Nesposobni doma, uspešni v belem svetu

Pred časom mi je v oko padla raziskava o zadovoljstvu delodajalcev z zaposlenimi diplomanti. Z njimi so med najmanj zadovoljnimi prav slovenski delodajalci, kar naj bi potrjevalo tezo, da so slovenske univerze zanič. S tem se v veliki meri strinjam, saj imam tudi jaz neredko opraviti s študiranimi osebami, katerih inteligenca je približno na ravni psa reševalca, s tem da so ljudje bistveno manj storilni in zanesljivi.

Poznavajoč logiko delodajalcev pa se moram vseeno vprašati, ali je krivda izključno na strani univerz. Če se že sprašujemo o usposobljenosti študentov, bi se bilo pametno vprašati tudi o usposobljenosti delodajalcev. Od njih večkrat slišimo, da zaradi kreditnega krča nikakor ne pridejo do posojil, zanimivo pa je, da o podobnih težavah ne tarnajo pri Akrapoviču, Pipistrelu in Hidrii. To so podjetja, ki posojila – skoraj gotovo po boljših pogojih – brez težav dobijo v tujini. Zanimivo je  tudi, da predstavniki teh podjetij ne tarnajo zaradi slabega kadrovskega potenciala. Nasprotno, hvalijo se z vrhunskimi strokovnjaki in obenem poročajo o štipendijah in podobnih oblikah podpore za najsposobnejše srečneže.

Ostanejo žalujoči ostali.

Predobri, da bi ostali doma

Ko sem pred šestimi leti nastopil prvo odgovorno službo, mi je delodajalec priskrbel stol in mizo ter spisek nalog. Brez kakršnegakoli uvajanja. Pojma nisem imel o ničemer, tako rekoč do tiska pa sem moral spraviti kakšnih šestdeset strani revije. Na koncu smo zadevo nekako spacali in čez čas mi je na uho prišlo, da je bil delodajalec nad menoj nekoliko razočaran. Kasneje sem si s trdim delom in hitrim učenjem sicer pridobil zaupanje in danes že trdim, da sem razmeroma izkušen.

Lahko nekritično privzamemo, da so slovenski diplomanti pač butci, ker se v novem okolju nikakor ne znajdejo, češ da bi morali praktična znanja osvojiti že v šolah?

Poznam tudi primere slovenskih diplomantov, ki pri nas nikakor niso dobili službe, v tujini pa so se v nekaj tednih zaposlili v multinacionalkah, kjer se obračajo ogromni denarji in izbora kadrov nikakor ne prepuščajo naključjem. Kako to vem? Ker je med pobeglimi nosilci slovenskih možganov tudi moja sestra. Tudi pri njej je šlo za klasičen primer, ko smo se vsi začeli spraševati, ali za slovensko okolje morda ni enostavno predobra. Službo je iskala marsikje, navsezadnje pa popenila in se s trebuhom za kruhom odpravila na Norveško, kjer so – kako ironično! – delodajalci z diplomanti med najbolj zadovoljnimi.

Slovenija nazaduje, svet s slovenskimi strokovnjaki prosperira

Veselila jo je kemija in vsi so ji svetovali, naj vpiše točno to, saj službe ta profil strokovnjakov tako rekoč čakajo. Med študijem, ki ga je uspešno končala, je bila na študentski izmenjavi v Španiji (pet mesecev), dvakrat je bila na praksi, in sicer dva meseca na Škotskem in tri na Danskem, kjer so ji celo ponujali službo, a se je vrnila domov. Toda dela – klasična zgodba, kakršnih smo slišali že na desetine – v slovenskih podjetjih ni dobila. So jo pa zaposlili v ameriški multinacionalki, kjer se bo ukvarjala z delom, ki pravzaprav ni njena stroka.

Službo je po zapletenem in skrajno napornem izbirnem postopku dobila v nekaj tednih, čeprav si je vmes začela izmišljevat, da ji delo, za katerega je kandidirala, ne diši kaj preveč. V istem podjetju so jo zato spomladi zaposlili na drugem, primernejšem delovnem mestu.

Kolikor mi je znano, od pomladi do danes še vedno ne opravlja dela, za katero je plačana (seveda s pripravniško plačo), ampak se preprosto – uči. Opozarjam, da je podjetje znaten znesek vložilo že v izbiro kadrov.1 Tako kot njeno izobraževanje ni nezahtevno, tudi ni poceni. Od praktičnega usposabljanja za primere nesreč, ki jih ne bo nikdar doživela, pa do večtedenskega izobraževanja v Dubaju.

Zakaj?

Ker raje pol leta vlagajo v šolanje nesposobnih diplomantov, zato, da potem z njimi služijo denar. Veliko denarja. In so vsi srečni. Še najbolj seveda nesposobna slovenska diplomantka, ki diha v normalnem okolju, kjer sicer ne dobi plačane malice in prevoza na delo, a vseeno živi bistveno bolje kot naš proletariat, ki si je skozi desetletja izbojeval takšne in drugačne pravice v obliki malice in prevoznine. Torej tiste delavske pravice, ki sodobno družbo zavirajo, zato Slovenija nazaduje, razviti svet pa prosperira, tudi s pomočjo slovenskih nesposobnih diplomantov.

Generacijski konflikt – konflikt med zaposlenimi in nezaposlenimi

Seveda del krivde, da slovenska podjetja od diplomantov pričakujejo preveč, nosi tudi sistem. Pa vi kot srednje uspešno podjetje – vsi pač ne morejo biti prvaki, kot je Akrapovič – pri nas zaposlite nekoga, ki bo pol leta po svetu hodil na izobraževanja in delal nič, razen da bo po izobraževalnem načrtu sem ter tja pomagal v proizvodnji! Osebno danes spoštujem vsakega, ki je sploh pripravljen zaposlovati.

Pri nas je bolj kot to, da službe dobijo mladi, katerim smo šestnajst let plačevali izobraževanje, pomembno, da službe za vsako ceno ohranjajo tisti, ki jih imajo že dvajset, trideset let, pa ni od njih nobenega učinka. Zato, da kot nekvalificirani delavci slučajno ne bi postali brezposelni.

Za brezposelne kvalificirane mlade je tem sindikalističnim pijavkam seveda malo mar.

Tako kot je malo mar tudi državi, ki perspektivne, a seveda nesposobne kadre, podi v tujino. Oni Sloveniji ne bodo plačali nobenega davka – ne davka na nepremičnine, ne davka od plače, ne kriznega davka, ne 22-odstotnega davka niti 9,5-odstotnega davka. Nič.

In prav je tako. Ali so rojeni po letu 1980 krivi, da so jim starci in dediji zafurali državo? Čisto nič niso krivi.

  1. Ne nujno izbranim kandidatom z – dobesedno – vsega sveta so plačali tudi stroške prevoza. []
Prejšnja objava Naslednja objava

16 komentarjev

  • Odgovori Sara 22. 10. 2013 at 20:39

    Problem mladih na (prvem) delovnem mestu je v bistvu to, da če kaj vprašaš dobiš odgovor: “A vas niso to naučili na faksu, to bi morali že vedeti.” In pa ko poskušaš kaj narediti po svoje (morda na modernejši, bolj učinkovit način): “Kaj pa ti mulc misliš, da boš zdaj meni tu pamet solil.”
    Ne moreš zmagat.

  • Odgovori Stric Marč 22. 10. 2013 at 21:09

    Vedno so odhajali v tujino najbolj pogumni, prodorni, tisti, ki so si upali. Zato ta vzorec ni primerljiv z ostalimi, ki so ostali doma. Pa tudi vedno se sledi zgodbi o uspehu in se predstavlja le tiste, ki uspejo.
    Določen nesporazum med delodajalci in univerzo pa nastaja bolj zaradi nerazvitosti gospodarstva, kot pa nekvalitete šolstva. Tudi Amerika ni le Harvard. Tudi tam so univerze, kjer se po internetu pride do diplom za ustrezen denar. Zato je tam še kako pomembno, kje si diplomiral, pri kom si doktoriral.
    Naši delodajalci, prezadoženi, brez vizije, z zastarelo tehnologijo pričakujejo od inženirja izum, ki bo bum na trgu in ekonomista, ki bo znal zrihtati posle in denar.Za uvajanje v delo pa ni časa , niti znanja.

  • Odgovori Simona Rebolj 22. 10. 2013 at 21:30

    Zadnjič me je nasmejal en tip, ki je nastopil v prispevku na to temo. Ekonomist, ki je po več letih iskanja zaposlitve v Sloveniji odpeketal v Avstrijo (če me spomin ne vara) in v nekaj tednih dobil krasno zaposlitev s plačo, o kateri bi tu lahko le fantaziral. Ampak prvi dan na delovnem mestu so mu v pisarno uleteli neki tipi in ga poslali na tehtanje in merjenje. Izpadlo je, kot da nekaj vendarle ne more štimat, češ, prelepo, da bi bilo res, a je ugotovil, da je vse okej, ker tam, normalno!, novozaposlene zmerijo, da jim pripravijo udoben stol in mizo ustreznih mer njihovim telesnim proporcem in teži … hehehe … Ja, je razlika med belim in črnim svetom, tudi v detajlih. Na primer odnosu do stvari. Pri nas še vedno večina ne razume, čemu služi odnos do stvari in ljudi, kaj šele bonton in podobne zadeve. Ne razumejo, kako zelo je to povezano z odnosom do dela, do kadrov, s tem pa tudi do rezultatov.

  • Odgovori darja 22. 10. 2013 at 22:02

    In veš kaj varjamem Chef?

    Leta 1945 ni bila tako zafurana, kot danes! Pa drug filing je bil – optimizem,

    Danes je toliko HIJEN nad nami, povezanih ….da ni mogoče preživet brez udara!

    Glej vojsko – kupi čelade…..hahaha, rok trajanja 10 let…

    Zadnjič sem gledala napad hijen na zebro. Kako so te živali (hijene) hinavske. Niso kot zveri, ki plane za hrano na tilnik ali goltanec. Par minut in je konec.

    Hijene te trgajo od spodaj, od zadaj….da trpiš kot nor par ur.

    Ta naša garnitura, ki seveda sebi ne reže nič, se ima za umetelno kliko – SO HIJENE!

  • Odgovori chef 23. 10. 2013 at 0:49

    @Simona: V prispevku sem navsezadnje pozabil omenit, da ima moja sestra na svojem delovnem mestu v letu dni pravico do dvanajstih obiskov kiropraktika, fizioterapije ali akupunkture.

    Pri nas pa prekleti zajedavski sindikalisti še vedno mislijo, da je skrajni dosežek določba o minimalni plači in plačani malici. Najhuje je pa to, da sindikalisti na vseh svojih zborovanjih dobijo še podporo študentske raje. Študentskega proletariata. Ki slej ko prej postane visoko kvalificiran proletariat prekernega tipa.

  • Odgovori Polna Hiša 23. 10. 2013 at 7:59

    Mislim, da je vse odvisno od delodajalca. Če zna pri novozaposlenem zaigrati na prave strune, bo skladba milozvočna, v nasprotnem je seveda kriv nesposoben diplomant. Seveda so tudi izjeme. Ampak, glede na to, da se pri nas v firmi na eno delovno mesto prijavi tudi po tristo kandidatov in da izbor poteka v večih krogih, kjer preverijo kompetentnost kandidatov, potem delodajalec ne bi smel tožariti o nesposobnosti novozaposlenega.
    Sicer pa je pri nas tudi tako, da imajo prednost pri zaposlitvi tisti, ki se na obvezni praksi in študentskem delu izkažejo za pridne in sposobne. O vsakem od njih mentor ob končani praksi izpolni ocenjevalni list, ki ga ima nato kadrovska služba v dosjeju, če (sedaj še študent) kdaj kasneje zaprosi za službo.

  • Odgovori Feri Naf 23. 10. 2013 at 23:43

    Res ne razumem, kaj te tako malica in prevoz na delo motita. V resnici je to samo neobdavčen del preobdavčene plače. No, res je, da bi to lahko bolj transparentno naredili.
    Sicer pa si skozi svojo in sestrino izkušnjo zelo lepo predstavil sceno pri nas in na norveškem. Po drugi strani pa je razlika v tem, da si imel opravka z nekim privatnikom, ona pa z multinacionalko.

  • Odgovori Tomaž 24. 10. 2013 at 7:28

    @Feri Naf mene prav tako moti oklepanje sindikatov na ta klinčev dodatek za prevoz in malico. Če ima zaposleni interes, da se vozi 100km do službe, naj se pač vozi. Zakaj bi delodajalec to plačeval? Prav tako dodatek za prehrano. Naj povem primer iz lastnih izkušenj. V Sloveniji kjub plačilu za malico in zakonsko določenim 30 minutnim odmorom, med tem nisem imel miru in so nadrejeni kar tekmovali kdo me bo v tem času bolj gnjavil. V Avstriji sem si lepo v priročni kuhinji pripravil malico in se v miru odpočl in pojedel. Edina beseda ki sem jo v tem času slišal je bila mahlzeit. Nobene gnjavaže. Namesto stroškov delodajalca s plačilom prevoza in prehrane, je del zaslužka raje namenil zaposlenim za športno udejstvovanje in dobro počutje.

  • Odgovori chef 24. 10. 2013 at 8:57

    @Feri Naf: Moti me zato, ker je to najbolj bebava oblika socialnega korektiva, kakršnega so si lahko zamislili samo kreteni, ki same sebe imenujejo socialni partnerji.

    Kaj se pa to pravi? Ker so naše plače davčno obremenjene čez vse meje dobrega okusa, so si izmislili nekaj tako trapastega kot so neobdavčeni dodatki za nekaj, česar na koncu sploh ne porabimo za malico ali za prevoz, ampak preprosto zato, da lahko preživimo. In temu sindikalisti rečejo uspeh!

    Tako kot rečejo uspeh dvigovanju minimalne plače, za katero čisto vsak, ki si sam plačuje prispevke, ve, da je popolna neumnost. Koliko pa imajo višjo plačo? Niti za en dan hrane si ne morejo kupit, država pa dobi trikrat več. Uspeh bo takrat, ko bodo sindikalisti pogruntali, kaj v resnici obremenjuje plačo, kar pomeni, da bodo morali pogledat ČEZ neto dohodek in ko bodo skupaj z delodajalci razmislili, kje so rezerve pri bruti bruto znesku. AMpak za kaj takega so preneumni in preveč populistični – ker oni imajo pa kar dobre plače.

  • Odgovori Feri Naf 24. 10. 2013 at 11:05

    Ma ja, sej štekam vajin point in se tudi strinjam. Ampak ne pozabit še na to psihološko komponento. Ko se reče minimalc je to 600€ (al kolk že), zares pa dobiš npr. 750€. Pri teh zneskih se to kar pozna. V resnici je socialni korektiv zelo dobro poimenovanje. Zakaj se pa tega tako oklepajo/mo? Ker če se temu odpovejo/mo to pomeni tudi za tiste, ki se ne vozimo od daleč cca. 150€ manj keša na mesec. Pomoje je to edini razlog.

  • Odgovori Podplat 24. 10. 2013 at 14:33

    Oprosti chef, brez sindikatov še tega ne bi bilo. Delodajalec ti da najbolj razmajan stol, nemogočo mizo računalnik ki komaj še dela. Vseskozi ti trobi le, ko bo opravljeno lhko gres. Niti slučajno se mu ne sanja kaj je to, koliko je tega. Na oko ti da nekaj nalog projektov in potem delaj.

  • Odgovori chef 24. 10. 2013 at 21:40

    @Feri Naf: Ne gre za to, da bi se morali odpovedati malici in prevoznini – to je samo primer bebavega glihanja, ki je skrajni domet slovenske sindikalistične bande. Zafuran je cel sistem od črke A naprej. Za to, d abi se izvlekli, bi po mojem dejansko morali ustanoviti drugo republiko, pa seveda s tem ne mislim Janševe vizije. V bistvu bi lahko kar prekopirali avstrijski sistem, takoj bi bilo bolje, je pa res, da spet nihče ne bi spoštoval zakonov.

    @Podplat: Nikakor ne zagovarjam kapitalizma brez sindikatov, saj vendar nisem nor! Bi si pa želel sindikate, ki bi bili dejansko koristni, in sindikaliste, ki ne bi bili popolnoma zahojeni. Pa kako je sploh možno, da – že odkar pomnim – v sindikatih kar naprej gledamo ene in iste ksihte, ki s epovrhu vsega leta niso spremenili niti vizualno. Seveda ne, če so kot bubreki v loju, njim nihče nič ne more, sewkirajo se pa tudi ne – ali pa ti morda dejansko misliš, da jim je kaj mar za delavce? Haha.

  • Odgovori vse jasno 25. 10. 2013 at 13:07

    precej eminentna imena Alma matere

    http://www.finance.si/8349920/Cvetke-s-posveta-SD-o-privatizaciji

  • Odgovori andy 23. 3. 2015 at 18:34

    Živjo,
    nameravam potovati na Norveško (Oslo) in me zanima, če bi slučajno vedel, katera je najcenejša letalska varianta.
    Hvala za odgovor in se opravičujem za rahel off topic.

    LP

  • Odgovori Blaž 29. 9. 2016 at 22:29

    Verjamem, da je generalno v tujini s službo bolje. Ni pa vse tako rožnato kot je zapisano tukaj. Vem za nekatere, ki so se prav kmalu vsi poklapani vrnili domov. Poleg tega pa je večina v tujini pripravljen “požreti” več in delati dlje in trše kot doma. Tako kot pri nas, bosanc je vedno bosanc.

  • Odgovori Matej Zalar 30. 9. 2016 at 10:20

    Ne trdim, da je vse rožnato, jasno pa je tudi, da se v tujini dejansko, produktivno in veliko dela, ker standard pač ne pade iz neba – v kar je v Sloveniji očitno prepričana večina.

  • Komentiraj