Najboljše leta 2014

Kot vedno, tudi letos objavljam lestvico najbolj branih (in ne nujno najboljših) prispevkov prejšnjega leta.

Žal nimam pojma o obisku bloga, saj PW tega žal še vedno ne omogoča. Ampak konec leta bom spet vedel, pa tudi vi boste lahko blog – končno – spremljali v spodobni obliki, ob čemer mi pride na misel samo resignirano vprašanje: »A moram res vse naredit sam?« Odgovor je preprost: seveda. In kaj je kliknilo največ ljudi?

10.) Vozniki rojenih zmagovalcev
Na cesti sicer preživijo skoraj vsi, ki hodijo v šolo, a razvijejo se v nesamostojne butce, ki srednješolsko raven dosežejo na fakulteti, samostojnost pa še bistveno kasneje, obenem pa mislijo, da so blazno pametni, če ponavljajo floskule svojih staršev, blazno uporniški, če na avtobusu ne jebejo žive sile in blazno lepi, če nosijo enake čevlje kot vsi ostali. Raje, kot da bi postali samostojni, ostanejo razvajeni, leni, debeli in nezainteresirani za karkoli drugega kot za lasten narcisizem, ki dosega višek s selfiji, ki spominjajo na oglase za telefonski seks.

9.) Sramota
Apatičen narod si ne zasluži, da bi bil del Evropske unije, kaj šele da bi imel svojo lastno državo! Ali imamo Slovenci kakšen boljši razlog za razočaranje nad celim svetom, kot na primer vse druge evropske države, ne glede na to, ali so gospodarsko uspešne ali ne?

8.) Živeti z nemškim bokserjem
»Celo življenje ostanejo otroci« se sliši precej zabavno. Manj zabavno pa se slišijo – kot berem na mojpes.net – besede hiperenergetik, šolanje je počasnejše, sumničav in oprezen do tujcev, svojeglav, neumoren, nemiren … Zabavno, kajne? In možne težave? Čustveno nestabilen, dominanten, agresiven, neubogljiv.

7.) Hecen spol
Kakšen človek si nohte lakira v avtu?
Kakšen človek?
Ženska.

6.) Debilna je ta scena in neumen je ta folk
Thomas Neuwirth ni samo povprečna pevka, ampak je tudi povprečen transvestit, zato si je moral izmislit bizarno ime Conchita Wurst in še bolj bizarno brado. Kosmat mora biti zato, ker smo se obritih transvestitov že zdavnaj naveličali, saj so na podobnih izborih nastopali že pred desetletjem ali več.

5.) Šik trenirkarji
Zadnjič sem opazoval enega tistih šestnajst- do petindvajsetletnikov, za katere ne veš, ali so še adolescenti ali že odrasli. Zelo očitno je, da izhajajo iz premožne družine, kar pa jih ne zadovolji, ampak s polnimi žepi cele dneve nesrečno buljijo predse ali v telefone, nič jih ne zanima, trpijo, edini zvok, ki prihaja od njih, pa je morbidna muzika, s katero okolico posiljujejo preko nekakovostnega telefonskega zvočnika.

4.) Telefoniranje na mestnem avtobusu
Ne vem pa, s kom je v petek šofer komuniciral med zavijanjem z Bavarskega dvora na Trg OF. Ni se pogovarjal, zelo očitno pa je telefon uporabljal. Da zavija desno čez prehod za pešce, ga očitno ni pretirano motilo, saj je več gledal na zaslon, kot na cesto. Ravno, ko sem pritisnil na dotik občutljiv sprožilec, je zavrl – seveda ne zvezno –, tako da je fotografija žal zmazana. Ne dovolj, da je ne bi objavili tudi na Žurnalovi spletni strani.

3.) Potrošniška funkcionalna nepismenost
Obstaja veliko opravil, ki se jih raje ne bi lotil, naravnost sovražim pa trgovske centre. Na živce mi gre praktično vse: preozka parkirišča, muzika, blagajne, samopostrežne blagajne, piskanje bralnika črtnih kod, kavcije za vozičke in vozički sami, nelogična in vsak mesec drugačna razporeditev artiklov, popusti, nalepke in kartice zvestobe, degustacije župc iz vrečke in Antonovih ražnjičev, krona vsega pa je povprečen kupec – strašljivo obotavljajoča oseba, ki najprej ne zna parkirat avta, potem voziček nastavi čez cel koridor, se vrine pri mesarju, stehta napačno vrsto sadja, kar ugotovi šele na blagajni, potem pa kupi še žvečilne, da znesek nakupa dvigne čez 50 evrov in dobi še zadnjo manjkajočo nalepko za nakup ugodnih Jamie Oliver loncev, ki jih sploh ne potrebuje.

2.) Pedofil na prostosti
Glavna težava v tem primeru ni groteskno nizka kazen, ampak relativizacija zločina. Odvratneža, ki se je med drugim klatil okoli osnovne šole in fotografiral otroke – za kar ga niso preganjali –, in ki je prostodušno izjavil, da je »gradiva zbiral za namene svojega pisateljskega dela«, je sodišče, ki sodi v imenu ljudstva, skoraj opravičevalo in predsedujoči sodišča se je malodane opravičil, češ da »nižje kazni ni bilo mogoče izreči.«

1.) Kam se gre iz Pivnice Union?
Na spletni strani piše, da jih [svinjska rebra] postrežejo s pivom, hrenovo majonezo in zapečenim fižolom z jabolki in kolerabo. Poročam lahko o korektnem mesu, plavajočem v zdrizasti omaki iz nezgrešljivo sladkega konzerviranega fižola, za kolerabo in jabolka težko rečem, ali so bila zraven, hrenove majoneze pa nedvomno ni bilo niti za pljunek.

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Sonja 16. 1. 2015 at 21:04

    Matej, pogrešamo te!!!!!!!!!!!!!

  • Odgovori Niko 25. 1. 2015 at 22:44

    Uau, lepo! A to smo tako dolgo čakali? A nov blog še vedno deluje preko Publishwalla?

  • Komentiraj