Naredite mi to deželo spet bogato

V tej državi skoraj ne mine dan, ko neka skupina od države ne bi zahtevala več sredstev. Vlade premalo sredstev namenijo za policijo, vojsko, šolstvo, sodstvo, zdravstvo, kulturo, brezposelne, infrastrukturo (…) in sledi prerekanje med domnevno odgovornimi za tako stanje in tistimi, ki bi radi imeli več denarja. Domnevno odgovorni se izgovarjajo na kratko obdobje odkar so nastopili mandat in hkrati obljubljajo, da že potekajo analize in usklajevanja z ministrstvom in ostalimi resorji, da imajo bolj ali manj zvezane roke, ampak da bodo v kratkem našli rešitev.

Veste kaj? Bikovo sranje!

Rešitve ni, ker ni denarja, kar je objektivno dejstvo. Ta država se zadolžuje zato, da se zadolžuje, situacija se naglo slabša na vseh področjih, obenem pa ljudje še vedno mislijo, da je denarja dovolj, za argument pa jim služijo puhlice kot na primer, da imajo politiki previsoke plače, menedžerji da so barabe, delavci neproduktivni, javnih uslužbencev pa je preveč. Ker je proračun od trenutka, ko smo življenjski standard nehali napihovati s posojili, omejen, lahko torej ena skupina, ki jo financiramo davkoplačevalci, več sredstev pridobi samo na račun neke druge skupine, ki jo financiramo davkoplačevalci. Ob teh nerealnih zahtevah se lahko povprašamo kvečjemu po prioritetah. Ali raje več plačamo za RTV Slovenija ali za šole? Je bolj pomembna varnost ali kultura?

To pa vodi kvečjemu v prerekanje ali bizarne predloge o ukinitvi vojske. Za bolj konstruktivno debato pa v tej državi očitno ni prostora, saj vsi trdijo, da smo možnosti za varčevanje že zdavnaj izčrpali. Ob zahtevah, da naj bi učiteljice delale brezplačno in ob ignoriranju problema neplačanih nadur medicinskim sestram je to jasno, a vseeno me nihče ne bo prepričal, da prostora za varčevanje ni še kje drugje kot pri Pahorjevi kavi ali dotrajanih policijskih avtomobilih.

Osnovna težava je v tem, da država pobere premalo davkov. Z zviševanjem davkov se to seveda ne spremeni, tako kot situacije bistveno ne bodo spremenile davčne blagajne ali bizarni zakoni, ki naj bi potrošnikom zapovedovali jemanje računov, sicer jih lahko inšpektorji pred bifejem oglobijo. To so nepomembni denarci, ki tako ali tako krožijo, večinoma znotraj Slovenije. Vsak evro, ki ga ne plačam davkariji, bom plačal za neko slej ko prej obdavčeno storitev, pri čemer je seveda najpomembneje to, da visoka potrošnja pomaga generirati službe.

Država premalo davkov pobere zato, ker ne omogoča pogojev za zaposlovanje. Pojma nimam koliko podpore dobijo brezposelni, zato je naslednji izračun divje netočen, pa vendar pomaga razjasnit vzroke za slabo stanje v zdravstvu. Vsak brezposelni prejemnik denarnega nadomestila – ob predpostavki, da bi sicer prejemal minimalno plačo – za zdravstvo mesečno prispeva sto evrov manj kot zaposleni. Recimo, da je registrirano brezposelnih kakšnih 40.000 ljudi preveč in izračunate lahko, kaj vse bi lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje naredil s 4 milijoni evrov na mesec. Tega denarja ne dobi, brezposelni pa prav tako obolevajo, praviloma tudi bolj pogosto od zaposlenih.

Brezposelnost torej ni samo individualni problem prizadetih, ampak kolektivna težava. Ne samo, da za pisanje prošenj z jalovim upanjem na odgovor dobivajo podporo in da ne prispevajo za zdravstvo in ostalo, ampak tudi niso potrošniki, zato plačajo bore malo davkov.

Zaradi brezposelnosti ustvarimo manj in obenem zapravimo več, nič pa se ne spremeni zaradi interesnih skupin, katerih edini interes je ohranjanje kolikor toliko udobnega statusa, ki dolgoročno vodi v pogubo. Da obenem nakladajo o solidarnosti, je ista svinjarija kot dragi čevapčiči na proletarskem zborovanju na Rožniku.

Za ugotovitev kako slabo nam gre, je dovolj pogledati tja, kjer jim gre dobro. Slovenija ni revna država, je pa revnejša, kot si ljudje želijo. Zato se policisti vozijo v starih avtomobilih, vojaki hodijo po pomoč na Rdeči križ, učitelji delajo brezplačno, medicinske sestre nimajo dopustov, prekarni novinarji RTV Slovenija pa morajo pravico do zaposlitve iskati prek sodišč. Rešitev je po mojem preprostejša kot se zdi, toda za začetek moramo ugotoviti, da imamo točno tisto, kar zaslužimo. Šele potem lahko začnemo iskati rešitve še kje drugje kot pri praznjenju državne malhe in dopovedovanju, da ima kultura (ali kaj drugega) daleč večje ekonomske učinke kot šolstvo, zdravstvo, javna uprava.1

  1. Razlaga pomembnosti kulture v primerjavi z drugimi sektorji od 23:10 []
Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori filmoljub 19. 8. 2015 at 19:44

    Še nekaj si pozabil: že kakšne pol leta nas vztrajno indoktrinirajo z “ugotovitvami” Statističnega urada in drugimi analizami raznih finančnih izvedencev, češ da se Slovenistan počasi vendarle izkopava iz krize.
    😕
    Temu verjamem približno toliko kot predvolilnim obljubam katerekoli stranke.

  • Odgovori Seamus 19. 8. 2015 at 20:50

    Kakšno moč imajo številke brezposelnih se lepo vidi na primeru Amerike, kjer je to eden bolj pomebnih podatkov kaj bo njihova privat firma (FED) naredila z denarjem. Zato pa si zmišljujejo vedno nove načine kako to številko na kakršenkoli način zmanjšati, da bo država lahko lažje živela, ker bo FED dopustil več zadolževanja.
    Seveda je to z razlogom, kot si lepo ugotovil že zgoraj. Pri nas pa kar nekaj mutijo in ne rešujejo osnovnega problema.

  • Odgovori Stane 19. 8. 2015 at 21:00

    Ko (če) bo naša dežela bogata, ljudje ne bodo več “potrebovali” socializma v takšni ali drugačni obliki. Torej bo t.i. levi “eliti” odklenkalo. Tega se seveda dobro zaveda, zatorej počne vse kar lahko, da ohrani stanje ki ga je “ustvarila” 1945 in s tem tudi svoje lastne nezaslužene privilegije – beri denar.

  • Odgovori Matej Zalar 19. 8. 2015 at 21:28

    @Filmoljub: Poglej, tudi če je vse res (in statistično pač je), je to samo kratkoročno. Če ne spremenimo načina delovanja, sprememb ne bo niti na naših računih.

    @Seamus: Misliš hudobne ZDA, kjer živijo samo in izključno zabiti ljudje?

  • Odgovori Peterc 20. 8. 2015 at 3:26

    Ne, ne strinjam se, da je resitev (cetudi iz zapisa ne izvem, kako resitev imas na umu) enostavna. No, mogoce v smislu: “Rak sploh ni problem, samo zdravilo zanj najdemo, pa je problem resen.”

  • Odgovori filmoljub 20. 8. 2015 at 8:41

    Mogoče sem podlegel nekaterim medijskim puhlicam, ampak čedalje bolj se mi zdi, da so še največji problem dejanske relacije (osebne in drugačne, tudi gospodarske) med ljudmi. V državi neodgovornih pizdunov in brezsramnih nategunov, kjer dobesedno nihče več ne verjame in ne zaupa nikomur, se bo stanje težko popravilo v času ene generacije. Da prav to nekateri veselo izkoriščajo, je popolnoma vseeno: kljub temu se zadeva ne bo spremenila.

  • Odgovori Matej Zalar 20. 8. 2015 at 9:23

    @Peterc: Prav imaš, takole reciva – plan je preprost, rešitev pa v tej državi in s temi državljani nemogoča. Ker takoj ko se nekomu userje in mu začne iti povprečno dobro (1000 evrov neto plače), ne bo pripravljen podpreti nobene spremembe. Denarja ima dovolj za življenje v mansardi stanovanja svojih staršev, za mini kredit za nov avto z motorjem prostornine 1.2 in za dopust na vikendu od tasta in tašče. Kaj še hočeš več? Ziher je ziher.

    @Filmoljub: Absolutno. V Sloveniji je med plebsom sicer zavladalo prepričanje, da so za vse krivi politiki (in menedžerji). To seveda ni res. Za vse smo krivi vsi mi.

  • Odgovori Peterc 20. 8. 2015 at 16:08

    Hm, moje razmisljanje gre v smer, da sicer smo sicer res za razmere krivi vsi mi. Za izboljsanje razmer pa ne moremo pricakovati, da se bodo stvari izboljsale od spodaj (“mali clovek”) navzgor. Pobuda, vzgled in motivacija bi po moje morala priti z vrha. Prag za spremembo mase ljudi v znijih slojih (kjer so vsi barabe) je preprosto prevelik. Zal pravega “liderja” za naso drzavo se ni bilo v ponudbi (ali so barabe ali pa premalo odlocni) in bo treba se preko nekaj volilnih ciklov, preden ga/jo najdemo. Do takrat pa upam, da bo narod se naprej ozavescalo cimvec ljudi z nekaj tisoc sledilci kot ti, Zalar (Don Kihot).

  • Odgovori Matej Zalar 21. 8. 2015 at 0:09

    Čakaj, čakaj, no! Kaj pa misliš da sta Jerovšek ali Pukšič? To sta mala človeka, ki sta prišla do pozicije velikih živin. Rezultati? Jalovi. Od tega naroda enostavno ne moreš pričakovat, d ase bodo znali obnašat odgovorno. Govorjenje, da kradejo samo menedžerji? Slišal sem o menedžerskih krajah govoriti delavca, ki mi je v isti sapi skušal prodat robo, ki jo je prinesel iz fabrke. Razlika je bila samo v tem, da je sposobnejši menedžer kradel tisoče evrov, mali človek pa pleh. Če ta mali človek ne bi bil neumen in bi prilezel do višjega položaja, kaj misliš, da bi se zgodilo?

    Mlini na veter … nimaš pojma kako mi grejo na živce. Vem samo, da počasi popuščam. Ko bom zaslužil tri povprečne plače, bom verjetno tudi dokonno popustil 😉

  • Odgovori Kar nekdo 21. 8. 2015 at 19:53

    Živjo Matej. Po eni strani mi je žal, da ne komentiraš nogometa, kar po mojem skromnem mnenju manjka do 100% temu blogu, ki je sicer 99.9% odličen. Prosim te, da narediš izjemo, ki potrjuje pravilo. http://m.24ur.com/sport/nogomet/1_snl/video-novi-zacasni-trener-vidi-tezave-v-medijih.html. Edino, kar bi me bolj zabavalo od dotičnega prispevka, bi bil tvoj komentar nanj.

  • Odgovori Matej Zalar 22. 8. 2015 at 20:50

    Žal posnetka ne vidim, ampak če prav raumem, je Saša Gajser čisto navaden kreten, ki je lahko vesel, da zna vsaj igrat nogomet.

  • Odgovori Kar nekdo 25. 8. 2015 at 0:33

    Se opravičujem, oddal komentar z mobitela. http://www.24ur.com/sport/nogomet/1_snl/video-novi-zacasni-trener-vidi-tezave-v-medijih.html

    Dokaj dobro si povedal, zavoljo tega, ker je smeh pol zdravja pa priporočam ponoven ogled 🙂

    Mediji so krivi! Človek ne ve ali na se smeje ali joče a-a-a-a-a

  • Odgovori Matej Zalar 25. 8. 2015 at 9:19

    No, mislim tudi, da so športni novinarji, e, e, e, e, ki pokrivajo nogomet, in ta butec, KATEREGA sem si e, e, e, e, zdaj ogledal, vredni, e, e, e, e, drug drugega.

  • Komentiraj