Na šunko in jajca

Ob devetih zjutraj se je začelo z domačim Jägermeistrom. Čez pol ure se je nadaljevalo s preobilnim velikonočnim zajtrkom ob spremljavi terana, ki sem se mu izogibal srednje uspešno. Po pojedini, ki se je zavlekla do enih popoldne, pa sem načrtoval srednje dolgo vožnjo po dolenjskih gričih. Nekje od 80 do 100 kilometrov, če bi se dobro počutil, morda celo 120, več v tej situaciji pač nisem sposoben.

Iz Volavelj sem se čez Trebeljevo spustil v Šmartno pri Litiji. Na vožnjo, ki se začne s spustom, bi se lahko navadil, kar pa ne bi bilo tako simpatično, če bi se moral gor tudi vrniti. Veter je bil ugoden in odločil sem se, da grem, ne na Bogenšperk, ampak naravnost, proti Mirni. Trasa proti Bogenšperku je že nekoliko zlajnana, cesta po dolini skozi Cerovico z vzponom proti Novi Gori in še posebej od Gabrovke proti Mirni pa je med kolesarji kar malo podcenjena.

Tihaboj

Martinja vas pri MokronoguV Mirni, tako sem si rekel, bom zavil desno v Trebnje. Ampak odlično vreme me je tako radostilo, da sem se zahodniku pustil odpihniti naprej na vzhod, in z več kot šestdesetimi kilometri v nogah sem se na lepem znašel v Šmarjeških Toplicah. Tam mi je postalo jasno, da je zabave konec. Ampak včasih je treba narediti tudi kakšno neumnost. K sreči sem s seboj vendarle vzel lučko.

Vedno sem se delal norca iz kolesarjev, ki se vozijo z lučko. Seveda je lučka zvečer obvezna, ampak zakaj bi kolesaril tako pozno, če lahko prideš domov ob normalni uri?

Na Otočcu sem še razmišljal, da bi se vrnil po neprimerno lepši poti ob Krki in skozi Žužemberk, a vreme ni bilo več videti obetavno, zato sem se raje držal bolj severno, po glavni, nekoč hitri cesti proti Trebnjem. Zdaj ni tam skoraj nič prometa, a je kolesarjenje vseeno samomor za psiho. Upal sem, da mi bo vsaj na začetku v pomoč sotrpin, a je bil tako pečen, da ni vzdržal niti v zavetrju.

Če bi bile razmere vedno take, bi bilo kolesarjenje precej manj priljubljen šport. Ampak od Trebnjega naprej ni bilo nič bolje, samo da se me je poleg vsega polotila še utrujenost. Zimske zaloge so mi še ostale, tako da sem se prvič ustavil šele v Ivančni Gorici, saj brez kokakole ne bi prišel čez Peščenik. Vreme se je odločno poslabšalo že v Novem mestu, tako da tudi ni bilo več užitka pod zlatim soncem, v Grosupljem pa sem bil že prepričan, da me bo tik pred domom še opralo.

Skoraj pet ur in pol. Četrtino vseh letošnjih kilometrov sem torej prevozil včeraj. Še en dokaz, da ni težko kolesariti daleč. Na šunko in jajca gre dobro tudi daleč. Težko je kolesariti hitro. V tej prvini sem pa trenutno zelo šibek.

Zemljevid

Trasa: Volavlje–Malo Trebeljevo–Šmartno pri Litiji–Gabrovka–Mirna–Mokronog–Šmarješke Toplice–Otočec–Novo mesto–Trebnje–Radohova vas–Ivančna Gorica–Višnja Gora–Grosuplje–Škofljica–Ljubljana
Razdalja: 148 km
Višinska razlika: 1600 m
Čas vožnje: 5 ur 26 minut
Skupni čas: 5 ur 50 minut
Maksimalna hitrost: 71,8 km/h

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Anonimno 3. 4. 2018 at 11:06

    No, 28km/h niti ni slabo povprečje za začetek sezone in tako turco.

  • Odgovori Matej Zalar 3. 4. 2018 at 12:09

    Ker je bilo spusta 300 metrov več kot vzpona 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 3. 4. 2018 at 12:10

    In ja, ni slabo, ni pa niti hitro. Letos bo isto kot vedno. Ko navijejo fantje, ki na kolesih ne uživajo, ampak resno trenirajo, bom spet odpadel kot Quintana včeraj Rogliču in Alaphilippeu.

  • Odgovori Boki 11. 4. 2018 at 11:00

    “…cesta po dolini skozi Cerovico z vzponom proti Novi Gori in še posebej od Gabrovke proti Mirni pa je med kolesarji kar malo podcenjena.”

    Podpišem. Tam še nikoli nisem opazil kolesarja.

  • Komentiraj