Nesposobna država, nesposobni kreditojemalci

Razumem, da je potrošnik kratke pameti, a le nekaj let po tem, ko smo se precej za razvitim svetom izkopali iz gospodarske krize, me vseeno preseneča kratkotrajnost njegovega spomina. Kot da nikoli ni bilo hudih časov. Vsi po vrsti bi radi imeli višje dohodke od povprečne plače, lastništvo stanovanja pa kot da je ustavna pravica. Ah, boste rekli, 78. člen govori o tem: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« Dvomim, da se to nanaša na pravico do lastniškega stanovanja – ampak, ne glede na to, težava je v državi.

Ne v Banki Slovenije, ki komercialnim bankam striže neoliberalne peruti.

Stanovanjski problem rešuje trg

S polno ritjo je lahko srat, tega se zavem vsakič, ko sedem na školjko svojega lastniškega stanovanja, ki si ga nisem kupil. V tej državi je žal tako, da si lahko stanovanje privoščiš samo v dveh primerih. Če imaš srečo. Ali če si kreditno sposoben. Največkrat pa oboje skupaj.

Zoprno je, da zaposleni v Republiki Sloveniji zaslužijo tako malo, da si težko privoščijo najemnino, niti niso kreditno sposobni. Če nimajo sreče, da bi dobili kako stanovanje, ki je staršem prej predstavljalo vir dohodka na črno, ali če v mansardi ni dovolj prostora, so … fucked. Proper fucked.

Potem pridejo na banko, ki ima vodstvo, ki mora vsako leto izkazovati rast prodaje kreditov … na trgu v državi, ki ne ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Zoprn položaj, a zato je tu neoliberalizem. Kreditne pogoje se prilagodi zadnjemu revežu in potem ostane upanje, da se balon ne bo razpočil, kot se je doslej menda še vsakokrat. Banki v najslabšem primeru ostanejo prazna stanovanja, ki jih ni več mogoče prodati, ampak ima vsaj prazna stanovanja. Kreditojemalec nima niti tega.

Dopust na kredit

Brezdomec se potem verjetno priduša, da je ob stanovanje zaradi neoliberalizma, pozablja pa, da ga je tudi kupil zato, ker je izkoristil ta koncept trgovanja in si kupil nekaj, kar si je lahko privoščil komaj, komaj, ker sta imela slučajno oba s partnerko službo in ker je zvečer delal na črno, da si je ob kreditu lahko privoščil še hrano in obleko. Da izgubi službo, pa je morda dovolj že to, da Volkswagen zmanjša proizvodnjo za 10 odstotkov.

K sreči v državi, ki ne ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, obstaja ustanova, ki zaostri pogoje kreditiranja, zato da potrošniki – ki so kratke pameti in kratkega spomina – ne bi storili kolektivnega samomora. Ampak ljudstvo nori. Gospodarstveniki norijo. Človekoljubne organizacije norijo. Tudi premier nori in krivdo za to, da Republika Slovenija ne ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, naprti kar centralni banki.

Banka Slovenije naj bi torej 300 tisoč Slovencem z eno samo potezo razblinila sanje , da lahko kupijo več, kot si lahko privoščijo. Berem, da ljudje najemajo kredite za odplačevanje pralnih strojev, kar se mi zdi po svoje razumljivo. Berem pa tudi, da si ljudje s potrošniškimi krediti financirajo počitnice. To je pa seveda noro. Če nimaš za počitnice, ostani doma in varčuj za naslednje leto. Če si lahko špogaš kredit, si lahko tudi počitnice. Samo da ne takoj.

Po kredit v Avstrijo? Pa kaj še!

Val populizma so seveda zajahali tudi mediji. Napol državni medij je tako Banko Slovenije nabadal, ker njeni zaposleni dobivajo ugodne kredite. Drugič so razkrili,da ima Banka Slovenije v lasti nepremičnine v »svetovni metropoli«. New York? London? Dubaj? Šanghaj? Ne! Dve nepremičnini sta na Dunaju in ena v Gradcu. Zaposleni jih, če so proste, izkoristijo za dopustovanje. Tako kot počitniške kapacitete Slovenskih železnic in še vseh mogočih drugih podjetij.

Včeraj pa smo tako brali, da »Slovenci po posojila že hitijo k tujim bankam«. Kdor je prebral kaj več kot naslov, je izvedel, da so se v eni tuji banki »v zadnjih letih načrtno usmerili na nemško govoreče stranke« (le zakaj?). In izvedel je tudi, da v neki drugi banki od 300 tisoč Slovencev, ki so po novem v Sloveniji kreditno nesposobni, »verjetno 290 tisoč ne bi doseglo primerne bonitete« za posojilo v tej tuji banki.

Domnevam, da bi primerno bonitetno oceno dosegli, če bi na enaki poziciji, a za boljše plačilo, delali v … Avstriji.