Neskončna Giacometti in Bugatti

V Wolfsburgu mi je postalo jasno, da je prezentacija umetnosti pomembna vsaj toliko kot umetnost sama. Živimo v času, ko nas težko še kaj preseneti. Danes si lahko že skoraj vsak privošči potovanje na drugi konec sveta, če že to ne, pa si vsaj kupi popotniško revijo s članki o Maldivih, Kambodži in o hotelih, ki jih najverjetneje nikoli ne bo videl oziroma si to pogleda brezplačno kar na internetu. Vsi vemo, kakšna je Mona Lisa, večina pozna tudi dela švicarskega umetnika Alberta Giacomettija. Njegov kip je bil v okviru razstave o zgodovini švicarske umetnosti na ogled tudi v münchenski Kunsthalle. Tam je bil samo kip, ki bi si ga v kotu sobe z veseljem postavil na meter visok minimalističen podstavek. Ampak čisto drugačna izkušnja je bila razstava njegovih 60 kipov ter 30 slik in risb v Kunstumuseum Wolfsburg.

vir: Kunstmuseum Wolfsburg, foto Zooey Braun, Stuttgart

Žal mi je, da razstave nisem fotografiral, ker njihove piar fotke precej slabo prikažejo point razstave. Postavljavec si jo je zamislil tako, da je majhne objekte postavil v neskončne prostore.

vir: Kunstmuseum Wolfsburg, foto Marek Kruszewski

vir: Kunstmuseum Wolfsburg, foto Zooey Braun, Stuttgart

To si je lahko privoščil, ker muzej z montažnimi stenami omogoča popolno modularnost prostora. Pravzaprav gre za eno ogromno halo, ki jo glede na potrebe pregrajujejo za vsako razstavo posebej. Vsa Giacomettijeva dela so razstavljena na 2000 kvadratnih metrih. Kar je seveda daleč od neskončnega. To so dosegli z belimi stenami prostorov in z disperzirano svetlobo, kar je dejansko vzbujalo videz, da gledamo v neskončnost. Sredi tega ničesa pa stoji komaj nekaj pedi visok kipec, kar na opazovalca učinkuje kot totalna bomba. Umeščenost v prazen neskončen prostor izloči vse moteče faktorje kot so stene, snopi svetlobe, parket itd., kipec pa postane edini objekt občudovanja. Preprosto genialno.

Podobno genialni so tudi Bugattijevi oblikovalci. Seveda Veyron povsod izpade dobro in bi ga z veseljem parkiral tudi v domači garaži. Ampak čisto druge dimenzije dobi v paviljonu Premium Clubhouse v Autostadtu. Umetniki Olaf Nicolai, Anselm Reyle in Peter Zimmerman so notranjost napol v zemljo vdelanega pavilijona obdali z zrcali, v sredino pa postavili zrcalnega Bugattijevega Veyrona. Seveda vsi vemo, da nasproti stoječa ogledala ustvarjajo vtis neskončnosti. Za obiskovalca, ki ljubi avtomobile in estetiko, je izkušnja tega pavilijona precejšen šok. Že to, da se ob vstopu počutiš kot da prihajaš v vesoljsko ladjo, vzbuja nekakšno mešanico strahospoštovanja in pričakovanja. Vrata v paviljon se na široko odprejo avtomatsko. Skrivnostni hodnik vodi do glavnega prostora, kamor se po mostovžu v osrčje po obodu dvorane in okoli avtomobila spustiš čisto do avtomobila …

V prostoru je čista tišina, nihče ne govori naglas … Povsem nekaj drugega, kot če bi avto videli rohneti sredi Monte Carla.

Primera nakazujeta, da je vtis vsaj enako pomemben kot forma.

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Vizo 27. 2. 2011 at 21:19

    Brings back memories … In res je; vtis je vsaj tako pomemben kot forma. Oba primera sta odličen primer te trditve.

  • Odgovori Nergač » Autostadt, ein Wunderland 3. 3. 2011 at 18:01

    […] Zjutraj nama je Autostadt na hitro razkazal Dominic. Za začetek naju je šokiral z Bugattijem Veyronom v pavilijonu Premium Clubhouse, o katerem sem že pisal. […]

  • Komentiraj