Oranje po domači grudi

Lisica me je po štirinajstdnevni odsotnosti vprašala, koliko me je bila vesela Pippa.

»Bolj kot ti.«

pippa

Lisica se pač pred menoj ni metala na tla, zanimivo pa je, da je obe presenetil predvsem moj vonj, Pippa je verjetno vonjala mešanico maroške svinjarije in tamkajšnjega ščeneta, ki se mi je predzadnji dan pridružilo med sprehodom skozi vasico Tamdakhte, dokler ni, misleč, da ga bom naklestil, pobegnilo, ker sem ga skušal razveseliti z metanjem palice. Lisica pa je, ko sem bil po temeljitem prhanju, britju kocin po vratu, mazanju brade in striženju nohtov že lep, urejen in negovan, trdila, da dišim po nečem nedoločenem. V resnici je bila mešanica medene žavbe za nego brade, ki sem jo za male pare kupil od bralca bloga, in dobrega starega Hugo Boss … ki je, resnici na ljubo, morda res že prestar.

Prvi občutki v Sloveniji?

Za en drek.

Tudi neupoštevajoč vreme. Najprej me je skoraj povozilo med prečkanjem Tržaške ceste, ker sem pozabil, da se domači vozniki vozijo v skladu z logiko »jaz lahko počnem vse, ti pa se moraš držati vseh pravil«, potem sem videl pohujšljivi debilizem, ki ga prikazuje MTV, in nazadnje spil še naravni pomarančni sok, ki je, ne glede na to, v katerem lokalu ga pripravijo, zaradi zanič pomaranč od osemkrat do dvakrat dražji in desetkrat slabši od maroškega.

Zanimivo je, kako se precej lažje prilagodim na ciganarijo kot na red, sploh na red, kot ga razumemo pri nas, in kmetavzarski noblesi, ki je v zanikrnih detajlih tretjemu svetu precej bližje kot si utegnemo misliti, po neotesanosti pa v marsičem po mojem prekašamo cel svet, pri čemer je bržkone najbolj primitivno to, da na cel svet gledamo zviška.

Če ne bi pogrešal psice in Lisice in če bi imel neomejeno število zračnic in plaščev, se prihoda domov sploh ne bi veselil.

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori filmoljub 10. 4. 2016 at 12:22

    Podobni občutki so po povratku z vsakoletnega dvotedenskega počitnikovanja na morju pri civiliziranih, priljudnih in kulturnih zahodnih sosedih. Da bi šel še kdaj k nategunskim balkanskim bratom Croatom, mi še na misel več ne pade.

  • Odgovori Matej Zalar 10. 4. 2016 at 12:39

    @Filmoljub: Zanimivo je, da po moji oceni vsaj 75 % pripadnikov tega naroda o Italijanih govori zaničljivo kot o Ciganih – in temu primerno še bolj zaničljivo o tistih, ki prihajajo iz bolj južnih dežel -, čeprav so Italijani zaslužni za praktično vso kulturno dediščino, kar danes prodajamo turistom na Obali – Avstrijci in Cerkev, tudi o teh se govori večinoma zaničljivo, pa za kulturno dediščino povsod drugod po Sloveniji.

    Sicer pa odličen komentar, ki sovpada z zapisom, ki sem ga končal pravkar in bo objavljen ob 18h.

  • Odgovori Tilen 10. 4. 2016 at 22:24

    Kaje je tisto belo po tleh, v čemer se vidi vajine stopinje? :O A je mraz v domačih krajih? 🙁

  • Odgovori Matej Zalar 10. 4. 2016 at 23:09

    Les!
    Danes sem v bistvu zašvical … zdi se mi neverjetno soparno 🙂

  • Odgovori Tana 13. 4. 2016 at 10:09

    Če te je bila Lisica pol toliko vesela kot Pippa, potem si zmagal. 🙂

  • Odgovori filmoljub 13. 4. 2016 at 13:35

    … In če se je pri tem vsaj pol toliko slinila, pa sploh. 😎

  • Odgovori Matej Zalar 13. 4. 2016 at 14:52

    Včasih imam občutek, da si želijo moji bralci prisostvovati tudi dogajanju v moji spalnici.

    • Odgovori Tana 15. 4. 2016 at 12:41

      A res? 🙂
      Jaz osebno nikoli nisem imela želje prisostvovati dogajanjem v drugih spalnicah.
      Sem bolj starokopitne sorte, beri: sramežljive, tako da mi je dogajanje pri meni doma, čisto dovolj.

    Komentiraj