Od hrama do hrama

Kljub težki noči sem se z veseljem odzval Natašinemu in Seamusovemu vabilu v Vipavsko dolino. Dol smo bili kot bi mignil. Dolina je bila pomladno cvetoča, a poletno vroča, suha, ozračje težko, med Nanosom in Vipavskimi Brdi je vročina pritiskala kot ogromna, nevidna utež.

Povsod so nas gostili s pivom in vinom in pršutom in sirom in s fižolom in s češnjami.1 Med zajtrkom nas je v senci poletne utice kraj cvetočega vrta še hladil lahen vetrc, ki je pa kasneje postajal iz minute v minuto bolj topel, da ne rečem vroč. Preizkušali smo zmogljivosti malih superterencev na baterije ter lovili Zojo in reči, ki jih je uspela zagrabiti.

Vipavi neskromno pravijo kar Slovenske Benetke. Brez zamere, ampak to se mi zdi vendarle nekoliko pretirano, petindvajseterica mostov gor ali dol. Mesto ima svoj šarm, ampak šele, ko odmislim vsesplošno zanemarjenost, ki daje vtis, da premore izključno dober sladoled pri Marjani – ali Marjanci, se ne spomnim več dobro.

Nekoliko pretiran se mi zdi tudi stavek na portalu Slovenske turistične organizacije, ki o Lanthierjevem dvorcu pravi: »Stavba se ponaša s poudarjenimi portali, štukaturnimi okni, balkoni in okrasjem.« Vsekakor bi se beneški dvorec s tem lahko ponašal, a se ne, kajti stavba, ki je bila v obdobju stalne pripravljenosti na napad neprijatelja dolga leta orožarna, daje danes slab vtis, nevreden grofov Lanthierjev, ki so bili ne samo ljubitelji arhitekture in vina, ampak so med svojimi degustacijskimi seansami gostili tudi vrhunske glasbenike. Da so imeli okus, dokazuje že umeščenost dvorca med park in deltaste izvire reke Vipave, ki se na svojo kratko pot proti Soči odpravi kar se da leno.

Tudi ob prijetno senčnih izvirih bi bilo mogoče s skromnimi sredstvi in nekaj muje ustvariti prijeten kotiček za romantične duše, pa je očitno pretežko zamenjati razbito svetilko, posuti nov pesek in popraviti pročelja okoliških mestnih hiš. Da o parku, ki so ga nekoč krasili dečki z vseh sort orodjem v rokah, po vojni pa so jih premestili na Glavni trg, sploh ne govorim. Toliko cigaretnih ogorkov nisem videl že odkar sem, upam, da dokončno, opravil z zgornjimi sosedi, ki čike otresajo na moj balkon. Vipava bi lahko postala z Ajdovščino in okolico postala nekakšna slovenska Val d’Orcia.

Kasneje so nas pošteno pogostili in razkazali najstarejši vipavski hram. Letos ima natanko 170 let. Skoraj v celoti je vkopan v zemljo, pod njegovimi oboki pa tudi v najhujši vročini kar zahladi – v kleti, ki prijetno diši po trpkem, preperelem, je med šestnajst in sedemnajst stopinj Celzija. Rujno vince je balzam za dušo, ko ga spiješ ob pogledu na relief, koga drugega kot bradatega sv. Martina med vinsko trto, z grozdjem v levici in kupico v desnici .

Pozabil sem tudi ime tega canisa simpaticusa, ki s stanjem na dveh tacah nima težav tudi po minuto, dokler ga ne primeš za tačke in pomrcvariš po kožuhu.

Karlo se pohvali tudi s štirno pred vhodom, kar precej dela jim je dala, kajti bila je zazidana. Fotografija mi ni uspela, mislim, da ima Seamus boljšo.

V Vipavi dajo na cvetje še več kot drugod po Sloveniji.

Kasneje smo pobegnili v hlad Trnovskega gozda. Ko smo po dobro znani cesti pripeljali do Predmeje, še nisem vedel, kaj me čaka, a je bilo tako še najbolje. Makadama, prašnega in luknjastega da je kaj, je bilo za slabih petnajst kilometrov. Pri vsem tresenju in zavijanju me še najbolj čudi, da je mala spala kot top, tako da smo morali na cilju nad Ledeno jamo še nekaj časa počakati v avtu. Dovolj, da smo si lahko ogledali italijanski par, bradatega, nekoliko zmedenega očeta, skoraj gotovo profesorja speleologa, in njegovega še za odtenek bolj smotanega sina, ki bi mu le težko določil leta. Po višini sodeč bi ocenil, da je bil moje starosti, a prestrašen obraz je izdajal, da gre za najstnika, enega tistih, za katere je najbolje, če ostanejo kar pri speleologiji. Težko opišem tudi njuno opravo. Lahko bi bila ribiča, kmetovalca ali lovca metuljev. Treba je omeniti, da je Ledena jama težko dostopna in nevarna, tako da se je lotevajo le izkušeni in drzni jamarji, ne pa izgubljeni strici, obuti v gumijaste škornje in s čepico na glavi, opremljeni s fotoaparatom in ogromno baterijsko svetilko. Za vrhunec si je na nekakšen nahrbtnik navezal rdečo vrečo, ki ga je vso pot tepla po zadnji plati. Komičnemu paru smo sledili tistih nekaj minut hoda do jame, ki je res ledena.

Temperaturnemu obratu na tej mikrolokaciji se je prilagodilo tudi rastlinje. Listnatemu gozdu nad globeljo sledi, ko se spuščamo proti vhodu v jamo, iglasto drevje, temu pa ruševje in še preprostejše talne rastline. Iz soparnega gozda sva se s Seamusom prav hitro spustila do snega, le nekaj metrov niže pa je vhod v jamo, kjer je do globine približno 100 metrov pod zemljo večni led. Res, nenavadno.

Toda še bolj nenavadna je bila vrnitev na parkirišče. Dodobra opremljena Italijana sta morala namreč obrniti na istem mestu kot midva, ki sva se bila opremila le s supergami, a ostala oblečena v kratke hlače in rokave. Mislim, da sta Italijana mislila, da se bosta lahko spustila v jamo, a sta ju oznaka »Strogo prepovedano« in ograja pregnala nazaj na toplo. Ampak kaj sta si spomnila šele zdaj! Mali je iz avtomobila privlekel leseno vozilo z akumulatorjem in štirimi kolesi. Na smešen avtomobilček je posadil zložljiv stol. Nejeverno sva ga opazovala, ko je iz avtomobila prinesel še blazinico, tako, od babice, s starinskim vzorčkom. Ljubeznivo ga je namestil na sedež in jel sesti nanj. Vžgal je smešno vozilo in odpeljal. Že v prvem ovinku je komaj zvozil, kajti obračalni krog vozilca, ki bi lahko spominjal na kart, bi ocenil na petdeset ali sto metrov. Potem je, s čepico s ščitkom na glavi, odbrzel naprej in nismo ga več videli. Še zdaj mi je žal, da ga nisem fotografiral.

V dolini smo se pustili razvajati še v Vrhpolju, vasi, kjer domuje letošnja vinska kraljica. Dobro so nas napojili s črnim vincem, tri litre so mi ga natočili še za po poti in za domov, torej moram jeseni dol na trgatev. Utegne pa se zgoditi, da se vrnem že prej. 20. junija bo namreč na travniku pod Zemonom spektakularna prireditev, rekonstrukcija antične bitke, ki je po številu nastopajočih in njihovem entuziazmu po mojem tik za Škofjeloškim pasijonom. Dovolj dober razlog, da grem dol in prespim pri vinski kraljici. Pri hiši imajo namreč kamp.

  1. Do popolnega koncerta bi tako umanjkal le še jogurt, dejstvo pa je, da sem, kasneje, v Ljubljani, doživel neverjeten straniščni karneval, pospremljen z glasnimi fanfarami, ki bi v beg pognale najbolj izurjene enote Tujske legije. Pravzaprav me je črvičilo že prej, a sem se zadrževal, kajti pri takšni količini češenj in fižola nikoli ne veš, kako voden utegne biti rezultat izenačevanja pritiska. []
Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori kruhinmleko 26. 5. 2009 at 7:45

    eden izmed tvojih bolj všečnih potopisov 😀

  • Odgovori darjeeling 26. 5. 2009 at 10:19

    šefe, čedalje boljši si 🙂

  • Odgovori neza 26. 5. 2009 at 21:19

    pri Natasi in njeni žlahti pa res še nikoli noben ni bil lačen in žejen. Še bolj z užitkom pa smo jedli in pili, če smo to prej zaslužili

  • Komentiraj