Osnovne potrebe na Fjällrävnovi klasiki

Fjällräven Classic je petdnevni pohod, kakršnega verjetno še niste doživeli. Pohod po poteh, kjer več dni ne vidimo ceste in spimo v šotorih, neglede na to, da so ob poti tudi zavetišča in precej luksuzne pohodniške postojanke, ki v tej divjini že spominjajo na skromne hotele. V petih dneh smo prehodili več kot sto kilometrov, od Samijevske vasice Nikkaluokta ter po zelenih dolinah pod najvišjim švedskim vrhom do turistične postojanke Abisko, že prav blizu meje z Norveško.

Fjällräven Classic, Kebnekaise fjällstation

Dušna priprava

Pred potjo sem bral slavospeve o neopisljivih naravnih krasotah, a tudi svarila o trpljenju, kakršnega sredozemska duša ni vajena. Obljubljali so roje komarjev, mraz, veter in dež. Veliko dežja. Zato sem se dobro pripravil. A šele na terenu sem ugotovil, da sem v okolje s subpolarnim podnebjem prinesel sredstvo proti komarjem z velikim napisom tropical na embalaži. Kako različni pa so si lahko med seboj komarji, sem se retorično vprašal, čeprav odgovor na to vprašanje poznam prav dobro: zelo so si različni.

A bolj pomembna je bila dušna priprava, zato sem, kar se vremena tiče, računal le z najslabšim in brez upanja na lepo vreme. Kdor ne goji nobenih upov, lahko doživi le čudež. In začelo se je dobro, tako da smo že po nekaj kilometrih slekli vetrovke in nekateri so hodili celo v kratkih rokavih.

Fjällräven Classic, reka

Že drugi večer smo šotore postavljali v dežju. In zjutraj smo jih zlagali v dežju. Kosili smo v dežju. To je potekalo tako, da so prvi na poti postavili tri ali štiri šotore in vsi skupaj smo potem notri jedli tiste obare in makarone. Potem smo v dežju nadaljevali še naslednji dan.

Fjällräven Classic, dež

Vreme je torej zanič. Kako je s higieno?

No, s tem je bolj slabo. V ugodnejših vremenskih razmerah bi lahko vsak trenutek skočili v vodo, ko so te poti manj obljudene, pa se bržkone splača preizkusiti tudi savno, kjer si menda po domače sami nasekate drva – plačate pa prav tako z bančno kartico.

Fjällräven Classic, jezero

A ko so temperature take, kot pri nas konec novembra, se prioritete nekoliko spremenijo. Človek lahko po petih dneh ugotovi, da je vzel s seboj točno toliko preveč spodnjic, kolikor jih je v dobri veri zložil v nahrbtnik.

V zvezi s tem lahko omenim še poučno anekdoto, ki pravi, da nedolžna krema ni nujno nedolžna. Saj veste, da se koža med ritnicami ob dolgotrajni hoji rada vname, veste pa tudi, da je, ko je škoda že narejena, dobro uporabiti kremo. Nikar ne uporabite tiste, ki vam jo nekdo posodi, in iz kaj vem kakšnega razloga vsebuje čili. Pravi moški ne bere navodil. In ne prizna ženski, da se bo s kremo mazal po riti. Pravi moški trpi.

Fjällräven Classic, Alisjavri

Kaj pa stranišča?

Ob poti je točno ducat stranišč, torej na vsakih slabih 10 kilometrov. Uporabljali naj bi jih, če je le mogoče. V večjih postojankah so sanitarije lepše kot na železniških postajah, kar v redu je menda tudi v prenosnih straniščih, ki spominjajo na pokončne šotorčke, medtem ko lesene latrine ob poti delujejo kot komore smrti. Tako ni nenavadno, da je večina raje poskrbela, da ob nuji ravno ni bilo stranišča v bližini. Uradno naj bi pred olajšanjem s priročno lopatko izkopali luknjo – to zaradi mehkih tal sploh ni težko – in pridelek zakopali. A to je med kakim skalovjem mogoče izvesti tudi bolj elegantno, brez izkopavanja, sčasoma pa smo ugotovili, da je zažiganje porabljenega straniščnega papirja, ne le ekološko, ampak tudi opravilo, ki po svoje definira moškega in njegov stik z naravo.

Še zadnji odlomki iz reportaže v reviji NaProstem.si,
kjer lahko preberete še več. Z odličnimi fotografijami
je članek opremila Tina Robba.
Revija je še na voljo v trafikah, trgovinah
in na bencinskih črpalkah.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj