Neapelj v Ljubljani

V Sloveniji je pica v le nekaj desetletjih postala tradicionalna nacionalna jed, ki je na tisoč in en način po vsej deželi razširjena še bolj kot burek, za katerega je nek tuji študent nekoč mislil, da je slovenska nacionalna jed. Od velikih slovenskih popotnikov sem tudi že večkrat slišal, da Italijani sploh ne znajo peči dobre pice, lokalprimitivci iz različnih slovenskih krajev pa so redno poročali, da najboljšo pico v Sloveniji – in verjetno tudi na svetu – pečejo prav v njihovi vasi. Bistvo teh lokalnih specialitet naj bi se skrivalo v ekscesni velikosti, preobilici sira oziroma preobilici praktično vseh sestavin.

Minila so desetletja, preden so v Mednem odprli prvi obrat s pečjo za pravo neapeljsko pico. Če se v steklenici viskija skriva kaj resnice in ne prazne marnje, naj bi za tem projektom stal ukrajinski kapital, a žal se je picerija zaprla še preden sem se uspel odzvati povabilu, očitno pa se je eksportiral tudi investitor, saj v hišnem bifeju zdaj mesečno prodajo kakšnih dvajset steklenic viskija manj kot nekoč.

Ob novici, da se je neapeljska pica prejšnji petek pojavila tudi v novi ljubljanski piceriji Verace, nismo ničesar prepustili naključju. Včeraj smo že sedeli v prostorih na Streliški, prav tam, kjer sem nazadnje jedel španske specialitete. Če gre soditi po včerajšnjem obisku, so Ljubljančani težko čakali na ponudbo pic, ki sistema ne zabašejo kot razkošno odmerjena količina purpena. Glavni picopek je Italijan, peč je segreta na 430 stopinj, testo vzhaja dan, dva ali tri, pice pa se kljub gneči na mizah znajdejo hitro – seveda, saj se ne pečejo več kot poldrugo minuto.

Z Lisico sva se lotila marinare, ki je obložena samo s paradižniki San Marzano, česnom in origanom (in stane vsega pet evrov) …

… in margherita DOP s paradižniki, bivoljo mocarelo in baziliko.

Izvrstno! Brez varčevanja pri sestavinah. Paradižniki so San Marzano, sir na najdražji margeriti mozzarela di buffalo. Ponudba piva je korektna, po pici sva zlahka uničila še izvrsten tiramisu, drugi par za mizo pa cannoli. In kar je najpomembneje: po večerji bi šel lahko res tudi na rekreacijo. Priporočam.

Prejšnja objava Naslednja objava

27 komentarjev

  • Odgovori Matej 8. 10. 2016 at 20:09

    V Logu pod Mangartam imajo pravtako pravo neapeljsko pico. Priporočam ti, da se na naslednji kolesarski turi, ko te bo zaneslo v tiste konce ustaviš v Hotelu Alpin in jo preizkusiš. Ne bo ti žal 😉

  • Odgovori siggi 8. 10. 2016 at 21:41

    Zgleda prelepa in se najbolj podobna originalu, ki ga vseeno vecinoma najdes le na apeninskem polotoku, pa se to ce te kak lokalec pelje na kako mesto, ki ga tudi tripadvisor ne izda (vcasih je to dobra stvar)

  • Odgovori Seamus 8. 10. 2016 at 22:08

    Zadnjič sem bil konkretno šokiran, ko se je podrl mit krušne peči. Krušno peč ne sestavljata samo šamot in bukova drva, temveč je notri skrit še električni grelec.
    Kar pomeni, da je šamot ogret z elektriko, bukovina je pa tam zaradi lepšega in verjetno malo dima.
    Torej dobra peč je samo še stvar dobrega grelca – ali boš segrel na 400+ ali ne.
    Ker doma pečem pice na šamotu, ki ga direktno na plinskem gorilcu segrejem na čez 400°C se sedaj lahko baham, da imam krušno peč…

  • Odgovori Matevz 8. 10. 2016 at 23:39

    Tiste ukrajinskega pice v Mednem ne bom nikoli pozabil. Dejansko najboljša pica kar sem jih kdaj poizkusil. Brez šparanja na kvaliteti mozzarele.
    Na žalost pa kot si ugotovil niso zdržali dolgo.

  • Odgovori Natasa 9. 10. 2016 at 7:28

    Se ravno potikamo po Neaplju in okolici in potrjujem tvojim fotkam. Kolicine bivolje mozzarela na pizzi so tudi prave:)

  • Odgovori zmago1 9. 10. 2016 at 7:29

    Odličen prispevek in hvala za nasvet kam danes na kosilo 🙂 točno to sem rabil- pizzo brez 1kg poceni sira gor,….

    • Odgovori Anonimno 9. 10. 2016 at 7:58

      to bo bl večerja,od 17h do 23h je odprto :)…pa dobr tek…res se splača..

  • Odgovori Matej Zalar 9. 10. 2016 at 8:34

    @Matej: Hočeš povedat, da imajo pravo peč? Odlično, hvala.

    @Siggi: Kadar sta drug zraven drugega dva lokala, grem vedno v tistega brez nalepke Tripadvisor. Nazadnje je to odlično fuinkcioniralo v Carigradu.

    @Seamus: Hja, saj na koncu je samo važno, da je peč dovolj vroča po celem volumnu.

    @Matevž: Žalostna realnost naše dežele je, da lahko razna eksotika uspe samo v Ljubljani … no, ravno kulinarika je sicer izjema, ampak to gotovo ne bo veljalo pri picah.

    @Natasa: Najbolje je, da se v Neaplju ne ustavi pri pici … Dober tek!

    @Zmago1: Tako … kosil boš šele ob petih. Vedno ta fora: tam, kjee je res dobro, skoraj nikoli ni odprto 🙂

  • Odgovori Barbara Hren 9. 10. 2016 at 9:54

    @Seamus pozdravljeni. Če je komentar letel na krušno peč v piceriji Verace, vas vabim, da si jo pridete še enkrat pobliže ogledati. Peč nima električnega grelnika. Ima dovod za plin, ki se uporablja za prižig, če je potrebno. Z njim seveda ni mogoče niti doseči niti vzdrževati dovolj visoke temperature peči. Za to so tu bukova drva in železno stojalo, ki pripomore k boljšemu izgorevanju drv. Lep pozdrav, Barbara, Verace

  • Odgovori Urban 9. 10. 2016 at 11:06

    @Matej: čakaj, parvi Cannoli z rikoto in ne kak bedni približek?

  • Odgovori filmoljub 9. 10. 2016 at 15:34

    Prava italijanska pizza je v Slovenistanu približni tako redka kot dober koncert, denimo Zucchero sinoči v tistem betonskem skrpucalu, ki se mu optimisti drznejo reči “športna dvorana”. Vrhunski dogodek.

  • Odgovori Anonimno 9. 10. 2016 at 17:35

    Od kje v vseh PR člankih o tej novi piceriji ideja da je bila prva neapeljska picerija v Mednem, če je bila tam le krajši čas svojega nekajletnega životarjenja, večji del časa pa je bila na Masarykovi, kjer je potem odprl lokal Rado Mulej, za njim pa je prišla kitajska restavracija (ki mislim da vztraja še danes). Da ne govorimo o tem da so zaposleni v Mednem ostali tudi po odhodu italjanov isti in pod drugimi imeni (minus pripis neapeljska picerija) pekli pice z istim receptom še do nedavnega (morda jih celo še danes).

  • Odgovori Anonimno 9. 10. 2016 at 17:45

    Zanimiva je tudi razlika v ideji neapeljske pice v prejšnji neapeljski piceriji in tej danes … lastnik v prejšnji (trdil je da je lastnik in ni znal skoraj nič v drugem jeziku kot v italjanskem … je bil pa v omizju kolega ki zna dobro italjansko) je trdil da mora biti italjanska pica izredno tanka … tole na slikah ni videti kaj posebej tenko, bolj kot Parma ali Mercator Pizza. – Edino sestavin so tam-tam … upam samo da so bolj tolerantni (v prejšnji vsaj v začetku niso bili posebej prijazni do ljudi, ki so si pice predstavljali kaj manj gurmansko (z raznimi tatarskimi, tabascom in podobnimi neumnostmi )

  • Odgovori Matej Zalar 9. 10. 2016 at 19:11

    @Urban: To pa ne vem. Še nikoli nisem jedel cannolija.

    @Filmoljub: Uh, uh, v Stožicah pa jaz zdaj nisem bil že par let. In sploh nočem vedeti kako je, če hkrati priredijo koncert in še fuzbal tekmo. Predstavniki MOL bodo sicer rekli, da bi moral na koncert z javnim prevozom, ker je tako povsod po svetu. Seveda pozabijo, da povsod po svetu javni prevoz funkcionira … v Ljubljani pa ne.

    A je dvorišče pred dvorano že betonirano ali je še vedno makadam?

  • Odgovori darja 10. 10. 2016 at 4:00

    Jaz nikol ne grem vn na pico. Vedno si želim nekaj, kar ne packaš doma. Kakše ribje jedi … mljask. Ali pa filana telečja rebrca pa to …. v kakšni kmečki oštariji.
    Si pa naročimo pico na dom. Ker ni računice, da delaš doma, je res? Pica ‘da te kap’ oz. družinska pica. Tako velika, obložena – siir ja – samo ne sme bit koruze.
    Stane 10 € in res ne vem, kako se jim to splača….s prevozom. Pa zraven en pir in samo padeš v posteljo. 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 10. 10. 2016 at 6:28

    Tako. Za betoniranje se naroči pico domov. Pico s štirimi siri. In dvojnim dodatkom majoneze.

  • Odgovori Seamus 10. 10. 2016 at 10:34

    😆 dvojno meso 😆

  • Odgovori Matej Zalar 10. 10. 2016 at 11:17

    Hohoho. Prototip uspešneža: kebab, dvojno meso.

  • Odgovori Beki 13. 10. 2016 at 20:53

    Pizza kebab.
    V piceriji v domačem kraju moje drage jo izvrstno pripravijo!

  • Odgovori XY 18. 10. 2016 at 16:20

    “Cannoli” je množina, v tekstu bi moralo pisati “cannolo”.
    Pa “mozzarella di bufala”, če se že trudiš pisat v izvirniku.

  • Odgovori Matej Zalar 18. 10. 2016 at 17:39

    @XY: Hvala za lekcijo. Vsega ne ve niti Nergač.

  • Odgovori Luca Rossi 27. 10. 2016 at 16:01

    Glavna razlika med slovensko in italijansko pico. Za testo rabiš x gramov MOKE, x gramov VODE in x gramov KVASA. Za kvalitetno pripravljeno testo mora biti seštevek temperature ambienta (19C), temperature posode v kateri mesiš (19C), temperature moke(19C)… skupaj z vodo…60. Kar pomeni, da uporabiš hladno vodo (3C). Velika večina picerij pri nas delo testo po sistemu – kakor pade- pade, z veliko preveč kvasa. Po navadi “pade” noter še maslo, ali pa radenska, pivo, pecilni prašek, soda bikarbona…dalj časa kot “packaš” testo med rokama, slabša bo kvaliteta.

  • Odgovori Luca Rossi 27. 10. 2016 at 16:12

    Glavni problem “Ljubljane” je neobstoj kritične mase gostov. Vsak ima svojo predstavo o tem, kaj je dobro in predvsem o tem, kaj je zanič. Kar se tiče zaposlenih, zelo malo ljudi dela z dušo, s predanostjo in ljubeznijo. Še strokovnost, ki bi morala biti na prvem mestu, je vprašljiva. Filozofija italijanske kuhinje je diametralno nasprotna balkanski. Sem pa navdušen nad tem “Veračejem” in pridem poskusit.

  • Odgovori Tomaz 27. 10. 2016 at 22:13

    Zivijo,

    Danes sem si zelel na tvoje priporocilo privosciti to slavno neapeljsko pico,vendar sem bil zelo razocaran. Po 5x poskusu klica,ko se mi ni nihce oglasil,smo se druzba dveh parov odpravili v restavracijo.

    Na vhodu so nas odpravili,da nimamo rezervacije in da je vse zasedeno. Na mojo pritozbo,da se ne javljajo na telefon, niti ne vracajo klicev je gospod za sankom zabrusil,da imajo zgolj rezervacije preko Facebooka.

    Katastrofa!!! Izredno sem razocaran nad tem diskriminatornim nacinom, glede na to da imajo javno objavljeno telefonsko stevilko.

  • Odgovori Matej Zalar 28. 10. 2016 at 1:48

    Ah, ja … torej se je že začelo. To sicer ni diskriminacija, to je čisto običajna nesramnost.

  • Odgovori krš 3. 11. 2016 at 12:59

    Lahko da je to prava neapeljska pica, zarad mene je lahko tudi Sarajevska, mene samo zanima a je dobra ali ne in za kakšno ceno. Neka običajna pica stane picerijo v materialu največ en euro in zaslužki na pici so veliki. Moram rečt, da sem bil zelo razočaran. Morda tudi zato ker sem ogromno pričakoval, to je že en predpogoj, takrat so večje šanse za razočaranje.
    Pica je dejansko zelo majhna, ko odšteješ skorjo, ki je je kar veliko. Naložena zelo skromno, kuhanega pršuta le za vzorec. Že tako je polovica površine samo skorja, še tisti del, ki je naložen je pa bolj šparovno. Lahko da so taka pač pravila za neapeljkso pico, tega ne vem, ampak mene pač ni prepričala, vseeno kako se imenuje. Okus soliden, ampak brez presežkov. Cene pa kar navite, sploh glede na količino. 5 eur za testo s pelati in strokom česna za moje pojme ni zgolj 5 eur ampak kar konkretna cena za to kar dobiš. Kotnik v Kranjski gori ti da za 5,9 eur klasiko in je za moje pojme ena najboljših pic v Sloveniji. Večja (pa ni to tisti slovenski kriterij, samo da je veliko pa je OK), bolje naložena, pravo razmerje vsega, okusna…za 5,9 eur!
    Testa ful preveč. Izgleda sicer lepo napihnjeno, misliš da bo lepo rahlo, z veliko zraka, hrustljavo pa dejansko nima hrustljavosti, ga je treba kar prežvečiti. Možakar za sosednjo pico je pustil celotno skorjo (cca pol pice), nek tujec, je očitno podal enako mnenje kot jaz tukaj, pa je dobil še eno gratis, očitno bi tudi jaz moral tako storiti, ampak je bila lakota in sem potolkel tudi skorjo. Skratka meni ni vredna tega denarja, ne bi šel še enkrat. 5-6kg ima sicer še kak eur dražjo pico ampak tam je bila pa res vrhunska, ena najboljših kar sem jih kjerkoli jedel in je vredna tudi te cene, kar bi težko rekel za Verace.

  • Odgovori Matej Zalar 3. 11. 2016 at 13:22

    Zate so slovenske picerije. Pa alles inklusive dopust na turški rivieri 🙂

  • Komentiraj