. 2015 at 14:11

    Pohvalno. Danes sem te videl na Rašci, kam si jo mahnil, če ni skrivnost?

  • Odgovori Matej Zalar 26. 9. 2015 at 17:15

    Pravzaprav sem šel k tastarim na kosilo ampak malo naokoli 🙂

    Z Viča v Grosuplje in potem v Luče pogledat, če so cesto asfaltirali (seveda ne), potem pa nazaj v Žalno in čez Peščenik do Ivančne Gorice, desno do Krke in čez Hočevje v Dobrepolje, Rašca, Turjak, Želimlje, Ig Podpeč, Črna vas in potem na klobase.

  • Odgovori Marko 28. 9. 2015 at 11:12

    Aha! Si kolesaril po mojih rodnih krajih.

  • Odgovori Krof 28. 9. 2015 at 12:17

    Stara pošta je včasih nudila dober “pohan” sir! =D

  • Odgovori Matej Zalar 28. 9. 2015 at 12:40

    @Marko: Kolesaril sem po mnogo krajih, hehe. Človek se vpraša kje sploh nisem bil.

    @Krof: Evo, pa sem šel gladko mimo. Sem pa včeraj v Novem mestu na pol poti uničil Big Mac Menu. Še do Ivančne Gorice se mi je spahovalo.

  • Odgovori Marko 28. 9. 2015 at 13:56

    Matej, od Ajdovščine prek Čavna do Predmeje poznam vsak “kolesarski kamen”. Sploh v popoldanski pripeki ni najlažji odsek.

  • Odgovori Tomaž 28. 9. 2015 at 19:44

    A maš ti tudi žlahto v ŽalnI al si samo kolesaril tam čez? ☺

  • Odgovori Matej Zalar 29. 9. 2015 at 18:16

    @Marko: To so trdi kraji. Moraš bit čvrst kot kaljeno jeklo, a?

    @Tomaž: Nikogar ne poznam. Je pa kar simpatična vas z lepim razgledom na avtocesto 🙂

  • Komentiraj